V La cantini je bilo polno. Ljudi in jezikov. Za eno mizo je mlada mamica po italijansko prepričevala dveletnega junaka, da bi usta odprl vsaj za en grižljaj pice. Za drugo mizo sta Rusa naročila čaj. "Toda ne earl grey! Pravi črni, ruski čaj," sta še dodala po angleško. Za tretjo mizo so bili Črnogorci, za peto Srbi, za šesto Madžari... Še najmanj je bilo Slovencev. Nekaj takšnega smo doslej lahko doživljali le v ljubljanskih gostilnah. A to zimo je večjezičen postal tudi Maribor. Pravzaprav Mariborsko Pohorje! Pa ne le v simpatični in domačni piceriji v bivšem bifeju spodnje postaje Pohorske vzpenjače, s prijazno postrežbo, solidnimi picami in špageti ter lastnikom z nogometno zgodovino ter izkušnjami iz kavarnice v Študijski knjižnici. Pohorje je to zimo iz največje mariborske telovadnice na prostem zraslo v čisto pravo zimskošportno turistično središče! Gneča pri Luki Zato, če je bila doslej na Pohorju pomembna le smuka, debelina snežne odeje in število smučarskih dni v sezoni, postaja s prihodom stacionarnih gostov enako kot snežna pomembna tudi gostinska ponudba. Doslej so poskusi kuhanja golaža v velikem kotlu pri Luki vselej propadli že po nekaj dneh in nekaj deset v pomije vrženih porcijah, saj je bila želja po obogatitvi ponudbe vselej večja od povpraševanja Mariborčanov, ki na Habakukovem soncu sicer radi kaj spijemo, a nato gremo domov na kosilo. Letošnjo sezono pa je ob nedeljah pri Luki takšna gneča kot ob sobotah pri Lipi! A s pohorskim gostinstvom je tako kot s pohorskimi sedežnicami, ki so pač stare. Zato so počasne, zato se občasno kvarijo (čeprav to zimo precej manj kot prejšnje!) in ustavljajo, zato te na njih zazebe, pred njimi pa čakaš v vrsti. Toda vseeno opravljajo svojo funkcijo. Vozijo nas na vrh, da se potem lahko smučamo navzdol. Funkcionalno so, torej, brezhibne... Enako, povsem enako, je z gostinsko ponudbo na pohorskih smučiščih. Še noben, če le ni sam tako hotel, ni prišel lačen in žejen s hriba. Pravzaprav jedilni list (pri Luki) ponuja vse, kar je sicer v fast food učbenikih: dunajski zrezek, piščanca, špagete, hamburger, hot dog, pico... Celo solato s tunino in "germknoedel"! V smučarski koči Koči pod Bellevuejem pa teletino izpod peke in v novem hotelu Bolfenk škampe v buzari. Kaj bi radi še več?! Ne več, temveč drugače! Naj si za razlago spet sposodim Luko. Da me je stregel hrvaški natakar, sem vzel v zakup, saj sem lahko gledal prenos moškega slaloma, na katerem so bili Hrvati boljši od Slovencev. Toda, zakaj sem moral sedeti zraven velikega koša za smeti, v katerega so mi mimo glave ves čas leteli ostanki hrane in plastičnih krožnikov? In, če so gobovo juho že naredili iz vrečkine osnove in jo popravili s šampinjoni, zakaj niso zraven dali še kosa kruha? "Tega morate posebej plačati," me je podučil (hrvaški) natakar in mi prinesel štručko za 250 tolarjev. Res je bila gneča, toda še večja zato, ker smo gostje sami pospravljali z miz. Res je v kaminu prijetno gorelo, toda levega soseda je bolj grela jeza, ker je predolgo čakal, desnega pa, ker so bili špageti presuhi, kečapa pa od nikoder. A dunajski zrezek, ko je prišel, je bil sveže ocvrt, mehek, nič