Četrtek Pravzaprav je bil že petek. Ne bi zadel v ključavnico, če mi ne bi pomagala. Za zahvalo sem si pogrnil kar v dnevni sobi, a glavo, stanju primerno, obrnil v napačno smer. V radiator… Zjutraj ni bilo ne grla ne glasu, le težka glava in poln nos. Prehlajeni maček, skratka. Pa tako nedolžno se je začelo. Dva majhna trikotnika toasta, z drobnjakovim namazom in rezino dimljenega lososa. A je Vivi rekla: "To nisem jaz naredila!" In sem moral to vsem povedati… In je Aleš odprl prvi puro… Pa drugi… Pa veliko belo… Pa veliko rdeče… Pa modri pinot… Pa spet puro… Pa je prišel Aleks… Pa je prišel Roman… Trije veliki briški vinogradniki so se znašli skupaj sredi Maribora, ne da bi se dogovorili! Kdo ne bi tega zalil? Še posebej, ker je prišel tudi Atle, z vso smučarsko druščino. In tudi nogometašev ni manjkalo, Zlatko je bil v enem koncu, Matjaž pa v drugem. Vmes pa sta dve mladenki tako veselo slikali, da bomo morali kmalu vsi k frizerju. Pogledat v trač revije, kaj vse se je ta četrtek v vinoteki dogajalo… Ena je imela tako pisane hlače, da se mi je kar vrtelo. Ali pa je bilo to od Aleševih velikih flašk? Prijel je, največji vinar med filozofi in največji filozof med vinarji, mikrofon in rekel: "Velika flaška je tako fajn. Ker je ob veliki flaški vselej velika družba. In potem tudi kralj pije isto kot mi." Petek Čim so smučarke v Mariboru, nastopi odjuga. Zjutraj je bilo še minus ena, zvečer je bilo že plus deset. Vmes pa smo v Habakuku odprli press center. Več kot tristo novinarjev iz vsega sveta je dobilo olimpijske delovne razmere… V dvorani Franca Minařika, mariborskega farmacevta ter zgodovinarja, so tendovci razpredli žično in brezžično mrežo, telekomovci so jo priključili na dva vdsl-ja (vse dvojno: če že ne moremo vplivati na vreme, se vsaj pri drugih stvareh ne pustimo presenetiti), Maks je na veliko steno usmeril televizijski prenos, Aleš pa na sosednjo interne informacije. Denisova ekipa je v typo3 vnašala, kar so s terena prinašali Aleš, Sanja in Gabrijel. Zorana je sproti prevajala, tretji (ali četrti) Aleš pa je skupaj z Zoranom in Nenadom besedam dodajal slike. Barbara je razmnoževala, kar je Bojan pošiljal od časomerilcev. Žan je mislil, na Aljo, stilistiko, stave in fotoreporterske številke. Marko nas je varoval, Vivi pa je mene iskala. Vedno sem se nekje izgubil, ko so me potrebovali. Lahko je biti presse šef, če imaš takšno ekipo! Ko so šli zvečer Pohorci na progo, smo šli mi na pico. Pod vzpenjačo, ker so tam tako že bili vsi. Nič čudnega, da je pica tako priljubljenega, če pa je v vseh jezikih zgolj - pizza. Sicer bi ta večer natakar moral znati rusko, hrvaško, francosko, angleško, nemško, italijansko in še kaj. A je do jezikovnih zapletov vseeno prišlo. "Lahko dobim ključ, prosim!" je točilnega prosil hrvaško govoreči gost. "Ne morete!" "Toda jaz moram!" "Zakaj? Saj zdaj tam ni nikogar…" "Saj nikogar tudi ne potrebujem. Le ključ mi dajte! "Oprostite, toda ne morem vam dati ključa od pisarne…" "Pa zakaj ne? Če pa piše pisarna…" "Saj zato ravno! To je pisarna!" "Seveda je pisarna! Zato pa potrebujem ključ! Ker moram lulat! "Prosim? V pisarni?!" "Menda ja! Pri nas piše na vratih pisoar, pri vas pa, pač, pisarna…" Le malo je manjkalo, pa bi mu ušlo. Zadnji trenutek so mu pokazali prava vrata. Sobota Hrvoje se je sredi prvega veleslaloma ogorčeno vrnil s proge. "To je nesramnost! Kako bom sedaj poročal?" in mi je molel prazno ovratnico. "Si izgubil akreditacijo?" "Ne," je skoraj zakričal, "Skaardal mi jo je strgal. In še trideset drugim!" "Kaj se je zgodilo," sem še sam zakričal. "Zakaj vam je vzel akreditacije?" "Ker smo se pomikali navzdol po progi. Na vseh tekmah to počnemo. Zakaj tukaj ne smemo?!" Poklical sem Marka. Če direktor vzame akreditacije tridesetim fotoreporterjem, od štiridesetih, kolikor jih lahko med tekmo fotografira na progi, oblečenih v Žanove številke, se je moralo zgoditi kaj hudo resnega. "Nič ne vem," je bil povsem miren namestnik strgane ahilove tetive. "Ga bom vprašal." "Med tekmo se ne smejo premikati po progi. Opozoril jih je, pa so nekaj jezikali. Pet jih je bilo," je kmalu sporočil. Torej ne trideset… "In kaj bo zdaj?" "Drugi veleslalom ne smejo na progo. Če ne bodo ubogali, jutri ne bo pustil na progo nobenega fotoreporterja," je posredoval Norvežanovo kazen neposlušnim fotoreporterjem. "Drugi veleslalom bomo tako