Štajerci smo včasih veljali za hrabre ljudi. Vsaj Ljubljančane je bilo pošteno strah. A zdaj so se stvari spremenile. Zdaj je strah nas. Pa ne Ljubljančanov. Ampak vsega - dobrega! Ljubljančane pa ni več strah. Ne Štajercev, ne dobrega. Zakaj pa, mislite, si upajo jesti na ulici? In si mi, Štajerci, ne upamo. Sprehodite se od Gornjega do Mestnega trga in naredite en krog po obeh bregovih Ljubljanice. Povsod so na pločniku mize in za njimi so stoli, ki so - polni! Ter mize, ki so pogrnjene! V Ljubljani težko najdeš v starem delu lokal, v katerem ne bi mogel tudi česa pojesti. V Mariboru pa težko najdeš takšnega, v katerem bi lahko kaj pojedel. Zakaj nas je strah, da bi dali mize na ulico, jih lepo pogrnili in obložili z jedilnim listom? Odgovor je v tistih časih pred petnajstimi leti, ko sem se enako spraševal: zakaj ne moremo v Mariboru vsaj poleti postaviti gostinskih miz na pločnike pred lokali? Takrat še nisem upal, da bi šlo za ulično prehranjevanje, pač pa vsaj za odžejanje. In danes, petnajst let zatem? Grajski trg, Slovenska, Poštna, tudi Trg svobode imajo mize na pločniku. Za odžejanje! In sončenje. In sladoledanje. Pa za kakšno tortico, če je ne zmanjka ravno takrat, ko si jo jaz naročim. Ali pa se to dogaja tudi vam? Stari pa kar za zapečkom Zakaj bi ponujali hrano, mi odgovarjajo gostinci, če pa so naši gostje zgolj mladi, ki jim do hrane ni ali pa zanjo nimajo dovolj denarja. A jaz sem siten. Če sem bil žejen prvih petnajst let, bom še lačen toliko. Na koncu vem, da bodo po celem Slomškovem trgu parkirane pogrnjene mize namesto avtomobilov. Zakaj ponujate hrano le na skritih balkonih in odmaknjenih vrtovih? Zakaj jejo na ulici po celem svetu, pa še v Ljubljani in Gradcu, če se razgledam zgolj pri sosedih? V Mariboru pa ne! In, nenazadnje, zakaj pa so v lokalih zgolj mladi? To ni kulinarični, temveč gospodarski problem! "Stari" smo raje doma... Zato, ker so v lokalih samo mladi. Še bolj pa zato, ker do petindvajsetega lahko le piješ, potem pa moraš začeti tudi jesti. In vedno bolj ješ ter vedno manj piješ. Kako naj grem v lajf, če pa je največ, kar lahko dobim, košarica z arašidi? Hvala ti, Cantante, zaradi vrta, programa na njem in oreščkov za luščenje! Ti si hit tega mariborskega poletja! Vidite, in zato smo stari Štajerci doma za zapečkom. In zato nas ni tudi nikjer drugje. Ne v lokalih ne v politiki ne med poslovnimi gazelami in ne v nogometni reprezentanci. Kar vprašajte Zlatka Zahoviča, kje je v Lizboni. Na ulici, vendar! Celo ovco, ali pa nič Strah je tudi štajerske mesarje. Strah jih je razkosati jagenjčka! Zakaj so ga sploh ubili? Zakaj ne gredo raje med vegetarijance? Če pa jih je tako strah, da se samo čudijo... Zadnjič sem vprašal, ali imajo mleto jagnječje meso. Pa me je zaradi mesarjevega pogleda postalo strah, da me bodo odpeljali na Pohorski dvor. Butec, kje si pa že videl mleto jagnjetino? Ovca se da vendar cela na raženj in vrti tako dolgo, dokler je ne prodaš. V naslednji mesnici sem nato rekel: "Tri jagnječje kotlete, prosim!" In sem spet moral pobegniti pred začudeno-obtožujočimi pogledi. Nič čudnega, da pri tretjem mesarju