masten, in zunaj je bil sneg, kakršnega na Pohorju že leta in leta nismo doživeli. V anketi internetne strani Športnega centra Kateri gostinski objekt na Pohorju ima najboljšo ponudbo? pa je zmagal - Luka. Novi hotel Bolfenk Mariborsko Pohorje ni Kitzbuehel, Val Gardena ali Chamonix. Toda zima je kot v pravljici, smuka kot v tujini, turistov pa kot jih na Pohorju še ni bilo. In za drugo leto nam obljubljajo nove sedežnice, nove proge, nove topove. Tudi na Pohorju bo zato vse manj možnosti za improviziranje in udarništvo. V turizmu je konkurenca prevelika, da bi oproščala napake. Tako kot kmalu ne bo več dovolj, da sedežnica, kakršna že je, vozi, tudi ne bo več dovolj, da ima gostinska koča, kakršna že je, streho nad glavo in štedilnik pod zrezkom. Lep primer za to je novi hotel Bolfenk. Res je lep in res je že poln. Ni tako kot žičnice na Pohorju, temveč tak kot hoteli po svetu! Ker se v Mariboru ne dogaja, da bi hoteli rasli kot gobe po dežju, si ga bodo Mariborčani šli ogledat že iz radovednosti. In ko bodo že tam, si bodo naročili še kavo in sok. Potem pot do lakote ne bo več daleč. Saj bo pred hotelsko restavracijo velika tabla, ki vabi na stejke vseh vrst, postrv na žaru in škampe v buzari. Do tukaj vse lepo in prav. Dalje pa upam, da jih je Dobrojedov obisk kaj naučil. Vsaj to, da večerja sestoji iz predjedi, glavne jedi in sladice. Pa da je potrebno odmrznjeno zelenjavo pogreti, ne le odmrzniti, postrv na žaru peči, ne kuhati, in kruh prihraniti tudi za naključne, ne le penzionske, goste. Saj, ko bereš pohorski prospekt, sploh ne zveni slabo. "Divjačinski golaž, gobova juha, pohorski pisker, pečenica z zeljem, pohorska bunka, kuhana krača, pohorska borovničeva rezina, sirov in jabolčni zavitek, palačinke..." A stvarnost potem pokvarijo nered, neorganizacija in fotokopirani listi, s katerimi je koča (Luka) oblepljena zunaj in znotraj. Ob vsem tem izpade boljše celo brunarica Planika, ker je v njej toliko kiča, da sploh več ne boli. Pravzaprav je kar prijetno. Zato si ona naroči bombardino, on pa toast... Pa saj ni nič hudega, četudi je pasulj. Ali pa hot dog. A že, če bi se na celem Pohorju dogovorili, da bi hot dog zavijali v enak škrnicelj, bi bilo povsem drugače. Ali če bi črničevec ponujali v posebnih kozarcih. In bunko na leseni deski iz pohorske grče. Nenazadnje je bilo s pohorskim piskrom že veliko v to smer narejenega. Če pohorski omleti ni uspelo, je pisker, v katerega sodi (po Konradu Purgaju) "vse, kar je s Pohorja: ovčje, goveje, svinjsko ali divjačinsko meso, slanina, če meso pač je, razne vrste žitaric, stročnic, zelje, gobe, skratka vse, kar je pri roki", na dobri poti, da postane prava kulinarična prepoznavnost Pohorja. Toda zaenkrat ga dobro trži le Ruška koča, ki vse bolj slovi tudi po svojih ocvirkih. Takšne posebnosti potrebujemo! Takšne stvari ostanejo v spominu turistov še dalje od pršiča. V Koči izpod peke Kot klobasa na ražnju, ki si jo sam spečeš ob odprtem ognju. Miro Krnič je imel vedno nos za takšne stvari. Nekaj zim je pridno zmrzoval pri bejbici, da mu je Športni center pred letošnjo zimo dal v upravljanje Kočo pod Bellevuejem. Lani precej povečana koča je