Gevrey Chambertin je majhna vasica, da je še Svečina večja od nje. A je zato ena najbolj slavnih vinskih vasi na svetu. Kar bo, morda, tudi Svečina nekoč. Čez kakšnih sto ali dvesto let. Ko bo imela za seboj toliko slavne vinske zgodovine kot jo ima danes Gevrey Chambertin. V vasi, ki leži ob glavni cesti, ki je nekoč povezovala Pariz z Lyonom, so vinogradi kot domači vrtovi, ograjeni s kamnitimi zidovi in železnimi vrati. Toda to niso grand cruji, temveč le navadne lege, ki se morajo čez kakšnih sto metrov malo dvigniti k soncu, da postanejo premier in še kakšnih sto metrov višje, da postanejo grand. Tako kot se od ceste odmikajo vinogradi, tako se dvigujejo tudi ograje okrog vinogradov. Tam višje, kjer raste najdražje vino na svetu, je drugi svet, v katerega spuščajo le posvečene. Takšne, ki plačujejo za buteljko chambertina krepko čez sto evrov. Toda zato v eni steklenici dobijo vsaj štiri... Tako pravijo poznavalci: chambertin ima nežnost musignyja, moč cortona, žametnost romaneeja in cvetico clos de vougeota... Vsega najboljšega, torej, kar premore burgundska Zlata obala! Če so dvorci nad vasjo zaprti navadnim očem in ustom, pa je v vasi povsem drugače. Na vsakih vratih - in vsa vrata vodijo v kleti! - piše: "Dobrodošli! Pokušina in prodaja vin." Pokušine so v glavnem brezplačne in četudi po njih nič ne kupite, niso jezni. Navadna vina stanejo od 8 do 15 evrov, premier cruji, ki jih premore vsak vinogradnikov Gevreya, pa 20 in več evrov. Grand crujev praviloma ni. "Najbrž prvič stopate v našo klet. Kar mirno! Sprejel vas bom tako kot bi si tudi sam želel, da bi vi sprejeli mene," naju je v svojo vinsko klet sredi vasi povabil Philipe Leclerc, za katerega sicer Hugh Johnson v svoji vinski enciklopediji pravi: "Potrebujete kar obilo razumevanja za novi les, pisane etikete pa tudi za usnjena oblačila, motorje in heavy metal, če se želite približati temu vinogradniku." V stari kleti, polni trebušastih steklenic z res pisanimi etiketami smo sedeli ob nekaj sto let stari preši, pogovor pa je motil ropot prav tako starega škripca, s katerim so iz spodnje kleti tovorili lesene zaboje z novimi steklenicami. Show za obiskovalce ali vsakdanje delo s pomočjo starodavne tehnike? "Moja vina pridelujem povsem ročno, pridelek omejujem, uporabljam le organska gnojila, grozdje zori do pozne trgatve, jagode izbiramo ročno. Vrenje traja dva meseca, zorenje v novih lesenih sodih dve leti. Vin ne filtriram," je svojo vinsko filozofijo, s katero ustvarja težka, taninasta, polna rdeča vina, ki zahtevajo pitje ob posebnih priložnostih in posebnih jedeh, razložil Philipe Leclerc. Takšnih vinogradnikov je samo v Gevrey - Chambertinu 50 (v celotni Burgundiji pa 4900)! Njihove vinograde pa lahko objamete z enim pogledom! Burgundski vinogradi so, namreč, majhni. In ravno zato je njihova slava velika! Morda najbolj znani med njimi, Romanee Conti, meri le 1,75 hektarja! Ali najbolj znani chambertin, Clos de Beze, le 15 hektarjev. V Bordeauxu takšnim vinogradom pravijo vrtički. Prav temu vrtičkanju pa lahko burgundska vina pojejo zahvalo zaradi svoje slave in cenjenosti. Če je v Bordoju kakovostna delitev vinogradov rezultat krajevne pripadnosti in celo lastnine, ki lahko z nakupom druge manj vredne lege le to dvigne na višji nivo, pa so se tega v Burgundiji že pred stoletji lotili dosti bolj resno. Kakšen cru je "vrtiček", odloča kakovost vina, ki so jo spremljali nekaj stoletij, vse do leta 1984, ko so dokončno potegnili črto, ob njej pa še lastnosti tal ter vpliv vremena. Višina med 250 in 300 metri, kamnita tla od 5 do 20 % (odboj sonca, drenaža ob preobilnem deževju), 30 do 45 % ilovice, 10 do 50 % apnenca, manj spomladanske pozebe, manj poletne toče, manj jesenske gnilobe, pa obilo jutranjega sonca... Vse je natančno predpisano, od tega, kdaj je lahko na etiketi ime lege, kdaj ime vasi, kdaj ime grozdja in kako velike so lahko črke, do tega, koliko hektolitrov lahko da grozdje (vaška vina 50 hektolitrov na hektar, premier cru 45 in grand cru 35) in kako mora biti predelano v vino. Ta strogost pa ne vodi k uniformiranosti vin, temveč k njihovi veliki kakovostni delitvi. Zato je tudi mogoče, da nekaj sto metrov razlike med vinogradoma v ceni vina pomeni razliko nekaj sto evrov po steklenici! In zato nastajajo veliki letniki najdražjih vin na svetu dobesedno vsako leto! V zadnjih 20. letih so bili le trije rdeči letniki povprečni (1984, 2000 in 2004) ter kar deset izvrstnih (1985, 1988, 1989, 1990, 1993, 1995, 1996, 1997, 1999, 2003). A burgundski vinogradniki, ki niso podedovali najboljših vrtičkov, se znajdejo. Če že ne morejo do grand crujev, ki jih je nenazadnje le 30 in iz njih na Cote d'Or letno pridelajo 12.000 hektolitrov rdečih in 3.500 hektolitrov belih vrhunskih vin (0,8 odstotka celotne produkcije), pa je dovolj "drugorazrednih" premier crujev (5,2 odstotka), tako da na koncu ni nihče jezen. Najsi bodo kleti v Gevrey-Chambertinu, vinske trgovine v Beaunu, vinogradniki v Chablisu ali Cote de Nuits, prav vsi imajo v svoji ponudbi tudi vina premier cru kakovosti. Pa čeprav so njihovi vinogradi le Appellation Communale (30 odstotkov produkcije) ali celo Appellation Regionale (64 odstotkov produkcije). Toda zato grozdje boljših leg prav vsi dokupijo! Ne veliko, toda dovolj, da napolnijo nekaj tisoč buteljk, s katerimi se potem ponašajo pred kupci. Premnogim so te tako in tako predrage, zato kupijo cenejše. Glavno je, da je njihov vinar tudi premier... Nič čudnega, torej, da je prav v Burgundiji nastal tudi najbolj znani vinski - cocktail. Vino je bilo pač potrebno popraviti. In ker je Burgundija znana tudi po svojem ribezovem likerju, je nastal kir, ki je ime dobil po nekdanjem županu Dijona Felixu Kiru. Kozarec belega, suhega, kisline polnega aligota in brizg cassisa. |