Prizor iz znane mariborske gostilne z zimskim vrtom, ki daje nekaj na dobro hrano. "Dober dan, nekaj malega bi, ker nisem preveč lačna" Tukaj je jedilni list, gospa. "Ne, ne, ne bom brala, saj bi le nekaj malega." Pa gospod? "Imate kaj na žlico?" Ajdovo juho z jurčki. "Vampov ali golaža ni?" Gospod, malice so že mimo, zdaj imamo kosila... Potem sta naročila ocvrte lignje s tatarsko omako in pomfrit. Nekaj malega... Kalorij za tri dni. "Kakšne velike porcije," se je pridušala gospa. Če bi brala, bi videla, da imajo tudi polovične porcije. A saj je nazadnje vse pojedla. Kosilo sta poplaknila s pivom. Jima ni bilo treba brati vinskega lista. Gre za kulturo prehranjevanja, spoštovane in spoštovani! Da so naše gostilne slabe, smo krivi sami! Vi in jaz! Gostilničarji nam ponujajo le to, kar mi naročamo. Nenazadnje tudi gostilničarji nič drugega ne znajo in poznajo. Zaviti v gostilno, ne da bi se veselil, kaj dobrega boš pojedel, je zločin. Zločin nad samim seboj. Gostilničarju je tako vseeno, on bo zaslužil v vsakem primeru. Toda razlika med jesti in uživati pri jedi je enaka kot med kaznijo in nagrado. "Kaj bi? Saj ne vem... kar nekaj, vseeno mi je..." In potem, logično, naročimo vedno isto. Ponavadi tisto, kar sploh nimamo radi. Le poznamo. Vemo, namreč, da ne bo dobro... Mazohistična kulinarika
M. F. K. Fisher je le enkrat naročila z besedami: "Vseeno kaj, nekaj pač..." Potem ko je pred tem pet z vlakom pet dni potovala čez Ameriko s svojim stricem, ki jo je med obroki v jedilnem vagonu učil pri njenih 17 letih prvih kulinaričnih korakov. Dovolj je bil že en, toda zato toliko bolj boleč in pekoč, stričev pogled, da kaj takega nikoli ni več naredila. Raje je postala največja kulinarična pisateljica 20. stoletja. Pa mi? Prvi, drugi, tretji ali četrti meni? Gostilne kar tekmujejo, katera jih bo ponudila več, toda da bi prišle dalje od številke 10 jim še ni uspelo. Kot da je to kak dosežek! To je le dokaz, kje je naša kulinarika. Celo življenje kolobarimo pet, šest, največ deset jedi. S tem, da so vse pravzaprav enake: šnicl in krompir. Vprašanje: "Kaj pa je danes za kosilo?" je rezervirano za tovarniške menze, v katerih pač nihče ne je z užitkom. Namesto tega gostilne želijo biti boljše in ponujajo fiksne menije, s tem da skušajo zajeti celotno paleto štajerske jedilne raznovrstnosti: dunajski, pariški, naravni, telečja in svinjska pečenka, ocvrt in pečen piščanec... Krivi smo, torej, gostje! Ker ne upamo raziskovati in odkrivati, se prepuščati in uživati, gostinci ne upajo eksperimentirati in tvegati. Raje fiksni meniji kot pa presenečenja. Pri slednjih nikoli ne veš, če ne bodo stoli prazni. Štajerske dobrojedke in dobrojedci! Le štiri pravila je potrebno spoštovati, pa bodo naše gostilne dosti boljše: 1. Odkrivati! Ne hodite celo življenje le v eno ali dve gostilni. 2. Okušati! Uživajte v okusih, pustite čutilom čas in prostost. 3. Poznati! Ne hodite v gostilno na slepo. Prej se pozanimajte, kaj je dobro. 4. Trenirati! In to doma! Če so na domačem jedilniku le trije meniji, ki kolobarijo, potem tudi v gostilni ne more biti boljše. Receptov je toliko, da jih ne bo nikoli zmanjkalo. Dvesto novih jedi na leto je cilj, ki ga boste zmogli! Če ne bomo postali raziskovalni, izbirčni in kritični, bomo večno jedli - slabo! Kajti gostilničarji niso učitelji. Gostilničarji so poslovneži. In kaj potem pomagajo odlična mariborska Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem, ves entuziazem njene direktorice Helene Cvikl ter ambicioznost njenih študentov, če pa jih po povratku v gostilno čaka - deset menijev. In potem tako do penzije. Četudi bi imeli doktorat, bi v takšnem dolgčasu zarjaveli. Seveda pa morajo biti raziskovalni in izbirčni tudi kuharji. Tisti, ki gredo po srednji šoli v službo v gostilno z desetimi meniji, bodo svoj poklic slej kot prej zasovražili. Vedno isto lahko kuhajo samo žene. Ker so zaljubljene v svoje može... Pa še one zgolj do ločitve! Za novo štajersko kuhinjo, ki pomeni preporod na krožnikih in v glavah, je zato izredno pomembno, da imamo v Mariboru "Helenino šolo". Ne le zaradi teorije, ki jo tam dobijo bodoči diplomirani gostinci, temveč še bolj zaradi odprtosti, ki jih pošilja v svet. Kot našega tokratnega kuharja Boruta Jovana, ki je že v srednji šoli šel raje kot na morje v Poreč za vajenca na špansko Costa del Sol. In, ki je zdaj pri Ahacu v odlični kuharski družbi, toda že šteje dneve, kdaj bo lahko šel odkrivat in raziskovat k Jošku Sirku v La Subido, potem pa ... "Rad bi šel v Bruselj, ki ni le glavno mesto Evrope, temveč vse bolj tudi kulinarična prestolnica." | 