letos že premajhna. Pečenka, krvavica, zelje, matevž, kruhov cmok in glasna glasba poskrbijo, da se med vikendi apres ski prevesi kar v jutro. Takrat gostov tudi več ne moti, da je pod klobasami, ki dišijo s stropa, kar sredi koče za nekaj klafter prazne embalaže. Nenazadnje je Športni center radodaren, saj svoje tedenske goste iz apartmajev na Martinu in Bolfenku počasti z večerjo v smučarski koči. Toda, mar ni potem že tudi čas, da se ob novem hotelu in novih (napovedanih) sedežnicah že konča gostinska improvizacija? Saj se govori o novi terasi in novem skladišču pri smučarski koči, pa o novem bifeju na Videcu, novem zimskem vrtu na Partizanki, novi bazen pri novem hotelu pa bo že marca. Premika se, torej, tudi na tem področju. Mariborsko Pohorje postaja evropsko smučišče. A to mu bo zares uspelo le, če bo tudi njegovo gostinstvo na enakem nivoju. Luka in Zlata lisica Koča Luka je osrednja pohorska snežna gostilna! Četudi bo povsod drugje odlično, pa pri Luki ne, bodo vsi kritizirali. In obratno. Zato bi se moral Športni center Luki posebej posvetiti. Resda so ga prenovili, a le na pol. Ni dovolj lep kamin, če so zraven grda vrata. Ni dovolj, da ogenj prasketa, če so drva v plastični košari. Ni dovolj, da so po stenah slike, če so brez okvirjev in fotokopirane. Malenkosti skratka. Zakaj branikovci iz Luke ne naredijo muzeja Zlate lisice?! Zakaj v koči na najbolj vidnem mestu ni replike zmagovalnega pokala z napisi vseh zmagovalk? Zakaj po stenah ni Modrinjakovih, Majningerjevih, Zelnikovih in Fevžerjevih slik? Zakaj ni nikjer Senčarja, Čopa, Kožuha? Pokažimo sebi in turistom, na kar smo (lahko) ponosni! Toda potem mora biti ponudba na nivoju svetovnega pokala! Torej, ne le, da je, temveč izbrano, prepoznavno in dobro. Če je znal in zmogel Športni center zgraditi celotno počitniško naselje z res lepimi apartmajskimi hišami in hotelom, zakaj potem ne bi mogel iz Luke narediti koče, kakršne so po največjih in najbolj znanih evropskih smučiščih?! Luka mora biti takšen, da se bodo pohorski gostje o pogovarjati še do drugega leta, ko se bodo znova vrnili! In Luka mora biti tudi ponos Mariborčanov! Ne le plaža, na kateri je sicer dosti sonca, toda tako glasen radio, da se niti pogovarjati ne da. Preprosto, kakovostno Sprejem po prireditvi Naj Mariborčan, na katerem je za hrano poskrbela Hiša kulinarika, je bil dobra lekcija mariborskemu gostinstvu. Franci Jezeršek je pokazal, da je dandanes preprosto najboljše. Če le uporabiš najboljše sestavine. Nobenega čira čara, nobenih fantazij, skulptur, želatine, aspika. Nobenega kiča, skratka. Zgolj preprosti beli krožniki, na njih pa zelo malo kuharja, temveč zgolj zelo veliko narave. Tisto najboljše, kar zrase, v najboljši družbi, ki ne potrebuje veliko dodatkov in pomoči, da bi se dobro razumela med seboj. Račjim prsim je potrebno dodati le sočna jabolka in malo sira, koromač je potrebno le marinirati v družbi stebelne zelene in parmezana, svežo tunino je potrebno le tanko zrezati, v kruh je potrebno le zamesiti nekaj oliv ali kranjske klobase in sveže speči... In na koncu goste presenetiti, ko je zunaj minus 17 stopinj, z debelimi pohorskimi češnjami. |
