Prva kategorija tartufjih jedcev je tartufe povsod in vse leto. Njim je namreč namenjena v jedilnih listih tista vrstica, v kateri piše: "Testenine s tartufi". In gostilničarji imajo to vrstico vselej na zalogi. Saj ni težko. Malo tartufjega olja, v katerega je prišel tartufji vonj (brez okusa) po sintetični poti, s tem da za edino njegovo odliko potrebujete srečo. Da je olje vsaj olivno in hladno stisnjeno. Sicer pa sploh ne gre za preveliko prevaro. Če le cena ni preveč zasoljena. In če so testenine pravilno skuhane ter če ni smetane preveč. Kajti tartufji vonj, ki je tartufja največja vaba, je prisoten. Podobno je z jedmi bolj kreativnih kuharjev, ki pa svojo ustvarjalnost izražajo predvsem v poimenovanju jedi. Resnici na ljubo so to predvsem primerki iz tujih logov, saj je v slovenščini majhna težava. Kako bi bilo pravilno? Natartufano? Ali: gomoljikasto? Saj veste, jed, v katero skrijejo tartufji vonj, pri tem pa je ta jed v svoji osnovi sicer povsem preprosta. Na primer ohrovtov pire s krompirjem, toda "gomoljikast". Ki ga ponudijo k fileju bele ribe, pečenem na koži. Ja, ja, tudi to pečenje na koži je modni trik kreativnih kuharjev. Vse to pa, seveda, ne premami kreativnih jedcev. Ti, namreč, sodijo v drugo tartufjo (gomoljikasto...) kategorijo, ki ve, zakaj so tartufi tako dragi. Zato se jim gredo vsako leto, takrat, ko rasejo, poklonit tja, kjer rasejo. V našem primeru v Istro. Predvsem hrvaško. Čeprav so italijanski beli tartufi (Piemont, Alba) sicer bolj cenjeni in jim strokovnjaki pripisujejo tudi več aromatičnosti. Toda, ste se že kdaj v jesenskem času vozili do Torina? Šesto kilometrov megle in masovnih avtocestnih trčenj. Da o cenah italijanskih tartufov sploh ne govorim. Gremo, torej, v Istro! Okrog Motovuna in Buzeta, še bolj v motovunskem gozdu okrog vasice Livade, močno diši po znanem vonju. Sedaj je, namreč, sezona istrskega belega tartufa! Samo tam lahko ugotovite, ali ste iz prve ali druge skupine tartufjih jedcev. Najprej pot pod noge navkreber v Motovun. Na poti vam ne bo dolgčas, saj vam bodo družbo delali prekupčevalci tartufov s plastenkami, v katerih bodo sivi in črni gomolji. Mudilo se jim bo, kot se mudi vsem prekupčevalcem, ki želijo vzbuditi vtis o nevarnosti svojega početja in svoji ustrežljivosti do vas. Češ, koliko tvegam, da boš ti prišel poceni do prepovedanega sadu... S tem, da jih nihče ne preganja! In s tem, da se jim mudi zgolj zato, ker morajo kupčijo skleniti preden pridete do prve Zigantejeve trgovine s tartufi. Kajti tam boste videli, da so tartufi prekupčevalcev dosti, dosti dražji. In tudi dosti starejši. Skratka, prekupčevalci vas hitro olajšajo za 100 evrov za 20, največ 30 gramov belih tartufov. Dva majhna gomolja, ponavadi še obgrizena, ker je tartufji "lovec" prepozno odgnal svojega psa od zaklada. Toda vi se boste, prekupčevalcev, seveda otresli. In zavili k Ziganteju. Ta gospod, ki je 1999. leta našel doslej največji tartuf na svetu, težek kar 1,31 kilograma, kar ga je uvrstilo v Guinessoovo knjigo rekordov, je od iskalca tartufov v nekaj letih napredoval v svetovnega podjetnika, ki prodaja svoje tartufje izdelke tudi v Tokiu. Po Istri pa ima toliko trgovin, da je sedaj, ko to pišem, najbrž že spet kakšna nova. Giancarlo