Toda, kakšna napaka. Toliko dobrih gostiln, v vseh pa so nam že na vratih rekli: "Zasedeno!" Le zakaj nismo rezervirali, če pa nam je v spletni gostilni www.rad.dobrojem.si ob vsaki mariborski gostilni utripalo: "Obvezno rezerviraj vsaj dva mesece prej!"? Seveda, on je rekel: "Kaj bova rezervirala, za dva se bo že našel prostor...", zdaj pa mu ona pridiga: "Si videl, pa sem ti rekla..." In tako sta naša dobrojedca iz leta dva tisoč sto in nekaj ostala v Mariboru lačna. Kaj pa se nam obeta v ne tako oddaljenem letu 2006? Če želimo, da se bo o Mariboru in njegovih dobrih gostilnah res govorilo in pisalo po svetu že (!) čez kakšnih sto let, potem se mora nek napredek na tem področju zgoditi že v letu 2006! Kajti leto 2005 ni postreglo ravno z velikimi in ugodnimi dobrojedskimi presenečenji. Čeprav se je leto zbudilo z novo gostilno v Meljskem dolu, ki je postregla s starinami in novo bosansko kuhinjo hkrati. Na majhnem prostoru je Miraz v velikih krožnikih ponudil stare specialitete pripravljene na nov, sodoben, lahek način. Dolgo je gostilnica veljala za skrivni namig med mariborskimi in okoliškimi dobrojedci, dokler ni postala preveč znana. Zadnja vest se glasi: ko rezervirate, obvezno vprašajte, ali bo za štedilnikom lastnica! Dobrojedski pogovori o bosanskem Mirazu na začetku leta so bili zagotovo tudi razlog, da smo konec leta dobili še eno bosansko restavracijo. V hiši z be-em-vejevim znakom na oni (zapuščeni) strani Lenta je nekaj neuspelih bivših gostinskih poskusov nadomestil Orient, z novim opleskom in bosanskim loncem. Če se Miraz spogleduje z novodobnostjo, je Orient bolj tradicionalen in želi Mariborčanom ponujati bosansko pristnost, s pomočjo posodja in receptov. Za podrobnejšo analizo bo potrebnih še več obiskov, zato vas ne sme prestrašiti, če sam po nekaj pohvalah o odličnih tufahijah in zadovoljnem Parnem valjku nisem doživel podobne evforičnosti. Korektno oddelano, vendar mlačno. Ne v temperaturi, temveč v okusu. A dajmo jim priložnost še v 2006! Indijska reinkarnacija po italijansko Gostilna, o kateri se bo zagotovo govorilo tudi v novem letu, bo vsekakor Samsara. Čeprav so indijske restavracije po svetu velik hit in se indijskega kuharskega znanja učijo največji in najbolj znani evropski in ameriški kuharski chefi, ki želijo tako haute cuisine s pomočjo indijske živopisnosti okusov, barv in dodatkov pridjati svoj ustvarjalni ščepec, pa gre v mariborskem primeru za italijansko restavracijo hindujskega imena. Morda pa želi povedati, da vse kar je bilo pred njo, čim prej pozabimo in začnimo uživati v Samsarini posmrtnosti in reinkarnaciji v Mariboru očitno še dolgo ne preživelih italijanskih jedi. Nenazadnje se tretja pridobitev leta 2005 imenuje Arte (na Lentu) in je prav tako navijač pic in testenin, čeprav imajo stari gostje, ki se spominjajo še Arteja s kaminom, še vedno najraje stejke. Toda morda to sploh še ni vse?! Bojan Belna, mladi Samsarin solastnik, ki se je tako iz šentiljskega Yucatana preselil v mariborski Kolosej, namreč ne skriva: "Tukaj zraven pa bomo spomladi odprli še elitno restavracijo!" Zaenkrat je tako Samsara "le" italijanska restavracija, kavarna in diskoteka. Nas, seveda, zanima, le restavracija. Še bolj tista, ki šele bo, toda tudi trenutna je postregla z nečim novim. Čeprav je Drava morda največja značilnost Maribora, njenega obrežja doslej tako izdatno ni izkoristila še nobena gostilna. Prvič s pogledom čez stari most in Europark na Pohorje in, drugič, z veliko obrežno teraso, pred katero je za poletje Bojan Belna napovedal celo lentovski oder, čeprav, zaenkrat, Gogo Rukavina o tem še nič ne ve... Ne gre pa spregledati tudi Samsarinega jedilnega lista, majhne knjižice s prijaznimi sončnimi besedili in izborom jedi, ki jih je za mariborske razmere debelih jedilnikov sicer malo, a ravno zato s pestrostjo sestavin, mariborsko neobičajnih, vlivajo upanje. Prvi poskus še v uvodnem testeninskem tednu sem sicer uvrstil