Premantura je že 30 let enaka. Oziroma, pravzaprav ni. Včasih je bilo dosti bolj živahno. Včasih je bila takšna gneča, da si potreboval starejšega brata, ki ti je utiral pot zvečer skozi "mesto". Včasih smo se vozili še ob treh zjutraj na ples na Kamenjak. Že ime pove vse. Ples po kamenju. Tri deske skupaj zbite in generator, ki je poganjal kasetnik. Polno in luštno je bilo bolj kot sredi New Yorka. Od takrat do danes se je spremenilo le to, da vsega tega ni več, od novosti pa so Stare Užance (Nedelo 21. junija 09 in tukaj) in ribarnica. Toda zato je slednja res ribiška. Zjutraj jo odprejo ob 9.15. Vsaj tako piše na vratih. Ponavadi je zamuda. A to nikogar ne moti. Ob devetih je pred ribarnico gneča kot včasih ponoči… Potem raztovorijo kašete. Ko grejo mimo vrste, čakajoče noge zmoči morje okrog Ceje. Prvi so nato domačini. Pokupijo vse tisto, čemur turisti ne poznamo imena. Eden (turist) je gledal v dva kilograma orade in vprašal: "Je gojena?". Domačini so se smejali in se pogovarjali italijansko. Sam sem bil, zato, raje tiho in pokazal na štiri kilogramske brancine. Že kar vidim, kako se zmrdujete. V kontinentalni Sloveniji in gostilnah ala pica-čevapi-ribe je (gojeni) brancin postal kletvica. Toda ta je še zjutraj (no ja, zvečer) plaval! Torej, dva brancina sta bila za večerjo, iz pečice, s krompirjem, papriko in čebulo, dva pa drugi dan v juhi. Seveda sem juho, pravzaprav fond, skuhal že prejšnji dan. Toda fileji so počakali do tik pred zdajci, saj so se v juhi le "pogreli". Pa mislite, da so imeli vonj po - ribi? Ne!!!! Sveža riba nima nikoli vonja po ribi. Vonj ima le po morju! Okus pa po ribi. Pri vseh drugih ribah, torej ne svežih, gojenih, odmrznjenih, starih, lanskih, potovalnih (k nam niso priplavale, temveč priletele z letalom) je pa ravno obratno. Jedi iz ostankov V domači pečici se koža, seveda, nikoli hrustljavo ne zapeče. Toda, saj je pomembno, da je hrustljav krompir. Riba pa je pod kožo bela kot prvi sneg, sočna kot srbska kletvica, mehka kot babičina potica. Ribja juha: filetirajte ribi. Kosti, z glavama vred, popražite na oljčnem olju, dodajte dve jušni zelenjavi, na kocke narezani (zelenje peteršilja pozneje!), vse skupaj dobro prepražite, zalijte z vodo, solite, poprajte in kuhajte na majhni vročini 45 minut. Drugi dan dodajte olupljene paradižnike, brez semen, na kocke zrezane, nato pa še na ješče grižljaje filetiranih rib, ki se v juhi le pogrejejo. Filetiranje: najtežji del. Zato, ker imamo domači kuharji slabe nože! Ko bom velik, si bom kupil shuna! Brusiš ga dvakrat letno, reže pa pol milimetra nad kostjo. Zdaj so moji fileji tvigi, s pravim nožem pa bodo dobili končno obline. Takšna ribja juha je pravzaprav jed ostankov. Ostanejo ribje kosti. Ostane riba. Ostane kruh. Popecite ga, lahko kar v toasterju (opekaču), in nanj ob juhi pridno mažite namaz, ki vam je ostal v hladilniku. Najboljši za takšno juho, namreč, ni rouille, temveč pesto cetarese, iz sardelnih filejev, črnih oliv, kaper, oljčnega olja, mandljev, pinij… Divji! Če vam je od prejšnjega dneva ostalo še nekaj malvazije, Cuj, 2008, družina Kraljevič, blizu Brtonigle, na treh barvah zemlje, se ne bo nič kaj ozirala na nasvete strokovnjakov, da k juhi vino ne sodi. Fižolov zos Ni sauce, ni sos, ni omaka. Je zos! Z njim se je vse skupaj pravzaprav začelo. Ko sta bila prvič skupaj na morju, se je ojunačila. Omaka, oprostite, zos, iz stročjega fižola s hrenovko kot glavna jed. S paradižnikom, takrat še tudi z malo moke, in smetano. Večna jed, ki je še zdaj na programu. Kmalu bo 25 let… Ščuza Na obali polotoka v Pomerju, na koncu kampa. Peš čez jez, ko gre sonce za Volme, da je še bolj romantično. Nekaj dežnih kapljic gasi kolesarsko pot, ki vodi skozi gostilno v kamp, toda senca je tudi dežnik, domačo malvazijo pa tako vsi mešajo z vodo. In do morja je le trideset centimetrov. Tea gre iz ene ribiške kamnite koče, kjer ima štedilnik in že dve leti, odkar se je tukaj razvedelo od psst do psst, tudi dolgo mizo, ko je dežja preveč in sonca premalo, do druge, kjer ima hladilnik, toda brez zamrzovalnika, in pokaže: "Ta je vajin!" Prišla sva sicer na lignje in skuše, toda: "Zakaj pa nista rezervirala?!" Toda, tisti, ki so prišli za nama, so odrezali še slabšo: "Le še čevape imamo…" Kar pa je pravzaprav glavna Teina (Ščuzina) odlika: nikoli ne bo prava gostilna! Takšna z jedilnim listom, takšna z zamrzovalnikom, takšna z registrsko blagajno… Brancin, iz velike ponve, da se je ves skobacal vanjo, je bil zunaj hrustljavo zapečen s česnom, ki ni več smrdel, temveč le še dišal. Meso je bilo mehko, a point, kot ga lahko da le čisto sveži divjak. In takrat, ko se sezona še ni čisto začela. V oljčnem olju, ki je zeleno klicalo: "Namoči ga!" Toda to je naredila že Tea. Mehko bigo je popekla na hitro v česnovem olju, da je bila nevarna bolj od malvazije. Če preveč spiješ, si pijan. Če preveč poješ, si pa pojan!? Zadaj, za kamnito barako, je majhen vrt, torej tri metre od morja. Solata je zelena, paradižnik je rdeč, začinite pa si ju sami. Sladic nimajo, le medico. Ni sicer več zastonj, toda za 285 kun ne pomnim, kdaj sva tako dobro in tako prijetno jedla. Pa še romantična pot nazaj čez jez! |
