Če želite odgovor, potem najprej prosim odpuščanja! Ker vam bom nekaj zamolčal. Toda v tem članku ime gostilne res ni pomembno. Ker ne gre za gostilno. Gre za pojav! Pojav v štajerskih kulinaričnih hramih. Vi, mi vsi, doživljamo ta pojav ne v eni, temveč v premnogih gostilnah na totem koncu. Zato potrebujemo novo štajersko kuhinjo! Zaradi realnosti. Ki jo moramo izboljšati. In zato najprej - priznati. Na Štajerskem ne jemo dobro. Žal. Mrzlih rok sva najprej zagledala veliko lončeno peč. Okrog nje pa klop in pred njo, tik pod razpelom, mizo. Ta bo najina! Saj druge so bile tako postavljene skupaj, v dolgi špalir, kot da bo kmalu veselo. "Bo poroka?" sva bila radovedna. "Ne, ne, le pravkar smo postregli dva avtobusa," je pojasnil natakar. In dodal: "Nismo še zakurili... Toda imamo odlično gobovo juho, ki vaju bo pogrela." In res naju je... V lončeni skledi, obilno zvrhani, gosta, da je v njej žlica stala. Toda skoraj hladna. In ne iz gozda, temveč iz šampinjonskega podzemlja. Resda s pravimi zelišči, toda s toliko moke, kot da so hoteli speči gobov kruh. V mrzli krušni peči. Zato pa je bila goveja juha vroča. V njej pa palačinke, ki so vselej dokaz domače gostilne. Toda! Na pogled so bile palačinke, na okus pa zdriz. Je domača kura štrajkala in ni znesla jajca? Natakarica, ki se je začudila, zakaj nisva pojedla, je pojasnila: "Palačinke je le pogrel v juhi!" Možno, toda najprej jih je pozabil speči... Čeprav ni lepo, da gledam v zobe podarjenemu konju. Ob računu: "Juhe vam pa nismo računali. V kuhinji so mi tako naročili. In še enkrat se opravičujejo." Bo pa nadaljevanje boljše, sva se tolažila, ko sva se kratkočasila ob interierju štajerske domače gostilne, ki so jo sicer locirali v klet, toda mize vseeno postavili pod slamnato streho, pod okna pa obesili krajinsko lepoto na steklu. A v kotu je stal tudi bas in v drugem star radio, ki pa se je oglašal iz nekega drugega konca. Med juho in zrezkom sva tako izvedela za vse popuste v bližnjih trgovinah, za vse rojstne dneve sosedov in za vse lepe želje sorodnikov. Z jedilnim listom si nisva znala pomagati, saj je bil tisti, ki ste ga prebrali že tisočkrat. Domači narezek, zrezki vseh vrst, ribe vseh vrst, lignji vseh vrst, žar vseh vrst. Pa še jagnjetina! S čebulo in kruhom! Pozimi pa tudi krvavice. Kaj pa je pri vas najboljše, sem zato poskušal z intervjujem. "Pri nas je vse dobro!" se ni dala natakarica z majico z imenom gostilne pri srcu. Pa naj bo, kar bo. Zrezek, pravzaprav biftek na način šefa, je prišel na velikem krožniku, ki pa se mu je belina videla le od spodaj, tako je bil poln. Čez dvocentimetrski kos pljučne, iz širšega konca, Pohorje beef, je bila prelita gosta gobova omaka, ki me je spomnila na jušno polomijo. Čeznjo je bil gratiniran sir, na vrhu pa je manjkalo jajce na oko. A za to sem bilo sam kriv, saj sem se tej poslastici na račun večerje izognil. Mesu so delali družbo ajdovi štruklji s sirom, tisti bolj trde, odmrznjene sorte. Za barvitost je skrbelo tihožitje graha, korenja in koruze, preostali prostor pa so zapolnili rezanci. Iz radiča in endivije! Solata pa je bila dobra! Prava štajerska, častna beseda. Domače kislo zelje z domačim bučnim oljem. In po vrhu nekaj kolobarjev rdeče paprike. Ki sem jo nekje že videl. Ah, seveda, okrasek ob mesu, v družbi peteršiljeve vejice. Toda bil je še drugi krožnik. Na njem pa čebulna