Zigante je okrog tartufov spletel celotno zgodbo, tako da v svojih trgovinah prodaja vse, kar je v Istri dobrega; torej istrska vina, istrsko olivno olje, istrske fuže (testenine), istrske gobe in številne izdelke, primerne tudi za darila, iz tartufov. Ni kaj, kapa dol. A kako mu je to uspelo? Računajte! Skoraj celotna trgovina tartufov gre preko njega. Zagotovo vsaj 500 kilogramov! Če da najditelju za 100 gramov 50 evrov (kar najbrž ne da...), znaša njegova prodajna marža do 200 evrov... V Zigantejevih trgovinah lahko te dni kupite bele istrske tartufe po ceni od 170 do 250 evrov za 100 gramov, odvisno od kakovosti. Najdražji so največji in najlepši primerki, ki gredo večinoma v Italijo, kjer jih pomešajo med italijanske, še precej dražje, tartufe. A nič manj ne boste imeli od tartufov, če boste kupili drugorazredne, za katere boste odšteli do 170 evrov za 100 gramov. Skrbno zavijte vsakega v svoj papir in jih dajte v nepredušno zaprto plastenko. Pa hitro domov! Čim bolj sveži so, tem boljši so. V tednu dni bodo izgubili že vsaj pol vonja. Sto gramov tartufov ni tako malo. Čeprav eden najbolj znanih in največjih francoskih trgovcev s tartufi Pierre-Jean Pebeyre priporoča, da je potrebno eni osebi nameniti točno 12,5 gramov tartufov (a črnih) in čeprav Arrigo Cipriani, lastnik Harry's bara v Benetkah v receptu za svoje slavne taglioline con tartufi za šest oseb predpisuje 110 gramov (belih) tartufov, boste v istrskih gostilnah v porciji, pa najsi bodo fuži ali kar umešano jajce, dobili na svojem krožniku največ 5, 6 gramov tartufov. Kar bo dovolj, če so sveži in beli. Črni, ki v Istri rasejo skoraj vse leto (največ jih je poleti, vendar tudi sedaj sredi sezone belih), so namreč neprimerno manj aromatični. Nekaj podobnega kot črni kitajski tartufi, ki jih lahko, na primer, kupite čez mejo v Metroju. Ups, zdaj pa sem vam izdal, zakaj ima toliko slovenskih gostiln na jedilniku tisto tartufjo vrstico... Dobro, izlet v Istro nam je uspel. V hladilniku imamo pravo bogastvo, celotno stanovanje pa diši po močnem, sladkobnem vonju, ki nekatere spominja malo tudi na česen. A mene zgolj na tartufe. Ravno zato, ker so tako nezamenljivi (in ker rasejo izključno pod zemljo, da jih je tako težko najti, in ker jih je vedno manj) so tako cenjeni. Kaj lahko naredite najhitreje? Opečete toast! Namažite ga z maslom in čezenj nahobljajte tartuf. A še prej ne pozabite odpreti steklenice penine. Zjutraj si rahlo umešajte jajca. Primešajte jim malo smetane, da bodo še bolj rahla. In nikar jih preveč ne zapecite. Pa krožnikov ne pozabite ogreti. Toda ne preveč, saj bodo sicer jajca preveč zakrknila. In spet čeznje nahobljajte ali naribajte tartuf. Pri testeninah si lahko pomagate z Zigantejevo tartufato ali s sesekljanimi (lahko črnimi) tartufi iz kozarca. Te uporabite za omako s smetano ali zgolj z maslom, kot to dela Cipriani, na vrh pa spet nahobljajte ali naribajte tartufe. Če boste po teh treh preprostih jedeh zajuckali od užitka, boste sami sebi dokazali, da sodite v drugo tartufjo kategorijo. Tisto, ki ve, zakaj so tako dragi! S tem pa se bo pravo spoznavanje tartufov - in poti, kako zanje plačati manj kot pri Ziganteju - šele začelo. Blagor vam, vam želi vsak ljubiteljev tartufov! | 
