"Bilo mi je usojeno!" Naenkrat je zavladala tišina. Gostje v tradicionalnih oblačilih so za dolgo mizo družno prijeli za vilice in zajeli. V majhni vdolbini modnega širokega krožnika je bil zunanji rob rumen, sredina je bila črna, a na vrhu je imela oranžno pokrivalo. Na jedilnem listu je pisalo: "Riž z rumeno bučo in črno rižoto." Gostje so poskusili, potem pa družno spustili vilice. In zaploskali! Potem je gospa Ishida poljubila Janeza in rekla: "Prihodnje leto spet pridemo v Slovenijo!" Največji svetovni kuharski chefi romajo v Tokio in tam sredi Ginze lepo in dolgo prosijo, da jih spustijo v drugo nadstropje neugledne zgradbe, katere vhod spominja na vstop v podzemno garažo. Ko jim (redkim) uspe, jih pričakata najprej tema, da jim v roke dajo žive kresničke, ki jim kažejo pot do mize. Pravzaprav dveh miz, s po štirimi stoli. Nato pa začne Tomiko nositi na mizo, kar v kuhinji pripravlja njen mož Hiroyoshi Ishida, 67. In na koncu reče Ferran Adria, šef vseh chefov: "Tako dobro doslej še nisem jedel!" Ponuditi Hiroyoshiju Ishidi, najbolj skrivnostnemu kuharskemu mojstru na svetu, ki ga največji tega poklica občudujejo in spoštujejo, riž, je bila drznost. Ki pa je bila nagrajena! Japonci ta večer niso ploskali le "svojemu" rižu, temveč tudi našemu zelju. Telečji rep v omaki, ki je nastajala več dni, z zeljnimi krpicami z ocvirki, jim je povedal, da japonsko in slovensko kuhinjo, četudi se tako razlikujeta v sestavinah, tradiciji, kulturi, druži najpomembnejše. Gospod Ishida, v čem je skrivnost vašega kuhanja? "V preprostosti!" Hiroyoshi in Tomiko Ishida, v družbi svojih japonskih prijateljev, sta v Sloveniji sklenila celoten kulinarični Krog. Tako se namreč imenuje prijateljsko omizje šestih vrhunskih slovenskih restavracij na slovenski in italijanski strani. In kaj je bilo pri nas najboljše? Gospa Ishida ni pomišljala, saj je bilo v petih dneh in obiskih šestih restavracij preveč jedi, da bi iskala le eno med njimi. "Ljudje! Čudoviti ljudje! Slovenija je čudovita dežela čudovitih ljudi!" Vsi hočejo k njemu, a le redkim uspe. Hiroyoshi in Tomiko Ishida imata v Tokiu restavracijo Mibu, v kateri je le osem sedežev. To je pravzaprav zasebni kulinarični klub, ichigen-san okotowari, samo za člane, ki lahko kot gostitelji s seboj pripelje tudi druge. Članov je okrog 250, zato je vrsta dolga več kot leto dni. Vsak mesec je drugi meni, v več kot tridesetih letih pa se ni ponovila še nobena jed! Vsak gost dobi za domov vrečko. To so prevelike umetnine, da bi kaj vrgli stran. In večerja na osebo stane 800 dolarjev. "Pridite in poskusite!" je povabila gospa Ishida, ko smo jo vprašali, v čem je njihova skrivnost. Ko so hoteli Michelinovi ocenjevalci rezervirati, je bil odgovor: "Ne morete, polno!" Pa so vprašali: "Kateri drugi dan…" In je bil odgovor: "Ne morete, mi imamo vedno polno…" Mibu ne potrebuje reklame. Preveč si jih želi, da bi lahko enkrat jedli, kar skuha Hiroshi Ishida. "Hrana je umetnost! Hrana je naša kultura!" Gospod Ishida je še dodal: "Bilo mi je usojeno!" Vseeno smo vrtali dalje. Največji hodijo k njemu in iščejo. Vsi bi se radi učili od njega. Od koga pa se on uči? "Bog in narava mi dajeta navdih!" Nato se je zasmejal: "Seveda, ko sem bil mlad, sem se tudi sam učil od drugih. Toda zdaj imam svoj stil, zdaj ne potrebujem nikogar." Kaj pa nove kuharske tehnike? "Kuham po navdihu. Seveda se tudi na Japonskem dogaja veliko novega, toda naše bogastvo je naša tradicija." "Manj je več," je skušal skrivnost Ishidine kuharske umetnosti pojasniti Shoyi Hirota, tudi sam eden največjih japonskih kuharskih chefov, saj je gastronomski šef najbolj prestižnega japonskega hotela, v tokijski Ginzi, Seiyo hotel Ginza. "Njegove jedi prepričajo s preprostostjo, ki je vedno največja in najtežja mojstrovina!" Čast in redko srečo uživati v Ishidinih jedeh so imeli že štirje slovenski kuharski mojstri. Prva na obisku v Mibu sta bila Ana Roš (Hiša Franko) in Boris Gašparin (Pikol), lani sta bila tam še Joško Sirk (La Subida) in Janez Bratovž (JB), letos pa je bila vrsta še na preostalih dveh članih Kroga, Tomažu Kavčiču (Pri Lojzetu) in Svetozarju Raspopoviču (As). A se je prvi poročil, drugi pa ne leti..., zato so Japonci rekli: "Pa pridemo mi k vam!" Za japonsko-slovensko kulinarično prijateljstvo je najbolj zaslužen japonski vinski poslovnež Toshihiko Tsukamoto, ki je 27 let vsako leto prihajal na ljubljanski vinski sejem in odprl vrata Japonske slovenskim vinom. Njegov veliki prijatelj na Japonskem je kuharski umetnik Hiroyoshi Ishida, v Sloveniji pa vinarski umetnik Stanko Čurin. Na večerji v ljubljanski restavraciji JB sta sedela skupaj in se ves večer pogovarjala, vsak v svojem jeziku, toda oba z isto ljubeznijo, do vrhunske hrane in vrhunskih vin. "Kdo ve, morda pa bo prihodnje leto z gospodom Ishido v Slovenijo prišel še kdo…" je o novem kulinaričnem presenečenju že začel razmišljati profesor dr. Marin Berović, vinski ocenjevalec in eden največjih slovenskih poznavalcev svetovne kulinarične scene, ki je celoten japonski obisk v Sloveniji tudi organiziral. Ferran Adria? | 