v fazo privajanja, saj je rižoti s pršutom, bučkami, parmezanom in timijanom, polnjenim tortelinom s skuto in špinačo v žajbljevem maslu s svežim parmezanom, ozkim rezancem s češnjevimi paradižniki, bučkami, majaronom in baziliko ter špagetom z inčuni in čilijem manjkalo prav v jedilnem listu opevane svežine in barvitosti. Drugi poskus, po romantični komediji, ki je zlakotnila za nekaj malega, je bil s hišnim kruhom iz krušne peči z inčuni in maslom ter z mocarelo s pečeno rdečo in zeleno papriko ter baziliko prav obetaven, pa ne le zaradi postrežbe na elegantnih krožnikih, podkrožnikih, in nadkrožnikih. Tretja hitra lakota, ki se ji je mudilo, da so prišle v poštev le pice, pa se je končala s prijaznostjo osebja, da ene pice, tiste, ki je romala nazaj v kuhinjo, niso zaračunali. Nadaljnji poskusi v letu 2006, torej, sledijo. Gostilna, ki je še ni Pa ne le v Samsari, temveč tudi v gostilnah, ki jih trenutno sploh še ni! Razen elitne Samsare ob Koloseju se v mariborskih kulinaričnih krogih govori vsaj še o treh gostinskih projektih, ki bi naj tovrstno štajersko sceno pošteno pretresli. Upam, da v pozitivnem smislu. V tedniku Več že pet mesecev nastopa gostilna, ki je še ni, morda pa nekoč bo. Glede na to, da so bivši Kvik že prelepili s plakati, ki obljubljajo tudi dobro hrano, vse tako kaže, da bo Rožmarin odprl vrata v svojih treh nadstropjih, da četrtega niti ne omenjam, v ne tako daljni prihodnosti. Kavarna, restavracija, bistro, vinski bar, kulinarična trgovina in še kaj, vedo povedati govorice, pod isto streho. Pa še to, da bo Maribor lahko tudi poskusil tisto, kar je doslej le prebiral. Več pa (še) ne smem povedati. Bolj gostobesedna nista niti najbolj znana mariborska kuharska brata iz Kungote, Gregor in David Vračko, ki na Pobrežju tik ob pokopališču pravkar pospešeno obnavljata in širita nekdanji upokojenski bife. Sodeč po njunem pedigreju, ki sega od tradicionalne slovensko-avstrijske gostilne (Denk) do zvezdniških kuhinj kalifornijskega Thomasa Kellerja (French Laundry) ali dunajskega Christiana Petza (palača Coburg), je mariborska dobrojedska scena upravičeno nestrpna. Bomo mi dobili še eno gostilno za sedmine ali pa bodo Saziani, Jaglhof, Sattlerhof, Zur Traube in še kdo z one strani meje končno dobili na tej strani dostojno konkurenco? Še bolj v tančico skrivnosti pa je zavito dogajanje okrog odkupljenega Orla, pred katerim so sicer v letu 2005 Marpurgi dokazali, da se tudi Mariborčani sredi mesta lahko martinčkamo. Medtem ko se za prihodnje leto napovedujejo nove podružnice Marpurgov po mestu, se nekaj šepeta tudi o gostinski vsebini v bivšem Orlu, ki bi naj znano mariborsko gostilno, zaenkrat prostorsko omejeno, pripeljala v večje prostore in v center mesta. Kavno srečno novo leto Do leta dva tisoč sto in še nekaj je sicer še daleč. Toda novoletne želje in napovedi kažejo vsaj na začetek premikov v pravo smer. V to kategorijo sodita tudi kavna recepte, ki ju Mariborčanovim dobrojedcem v pripravo in slast ponuja Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Maribor. Nenazadnje je prav od te šole najbolj odvisno, kako dolgo bomo morali čakati do leta dva tisoč sto. Kava Mariborčanka Za 1 osebo: 1 rumenjak, 2 žlički sladkorja, 2 cl ruma, 8 cl espresso kave, stepena smetana, sirup iz smrekovih vršičkov, karamelizirana bučna semena. Rumenjak, sladkor in rum dobro premešajte in dajte v skodelico za kavo. Dolijte kuhano kavo in okrasite s smetano, jo prelijte z brizgom smrekovega sirupa in potresite s karameliziraninim bučnimi semeni. Čokokavček Za 1 osebo: 0,5 dcl espresso kave, 2 cl čokoladnega likerja, 2 dl sladke smetane, 50 g bele čokolade. V steklen kozarček nalijte ohlajeno kavo, ki ste jo zmešali z likerjem. V steklenico za brizgano smetano pod pritiskom nalijte smetano in stopljeno (ohlajeno) belo čokolado ter spenite s pomočjo dveh bombic plina. S to smetano okrasite kavo v kozarcu in ponudite postreženo na zdrobljenem ledu. | 