bržola, ki pa je ni bilo, zato sva dobila še boljši kos, iz fileja, je rekla natakarica. Toda ta file očitno ni bil priden, saj ga je kuhar, kar se je lepo slišalo med radijskimi poročili in cvrčanjem čebule, pošteno pretepel. Nato pa še potunkal! V rjavo, močno koncentrirano, preslano omako, ki pa vseeno ni uspela zmehčati razsušenih sirovih štrukljev. Drugo tihožitje na krožniku pa že poznate. Iz te obilne zagate sva se rešila tako, da sva meso zavila v papirne prtičke. A vseeno je nekaj še ostalo na krožniku. "Zakaj pa nista pojedla?" Najbrž zato, ker sva šele ob izhodu zagledala pred vrati tablo, na kateri je pisalo: "Vse na svetu hitro mine, vse se spremeni, a za vas se trudimo mi." Res se trudijo za nas v štajerskih kulinaričnih hramih. Tako, da nam obljubljajo domače in babičino. Toda hkrati, saj so novi časi, tudi moderno. In tako obijajo stene s furnirjem, pobarvajo okna, okinclajo zavese in nabavijo velike krožnike. In dobijo furnir na krožniku. Še več primerov? Recimo tisti s štajersko smetanovo juho v okolju vijoličnega furnirja in umetnih rož. Juha je bila, namreč, odlična! Dva krožnika sem zmazal. Pretlačen krompir in smetana, nekaj krompirja še tanko zrezanega, drobne kocke prekajene šunke, opražena čebula in sveži, hrustljavi beli kruh. Po takšni juhi pravzaprav potrebuješ le še skledo solate in je štajersko kosilo popolno. Toda gostilničarji bi bolj tanko piskali, če bi gostje tako malo jedli. Gostje moramo dosti jesti! Ogromno jesti! Če pa slučajno kaj ostane, potem zavijemo za domov. Blagor štajerskim domačim prijateljem! Po juhi je bila, torej, glavna jed. In za mizo nas je bilo deset! Vsak pa je naročil nekaj drugega. To pomeni, da se je kuharica morala zares izkazati. Ob čakanju smo ji sicer spraznili solatni bife, toda se je splačalo. Naročilo nas je deset, dobilo pa 50... Le kako krožniki zdržijo takšno težo in obilje? Razlika med staro in novo štajersko kuhinjo je (tudi) v tem, da je stara zaradi velikosti porcij dietna, nova pa zaradi majhnosti ješča! Ali: če vam tek krepi pogled na velike in debele kose, ki v pisani odmrznjeni in ocvrti družbi gledajo čez robove krožnikov s polmetrskim premerom, potem skrijte pred prijatelji to številko Mariborčana. Če pa se tudi vam ustavi, ko zagledate takšno gmoto, berite naprej. Morda nam bo pa skupaj nekoč uspelo. Še kakšen primer? Recimo s poslovne večerje v enem od mariborskih turističnih hotelov. Nekaj domačega bi. Kaj nam lahko priporočite? "Vešalico!" je kot iz topa ustrelil natakar, ki je očitno pred tem dobro poslušal. In je srbsko govorečemu gostu pač ponudil nekaj domačega... Ko je bil nesporazum odpravljen, pa je prinesel - domači narezek. Kupljen v trgovini čez cesto. Še? Končajmo vsaj optimistično. Na jedilniku iz prenovljenega Klička sem našel tudi takšne jedi: rizlingova juha z elegantno cvetico, bučkina kremna juha z baziliko, goveja juha iz volovskega repa z drobnjakovimi vlivanci, domača fižolova juha s kruhovimi kockami, goveji file z ocvrto rukolo, belim sirom, koromačem in jabolki, file divjega prašiča v brusnični omaki s kostanjevimi svaljki, divjačinski golaž z žemljevim cmočkom in lešniki; pa še kaj sladkega: kuhane rezine jabolka s karameliziranim žajbljem in kostanjevim medom, palačinke z jabolčno čežano in traminčevim šodojem, domača slivova pita. Sliši se novo. Torej je potrebno tako le še skuhati. | 