nisem niti več poskusil s vprašanjem, ali imajo jagnječje fileje. Toda štajerski travniki in planine so vedno bolj polni ovac! Jih mar gojijo za volno? Ko sem to rekel Pohorcu, ki je izgubil službo v fabriki v mestu in je začel na svoji gorski kmetiji gojiti ovce, se je veselo nasmejal. "Gostilničarji mi vse pokupijo!" Ja, kje pa so vse te gostilniške ovce in jagnjeta? Na ražnjih nekje v Gorskem Kotorju, najbrž. Namenjene štajerskim turistom na poti na morje. Kajti hrvaški gostilničarji vedo, da je bila ovčka od nekdaj pomemben kos mesa v štajerski kuhinji. Nekdaj, a ne več danes. Lovro Visočnik, patron selniškega Peca, mi je za tokratni prispevek k novi štajerski kuhinji ponudil na izbiro: "Jagnječji hrbet ali svinjska ribica?" Oborožen z mesarskimi izkušnjami sem izbral raje ribico. Rad bi, namreč, da bi tudi vi doma preizkusili to novo štajersko kuhinjo. Kje pa ste dobili tako lep jagnječji hrbet, sem vprašal Visočnikove "Naj vam povem po resnici? V Metroju..." Rdeče ni vedno krvavo Čeprav smo Štajerci včasih metali čreva na plot, pa nas je danes strah krvi. In tu nič ne pomaga, če vam sedaj napišem, da sploh ne gre za kri. Čim vidi Štajerc rdeče meso, takoj podivja: "To je vendar krvavo!" A čim sliši Rad Dobrojem kaj takega, miri: "To vendar ni kri! V mesu, ki ga kupite, ni več krvi. Kako pa, mislite, bi lahko pozimi jedli krvavice? res pa je, da je meso rdeče. A ne od krvi, ki ji rdečo barve daje protein hemoglobin (zaradi železa), ki je v vaših žilah zadolžen za transport kisika od pljuč do mišic, temveč zaradi proteina mioglobina, ki prav tako vsebuje železo in je rdeč, le da nima transportne, temveč skladiščno vlogo. V mišicah skladišči kisik, da je vedno pripravljen, ko ga vi potrebujete. Potrebujete pa ga, na primer, takrat, ko možgani slišijo tam spodaj kruljenje in sporočijo mišicam v roki, da bo potrebno dvigniti žlico. Ni akcije brez kisika. In ni mesa brez mioglobina. A zdaj ste postali radovedni, kajne. Zakaj je eno meso bolj rdeče od drugega? Zaradi lenobe... Piščančje prsi imenujemo belo meso, ker jim ni več potrebno letati naokrog. Imajo, namreč, bedrca, ki so zaradi tega - rdeče meso. Kaj pa ribe? Majhen premik plavuti in že glisirajo. Za to ni potrebno veliko mišičnega naprezanja. Od tod, torej, bele ribe. Tako kot je tunino meso rdeče, ker tune so kot cigani. Vedno na poti. Samo nič novega, prosim Če ste zdaj iz kurnikov, morij in znanosti vrnemo v Selnico k Pecu, nam bo Lovro Visočnik povedal: "Pravi greh se mi zdi velikokrat, ko vem, da je meso odlične kakovosti, ko vidim, da ga je kuhar odlično opekel, gost pa ga potem vrne, češ da je premalo pečeno. In potem mu ga morajo izsušiti." Žena Cvetka pa bo dodala še drugi strah, ki je prisoten v gostilniških gostih. "Ves čas se trudimo s spreminjanjem dodatne kulinarične ponudbe, izven klasičnega jedilnega lista, toda veliko ljudi tega sploh ne pogleda, vztrajajo pri vedno enem in istem, hočejo klasiko. Najbrž tudi mi zaradi tega potem naredimo napako, jedi prehitro umaknemo iz ponudbe, še preden bi se lahko gostje nanje navadili. Da mi je potem kar žal za vse te dobre jedi..." |
