Jedla sva: solato is domačega poletnega vrta s krompirjem in bučnim oljem; luštrekovo smetanovo juho; slane sirove štruklje; grmado s čokoladnim sladoledom. In bilo je odlično! Toda nisva jedla le tega. In, toda, dopoldan sva bila na tržnici.

Kaj sva še jedla: preslan divjačinski pršut s črno redkvijo in domačo pašteto; polnjene lignje z odmrznjeno zelenjavo in predebelim nadevom; nadevanega izsušenega zajca z močnato omako.

Kaj sva videla na tržnici: stojnice so se šibile pod stročjim fižolom različnih barv in oblik; pora je bilo kolikor si hotel; blitva je imela svetleče zelene liste; korenje je bilo mlado in staro; dovolj je bilo kolerabe, zelja, paradižnika, paprike...

Luštrek, zaradi slabe gobje letine

Nikoli mi ni jasno: koga vabi podeželska gostilna, one iz mesta ali te z vasi? Sicer mene nihče ne vpraša, toda sam bi se obnašal matematično. Koga je več? Mestnih ali vaških? Torej?! A zakaj potem ponujajo v poletni ponudbi mehiško omako, grško solato in japonske lignje?

Vernik je ena naših najbolj dinamičnih gostiln. Zato, ker je zdaj tako, čez minuto pa že čisto drugače... Nekaj je super, nekaj pa ravno obratno. Že vrt je tak, da bi ga vzljubil. Zaradi debelih kostanjev, orehov v lončeni skledi, buč na lesenem pultu, starega rumenega bicikla ob plotu, gosk, račk, kur na šahovskem polju... Če ne bi bilo pod debelo naravno senco še tiste bele pivovske tende, če ne bi bil "skedenj" pokrit s polivinilom, če ne bi bilo betonskih tlakovcev...

Vsak hod, vsaka jed je bila v tem stilu. Mar ni dobra ideja solata iz črne redkve z bučnim oljem in domačo pašteto? A najprej pozabijo na pašteto, potem pa prosiš za kis, pa nanj pozabijo. Imajo pa domačega, z rožmarinom, da bi ga pil! In dve vrsti kruha, ki delujeta prijazno domače, da kar kličeta divjačinski pršut, ki pa je tako slan, da tudi Rožmanovo vino, počehovčan, "na zgornji meji polsuhega", ga je opisal natakar, torej že bolj polsladko, nič ne pomaga. In k redkvi obljubljajo jajčko, a je ni, k pršutu pa domači sir, in ga ni.

Potem pa si zaželiš gobove juhe, toda natakar, prijazen, ustrežljiv, prizna: "Trenutno je slabo z gobami." In ko pokažeš razočaran obraz, te preseneti: "Lahko pa naredimo luštrekovo juho! Z domače njive!"

Če samo pomislim, koliko ljudi bo sedaj romalo v Bezeno na luštrekovo juho, prav lahko bi se pa zgodilo, da bi vi vsi ostali brez nje. Če bi bilo dovolj gob... Ne, res, luštrekovo Vernikovo juho vam toplo priporočam. Odlična je! Že zato, ker je edina daleč, daleč naokrog! Pa četudi se ji ni uspelo uvrstiti med puranje rezance in pariške lignje na Vernikov poletni jedilnik. Veste, kako prijetno luštrek diši? V juhi še bolj kot v štamperlu!

Sirovi štruklji, ki ne potrebujejo mesa

Ne boste pa, najbrž, romali na polnjene lignje. Zato, ker jih polnijo s celimi lovkami in celo šunko... Če bi vsaj sesekljali, malo začinili, popražili. In če bi bili zjutraj na tržnici. Lignji z zelenjavo je pomenilo zeleno oranžno tihožitje iz ledene dobe. Ki so mu družbo delale jagode in robide.

Vernikov nadevani zajec je bil nekoč pojem. Z njim so se slikali kot na morju z jastogom... A to je bilo nekoč. Od takrat pa je Vernikovega zajca povozil čas. Tako kot turiste, ki se slikajo z majonezo okrog raroga. In ostalo je le še izsušeno, trdo meso, premehek nadev, premočen zajčji vonj in izumrla omaka iz moke in vode. Toda! Zraven na krožniku so tudi sirovi štruklji, ki sem jih še nocoj sanjal, kako bi se prilegli z, na primer, dvema omakama s polne jutranje tržnice, porovo in fižolovo. Pa tudi družba gluhega štruklja ni bila dolgočasna; s pomočjo solate, ki zjutraj ni bila na tržnici, temveč še - v zemlji! Endivija s krompirjem, ki je bil kuhan tako, da je bil čvrst in mehek obenem, zelje, radič, luščeni fižol ter preliv iz bučnega olja in rožmarinovega jabolčnega kisa. Čisto po Vernikovo, na istem krožniku tako in čisto drugače.

A najboljše so prihranili za konec. Grmada brez toda! Tudi na Bledu nimajo boljše in odslej je kolesarska pot med Mariborom in Rušami (ter nazaj) dosti, dosti krajša. Ker je na sredini, v Bezeni, na Vernikovem vrtu obvezen in sladek postanek. Grmada iz belega in temnega biskvita, radodarno prepojenega, orehovo hrustljavega, z res dobrim čokoladnim sladoledom in krokantom.