Bil je torek, ko je na Zemonu zaprto. Zato smo sedeli v miru in v hladu pod debelimi oboki in se kulinarično, ob domačem teranu in 14-kilskem pršutu, pogovarjali o - Mariboru. Ko je bilo Tomiju (Kavčiču, patronu gostilne Pri Lojzetu na dvorcu Zemono) dovolj prevajanja svojemu španskemu gostu, Antoniu Jesusu Grasu Mentadu, kulinaričnemu svetovalcu in letečemu kuharju, ki križari med Madridom, Parizom in Vipavo, je kar sam povzel: "V Mariboru je težko. Manjka dobrih gostiln in manjka dobrih gostov. Štajerska vina, vsaj nekatera, so dobra, toda ta se ne popijejo na Štajerskem. Antonio se je popraskal po tedenski bradi: "Nerazvito, torej," da sem že zaradi lokalpatriotizma moral poseči vmes. "No, saj tako hudo pa spet ni. Saj se premika zadnje čase. Saj imamo..." Saj res, le kaj imamo? Zadnjič se mi je najavil graški kulinarični kolega mag. Werner Ringhofer, pomočnik glavnega urednika Steirer Monat. "Greva na kosilo? Ti izberi!" Pa sem teden dni tuhtal in ga nazadnje odpeljal v - Europark. "Izbira je malo čudna, saj ni navada, da se v trgovskih centrih dobro je, toda nekatere kulinarične navade so v Mariboru pač drugačne," sem se začel opravičevati, a me je pomiril: "Saj tudi Gradec ni nič na boljšem. Tudi v Gradcu je zelo malo dobrih gostiln." Torej sem Koklo zamenjal za kulinarični nasvet z avstrijsko-štajerskega podeželja. "Zur Hube je hit! Čeprav je še vedno dokaj neznan, je dobil dve kuharski kapi!" Škoda, da madridskega Antonia, vipavskega Tomija in graškega Wernerja ni bilo na kosilu v čast srebrne medalje Gregorja Narata na prestižnem mednarodnem strokovnem tekmovanju strežnih veščin Georges Baptiste v portugalskem Estorilu. V demonstracijski učilnici Višje strokovne šole za gostinstvo v Mariboru bi namreč lahko okusili, da se v Mariboru kulinarično vseeno nekaj dogaja. V smer nove štajerske kuhinje! S pomočjo pomladnega solatnega krožnika v družbi Valdhuberjevega sauvignona, bistre paradižnikove juhe z mariniranimi rezinami Pohorje beefa, ričote (iz ješprenja) z beluši in žabjimi kraki, v družbi Protnerjevega Šparglja, prašičkove praline na topinamburjevem pireju, v družbi Šekoranjevega rumenega plavca, in čokošoka v obliki čokoladnega kipnika z vročo in tekočo sredico, v družbi, logično, portugalskega porta. Toda, ne osvajajo Štajerci medalj na prestižnih mednarodnih tekmovanjih vsak dan. Zato so tudi takšna kosila, ki postrežejo s štajersko ustvarjalnostjo in znanjem, prej izjema kot pravilo. Nič čudnega, da se mi je pošteno zaletelo, ko sem nekje prebral: "Še nikoli se ni na Štajerskem tako slastno kuhalo!" Škoda le, da je bil tekst v nemščini. In da je Gault Millau za leto 2005 podelil kar 71 svojih kuharskih kap gostilnam z - avstrijske Štajerske. Michael Reinartz, založnik Gault Millaua, je bil vzhičen: "To je leto Štajerske! Zamenjava generacij je v številnih lokalih poskrbela za novi zagon. Odlično, zelo me veseli!" K temu pa vsaj nekaj malega prispevamo tudi Slovenci. Pa ne le kot natakarji in pomočniki v kuhinji. Ko se je pri Zur Hube oglasil slovenski telefon, je nemški moški glas dejal le: "Moment"! in telefonsko slušalko predal ženskemu glasu. "Dober dan," sem zaslišal v lepi slovenščini. Nadaljevanje pa, ko sva čez teden dni sedla za pogrnjeno mizo na idiličnem vrtu pred hiško Janka in Metke. "V Dobrni so nam vse pobrali, pa smo morali čez mejo," je povedala lastnica 15 točk in dveh kuharskih kap v kulinaričnem vodniku Gault Millau za leto 2005, s čimer se je izenačila z najboljšo graško gostilno Mod. Na avstrijskem Štajerskem imata tri kuharske kape le Neumeistrov Saziani Stubn iz Stradna in Dornerjev Hirsch'n Wirt iz Irdninga. Od bolj znanih sosedov blizu slovenski meji pa po eno Jaglhof, Kirchenwirt, Sattlerhof, Kappel, Zur Traube, Tscheppe. Premagala sta jih, torej, akademska slikarka iz Dobrne in poslovni konzultant iz Muenchna! V stari viničarski domačiji, polni kuharskih knjig in slik, v kateri ima vsako omizje svojo sobico in vsaka družba svojo hiško. Pa na vrtu, sredi bujnega zelenja, kjer rastejo dišavnice kar pred vrati majhne kuhinje s tako nizkim stropom, da se je potrebno pri vhodu pošteno skloniti. Sicer pa se poklonijo tudi gostje, ko dobijo na mizo dobrote iz kuhinje mag. Gingi Huber. Med viničarjevimi mehurčki so plavale jagode, med njimi pa listi dišeče perle. Sosedi so slavili krst, midva pa štajersko brezmejnost. Nemško govoreči nasmeh nama je prinesel opraženec s svežim paradižnikom in mladim česnom ter karpačom belih belušev in kolerabe, slovensko govoreči pa opraženec s peno gosjih jeter. "Pozdrav iz kuhinje."
Gospodar Franz von Peez nama je natočil vrč vode z debelimi krhlji domačih jabolk in iz kleti prinesel Wohlmutov beli pinot, svež, da se je podal tako k ribji variaciji karpača morske postrvi, lososove rulade in leče z ingverjem kot k tankemu roastbeefu s šipkovim želejem.
Da kri ni voda so nato dokazali pehtranovi štruklji (na jedilnem listu pisani kot strukle), pa čeprav je bil pehtran bolj francoske kot ruske krvi. Ni pa bilo slovenskega vpliva v ribji juhi, saj ji je manjkalo le malo rouilla, da bi ji tudi v Provansi rekli: "Mmmm, bouillabaisse!" Čeprav je bilo v njej več mladosti kot tradicije, zaradi rezancev iz jušne zelenjave in ribjega okusa, ki je v veliko stekleno jušno skodelo spustil le najboljše kose brez kosti, vključno z debelimi kraljevskimi raki. Avstrija sicer nima morja, ima pa letališča... In iznajdljive trgovce. "Lisičke so sveže," se je zasmejal gospodar, ko je prinesel vmesno jed. Očitno so imele štiri kuharice v pritlikavi kuhinji ob polnem vrtu gostov preveč časa in so med enim in drugim hodom pristavile še ponev za rižoto. "Iz Srbije so," je še pojasnil svoj nasmeh Franz. | 
