Namesto radia cede, namesto uvelih rož sveže, namesto posušenega kruha svež in domač, namesto smradu prijeten vonj, namesto mrzlih krožnikov topli... Kajti, ko bo volja za to, bo prišlo tudi veselje do dodatnega znanja, do katerega pa na Štajerskem sploh ni tako težko priti, saj imamo Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem, ki ne daje le ocen, temveč študente pošilja tudi v uk v širni gostinski svet. Nove štajerske kuhinje brez novega znanja ne bo! Moramo torej počakati še nekaj let, da bo čim več natakarjev, kuharjev in lastnikov gostiln uspešno končalo (vsaj) Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru? Ne, spremembe se lahko začnejo takoj! Saj znanje ne pomeni (le), da bi morali kuharji bolj hoditi v šole. Ogromno se da narediti že brez dodatne diplome in šolskega znanja! Le malo naokrog se je potrebno razgledati. Čakati na več znanja, ki bo padlo z neba, je le izgovor tam, kjer ni prave volje. Štajerske gostilne bi bile lahko takoj dosti boljše, če bi gostinci naredili nekaj popravkov, zaradi katerih ne potrebujejo nobene diplome, še manj pa novih finančnih vlaganj. Uživate ob tem, ko morate med večerjo, na katero ste povabili svojo drago, ali med kosilom s poslovnimi partnerji, poslušati, koliko novih smrtnih žrtev je v Iraku in po koliko je pralni prašek v vaški trgovini? Še tako dobra jed je le neužitna brozga, če moram ob njej proti svoji volji poslušati radio! V kateri natakarski učni knjigi piše, da je potrebno gosta, takoj ko sede za mizo in prosi za jedilni list, vprašati: "Kaj boste pa pili?" Napisano mora biti s posebej debelimi in velikimi črkami, da so si to vsi tako zapomnili. Uniči mi apetit, še preden naročim. Kako naj vem, kaj bom pil, če pa še nisem izbral, kaj bom jedel? Ponudite mi raje aperitiv, pa ne žganice, in zraven prinesite vodo. Dovolj bo, da zdržim do prvega grižljaja. S pijačo se natakarjem nasploh mudi. Ko naročiš vino k jedi, imaš poln kozarec na mizi še preden kuhar izve, kaj bi rad jedel. Ko se kozarcu končno pridruži krožnik, je vino že toplo ali pa ga več ni... V kategorijo hitrih izboljšav štajerskih gostiln, sodijo še pogrinjki, ki morajo biti predvsem sveži. Torej, ne dopoldan prt na eni strani, popoldan pa na drugi, in ne v vazi umetne rože ali uvenele. Del pogrinjka je tudi košarica za kruh, ki je pravzaprav prvi stik gosta s kuharjem. A tega se le redki zavejo. Če je ta kruh starikav in presušen, ne morem pričakovati, da bo jed pozneje mladostna in sočna. Če je ta kruh zavit v celofan, kar mu sicer malo pomaga pred presušenostjo, zaradi te domiselnosti ne morem pričakovati kreativne jedi. Kvečjemu konfekcijsko. Če je ta kruh od najboljšega soseda, ne morem pričakovati, da bodo jedi domače in sveže. Prvi korak v novoštajersko kuhinjo bo gostilna naredila že s tem, da bo kruh začel peči njen kuhar! Drugi korak pa, če bo pekel več vrst kruha. In tretji, če bo pekel krušno pecivo. Pa ne belega kruha, lepo prosim, saj smo na Štajerskem! A tudi ti koraki ne bodo veliko pomagali, če bo zatem prišel na mizo prehlajen krožnik... Zakaj si je tako težko zapomniti, da gre topla jed na topel krožnik, hladna pa na hladnega? Zato, ker je pivo pozimi vedno mrzlo, poleti pa toplo? Ko sem zadnjič v oceni ene od mariborskih gostiln omenil, da so bili krožniki, žal, mrzli, jedi pa zato mlačne, me je poklical njen lastnik: "Pa kako? Če pa sem kupil tisto drago napravo za gretje krožnikov?!" Kaj ti pomaga naprava, če pa je kuhar ne vključi?
Tako kot ti nič ne pomaga prezračevalna naprava, če ni vključena. Največji sovražnik novoštajerske kuhinje je smrad! In najbolj smrdi po olju! Torej je v kuhinji potrebno boljše prezračevanje, ali pa manj fritez. Še najboljše kar oboje. Da cigaretnega dima raje ne omenjam. Saj vem, da si tudi vi, spoštovani bralci, kdaj radi prižgete. Toda, med jedjo? Novoštajerski dobrojedec ne kadi v prostoru, kjer se je! Vstane in gre ven... Tako kot zadnjič, ne sicer na Štajerskem, v Hubertusu v avstrijskem Filzmoosu, eni najboljših avstrijskih gostiln. Pri sosednji mizi sta bila v družbi petih očitno dva strastna kadilca, ki sta po vsaki jedi takoj odhitela v kadilnico in se vrnila šele, ko sta videla natakarje z novimi polnimi krožniki. Obzirno, ni kaj (četudi je res, da kajenje v Hubertusovi restavraciji tako ni dovoljeno). Toda, hudo drago. Ker je bilo hodov pet, je to, namreč, pomenilo, da sta za pet cigaret plačala 96 evrov! Vsak! | 
