Pomfrit Hotel sem začeti že prvega prvega, a sem zaspal (za dva meseca). Še dobro, da me je lakota zbudila vsaj danes. Oziroma, škoda, da me je ravno danes. Ker je šla Vivi na kuharski tečaj - nova štajerska kuhinja pri Sazianiju v avstrijsko-štajerskem Stradnu, ena mišelinka, kuhar Jurgen Kleinhappl - in me prepustila moji kuhariji. Torej sem eksperimentiral. S pečenim francoskim (belgijskega izvora) krompirčkom! Več kot dvajset let je bil v najini kuhinji prepovedan. Pa tudi na ocenjevanjih sva se mu na široko izogibala. Dokler nama ga ni zadnjič ponudil Massimiliano Alajma v svoji trimišelinski restavraciji Le Calandre. Pa ne kot provokacijo, temveč kot prilogo h glavni jedi. Kar me je le spomnilo na Jeffreya Steingartna. Tistega, ki je vse (po)jedel. Najbolj duhovitega kulinaričnega pisca na svetu. On je krompirjeve palčke v lastni kuhinji v petih fritezah pekel cel mesec. Od enega do drugega članka za Vogue. Potem pa so ga napadle ženske. Najprej žena. Si lahko mislite, kako ji je zasmradil stanovanje s petimi fritezami? Potem pa so ga napadle še varuhinje pravic konjev. Cel članek je, namreč, pekel krompir in iskal konjsko mast. Ker je slišal, da v njej krompirček peče trimišelinski pariški kuhar Alain Passard (l'Arpège). V ZDA so konjski zrezki namreč prepovedan. Kljub temu, da so ZDA največja izvoznica konjskega mesa… Sam sem uporabil le eno fritezo. A vseeno in za vsak slučaj tudi rezervno kuhinjo. Brez konjske masti, zgolj navadno olje za fritiranje. Zato pa dve vrsti krompirja. Bel, ki je dober za cmoke, se je izkazal za katastrofo. Namesto krompirja je nastal žvečilni gumi. Torej je zmagal rdeči, ki je dober za solato. In, zdaj tudi dokazano, za pomfrit! Prvo rundo sem ga pekel 10 minut na 170 stopinjah. Bil je še kar. Drugo rundo sem ga pekel deset minut na 140 stopinjah, potem sem ga pustil 6 minut počivati, da sem ga nato potunkal še za dve minuti v 185 stopinj. Bil je - odličen! Tudi s pomočjo renskega rizlinga. Toda polsuhega! Verus, letnik 2007. Pepelnica Včasih je bila pepelnična sreda eden glavnih kulinaričnih dogodkov leta, ki je napolnila vse (ribje) gostilne. Sedaj pa je pepelnico očitno izrinilo Valentinovo… Lahko vam je žal! Tudi na popustno sredo bi se znova zaljubili. Recimo v bretanjske ostrige s panceto… Hopla! Mar to ni (drugi) največji pust v celem letu? Seveda je, toda provokacije so v kulinariki vse bolj in. Zato pa je Simon v Rožmarinu kot nadomestek ponudil tudi drobno zrezan in sotiran tofu. Huj Nova strokovnjakinja za novo štajersko kuhinjo se je iz Stradna vrnila kot ljubiteljica pehtrana. Kleinhappl sicer uporablja posušeni mehiški pehtran (pericon), a domači (ruski), zamrznjen je še boljši. Predvsem, ko ga je zaprla skupaj z ribo, koromačem in krompirjem v pergamentni škrnicelj. V (Mercatorjevi) ribarnici je prodajalka bradatega huja sicer opisala kot "neke vrsto škarpene", a gre bolj za neko vrsto morske kače. Zelo belo, kar bledolično meso, pa se je v škrniclju izkazalo kot zelo sočno in okusno, seveda z veliko pomočjo pehtrana in koromača. Recept: bradati huj v škrniclju s testeninami Domača pica Nina in Saša sta s Sicilije prinesla durum moko, ki smo jo, seveda, morali takoj preizkusiti. Da je bil večer še bolj družaben, smo se testeninam odpovedali v korist pic. Vsak je spekel svojo, Maša pa je ocenila. Seveda je zmagala mamina. Za nagrado je lahko počakala vse do sladice. Domače pice so mi vedno bolj všeč, gostilniške pa vedno manj. Razlogi: - domača pica je tanka kot papir, zaradi tega je tudi na sredini testo hrustljavo, da lahko pico ješ z rokami;
- domača pica je škrto obložena, zaradi tega imajo sestavine okus, vonj in - razlog;
- domača pica je vrhunska, zaradi tega, ker so na njej kakovostne sestavine.
Tri stvari, ki so najbolj pomembne za domačo pico: - moka: če že ne greste na Sicilijo, se vsaj ne zadovoljite z navadno trgovinsko moko. Enako velja tudi za domače testenine;
- paradižnik: kombinacija najboljših pelatov iz konzerve in svežih češnjevih paradižničkov, z dosti origana. Namažite bogato!
- pečica: vsaka domača pečica peče drugače, zato jo je potrebno dobro spoznati in po možnosti umeriti. Kamnita plošča za peko pic pomaga, le dobro jo je potrebno ogreti. Primerni so tudi kovinski pekači, še posebej, če imajo luknje. Začnite peči na dnu pečice.
Dunajski in pomfrit Prvi marec 2009 je zgodovinski datum! Ta dan sva po 25 letih intenzivnega domačega kuhanja - več ona zanj, a nekaj tudi on zanjo - prvič jedla: dunajca s pomfritom! Saj, dunajske zrezke sva kdaj prej že tudi naredila, toda nikoli skupaj s pečenimi krompirjevimi palčkami. Jed, ki je pri večini domačih kuharic največkrat na programu, je pri naju veljala za preveč konfekcijsko. Za fast food. Ki pač ne sodi v domačo kuhinjo. Najino kuhinjo, pravzaprav. Ker je eksperimentalna. Vsak dan nova jed… Ko pa je pomfrit dobil status eksperimenta (glejte zgoraj), je dobil domovinsko pravico. In bilo je - dobro! | 
