Alpska pica Najraje imam pico z zaseko! Seveda se hecam… Naši picopeki so res ustvarjalni. Tako, da so v zadnjih letih uspeli pico - ubiti! Ne pomnim, kdaj sem v Sloveniji jedel dobro pico. Seveda, kot vsak Slovenc skače, ima vsak tudi svojo picerijo. Tukaj nisem izjema. A tudi tam jo jem bolj zaradi navade. Enkrat na dva meseca, že zato, ker je potrebno spoštovati običaje. Zato sem še sam ustvarjalen… Če je to pri pici sploh še mogoče. Čeprav me je zadnji "eksperiment" presenetil. A res je, da ni bil ustvarj(al)en, temveč prebran (nemška revija essen & trinken, september 2009). Alpska pica! Seveda, brez zaseke. Že testo je nekaj posebnega. Zaradi koriandra! Iz bele moke ustvari nekaj "rženega", kar popolni okus in ga pripravi za nadev, ki nikakor ni picast. Pravzaprav gre bolj za tarte flambee kot ga poznajo v Alzaciji, ali flammekuchen, kot ga poznajo na nemški strani francoske meje, saj prave pice, kljub tako imenovani beli pici, ni brez paradižnika. Na tej (alpski) pici pa je namesto paradižnika kisla smetana, premešana s (kupljenim) smetanovim hrenom, v nadevu pa so, po vrsti: rumena buča, čebula, tirolska slanina (kmečki pršut), lisičke in sir. Testo je malo debelejše kot pri običajni pici, saj nadev potrebuje več časa (20 minut na 250 stopinjah na spodnji rešetki). Ker sva recept uvozila, sva še vino, Tementov zweigelt, 2008, preprosto imenovan red rot. A šla bi tudi modra frankinja ali modri pinot z naše strani. Meso kot priloga Meso ali ne meso… Zakaj bi se prepirali, da se oboje. Če je meso priloga, ne pa glavna sestavina. Še boljše, če je meso začimba. Ampak o tem kdaj drugič. Torej, kot priloga. Ker je glavna rižota. Na primer z lisičkami. Kar je spet lahko z njimi ali brez njih. Kajti rižoto skuhamo posebej, lisičke opražimo posebej. Kako jih opražimo? Tukaj. Sicer pa tudi rižota ni glavna. Kajti to je - riž! Ste vedeli, da ima tudi riž v vaši shrambi rok staranja? Še posebej, če ga imate v plastiki. Dajte ga raje v stekleno posodo. A, ker mu tudi svetloba ne dene najbolje, je še boljša lanena vrečka za riž. In kaj je še boljše? Da riž hranite v hladilniku! A za to nimate dovolj prostora, kajne. Pa še k mesu. Zraven rižote gre najboljše kaj ribjega, toda če že hočemo pravo meso, kot prilogo, je izbira prepuščena mesojedcem. Zakaj pa ne kaj z žara? Veliki kuharji bi se zmrdovali, saj je rižota nekaj svetega oziroma sestavni del visoke kuhinje, v katero so Francozi le neradi pripustili to italijansko specialiteto, žar pa spada bolj v fast food področje. Pri vas doma pa je vse dovoljeno… Oziroma vse tisto, kar je - vam prav! Midva, na primer, sva poizkusila s puranjim bedrom, zvitim v rulado in ovitim s kožo. Včasih je lahko kaj tudi iz samopostrežnega hladilnika… Pa je šlo. Večerja za pogovor Za kosilo sendvič - ali grška solata ali le jogurt - zato, da je večerja, ko se sonce in delo umirita. Za zajtrk bereva časopis, za kosilo tuhtava, kaj vse nisva uspela narediti dopoldan in morava popoldan, za večerjo pa si nazdraviva in se pogovoriva o vsem, kar je čakalo že mesece. Zaradi tega je pomembno, kakšna je večerja. Ne sme biti komplicirana, preobsežna, več-hodna. Prvič, zaradi priprave, drugič, zaradi pogovora. V eni roki vilice, v drugi kruh. Za večerjo je priloga tunkanje in namakanje. Omaka je zato obvezna, toda ne težka in gosta. Najboljše je, če sta s pripravo zasedena oba. On je, torej, zakuril žar, ona štedilnik. Kaj bo v glavni vlogi, je odločila ribarnica. "Kako lepe lososove kotlete imam danes!" Še Capi je dobil svojega. On se naj pazi. Kako bo zakuril žar, namreč. Temperatura ne sme biti premočna. Kotleti so sicer manj problematični od filejev, toda če je prevroče, se začne beljakovina potiti. To ne velja! Srednja temperatura in potrpežljivost. Najprej malo bolj, da nastanejo rešetke (vzorec), potem malo manj. Tik pred koncem pa naj zakliče: "Zdaj!" Zanjo to pomeni, da v vroče olivno olje vrže rumene paradižnike s česnom vred. Če ni roseja, naj bo šardone, čeprav je morje, naj ima raje več kisline, torej ne Primor'c. Primorski naj bo kruh. Za belega so zakon, o črnem nimajo pojma. Pogrejte krožnike, da se vam s pogovorom ne bo potrebno muditi. Ko končate, morate biti še malo lačni. Zaradi spanja in zaradi izgovora. "Bova pralino?" Potem sva vsak kar tri. | 