šklocali v ciljni areni," so odgovorili poslušni. In je bil edini incident 44. Zlate lisice hitro rešen. Čeprav lahko sedaj, ko je tekmovanje srečno za nami, priznam, da se je zgodila velika napaka, ki pa na srečo ni prodrla v javnost. Zjutraj, ko so si smučarke še ogledovale progo in so v VIP šotoru še preverjali novi prijavno-odjavni sistem pametnih kartic, ki so v sponzorskem delu zamenjale plastične zapestnice, sem se, tako kot leta in leta pred tem, postavil v vrsto. "So že?" smo nervozno spraševali, saj smo na to čakali kar dve leti. Če pa je lisica vmes pobegnila v Kranjsko Goro. "Točno ob devetih bodo kuhane!" se je glasil odgovor, kot že toliko let pred tem. "Pa z veliko gorčice, prosim!" smo nato naročali. Toda! Ko sem dobil v roke tradicionalno hrenovko, brez katere ni lisice, sem se zgrozil. Štručko so prerezali! Na dve polovici! Kdo je že videl hot dog v obliki sendviča?! Prijel sem z desno, pa je pobegnila na levo. Polizal sem gorčico do komolcev, pa je bila že na hlačah. Prijel sem z levo, pa je pobegnila desno. Ugriznil sem jo spredaj, pa se je skrila zadaj. Naskočil sem jo z zadnje strani, pa se mi je skrila v rokav. Groza, ne pa tradicionalna lisičina, hrenovka, skratka. Nadaljevanje je bilo potem, na srečo, tradicionalno. V šotoru je bila tradicionalna nepopisna gneča, od vseh ton hrane je bila tradicionalno najboljša vojaška telečja obara z vodnimi žličniki, popoldan so se tradicionalno vrstili sprejemi za tekmovalke in njihove spremljevalce, na katerih tradicionalno ni bilo tekmovalk in njihovih spremljevalcev, temveč tradicionalno vsi drugi. Ko so mi na "preski" (odkar imam Romanovo ekipo, ki takoj po tekmi prve tri dobesedno prinese z zmagovalnega odra v press center, ni z novinarskimi konferencami več nobenih težav) Elisabeth, Manuela in Denise povedale, kako srečne so in kako so se organizatorji potrudili v tako toplem vremenu pripraviti tako mrzlo progo, se je lahko začelo. Najprej v hiši Stare trte. Hrvatom je bilo tako všeč, da so nakrmili labode in obljubili, da bodo prihodnje leto prinesli pršut. Potem v Narodnem domu. Kjer pa je žal odpadla angleška tekma. Pred leti sta predsednik Andrej in župan Boris vselej tekmovala, kdo je boljši v angleščini. Novi župan pa si je raje omislil prevajalko. A saj smo vsi poslušali pravzaprav Neisho. Čeprav je Smiljan zatem v kleti, ko je gledal okravateno občinstvo, ugotovil: "Tokrat pa sem ga polomil. Za to publiko bi moral pripeljati Atomik Harmonik…" Hannesu Hutterju je bilo pa všeč. Ne le, ker je dobil lepo stekleno vazo za svoje predsedovanje Big five (družba največjih smučarskih tekem, ki pa jih je že 13), temveč ker se je šef organizacijskega odbora svetovnega pokala v Kitzbuehlu v Mariboru očitno odlično počutil. "Prvič sem v Mariboru, toda obljubim, da ne zadnjič!" In to kljub temu, da je njegov budžet 6 milijonov evrov, mariborski pa le milijon. Toda zato vstopnica za častno tribuno pod Petelinjim grebenom stane 2.300 evrov, vstopnica za vip šotor pod Trikotno jaso pa 140. Naval je tam in tukaj enak. Zato pa Kitzbuehel nima Vinagove kleti! To je zagotovo najbolj znana smučarsko-vinska klet na svetu. Številni so nedeljo dočakali v njej. Nedelja Ko so v Vinagovi kleti plesali, so na slalomu korakali. V soboto ob desetih zvečer sta Drejč in Drago postavila svoje Rečnike v vrsto, prijeli so se pod roke in začeli: "Leva, desna, ena, dva…" Od vrha do dna, korak za korakom. Eni so korakali, drugi sejali, tretji zalivali. Potem so šli lahko spat. Da so lahko zgodaj vstali. Ob šestih je, namreč, Atle že tiščal roko v sneg, ki ga je v nekaj urah zmanjkalo za dobrih pet centimetrov. "Vse je potrebno še enkrat prehoditi!" se je glasil ukaz direktorja svetovnega pokala. "Ob pol osmih bom potem odločil, ali tekma bo!" In so spet korakali. In sejali. In zalivali. Za sejanje so imeli štiri različne vreče. "Katero?" so vprašali Gorazda, ki pa je lahko le stal v cilju na eni nogi. Obrnili so se k Marcusu, ki ga je Atle kot snežnega strokovnjaka pripeljal s seboj. A ni dovolj hitro odgovoril, da bi mu lahko zaupali. Vsak hrib ima svoje muhe, zato ga je potrebno dobro poznati. Kdo bolje od Filipa? Pa se je zgodilo, da - najbrž prvič v njegovi petdesetletni trenerski karieri - tudi on ni bil odločen. "Ptx ali ureja?" Ni jim preostalo drugega kot salomonska rešitev. Uporabili so oboje. Cuvee… Zvrst… Malo tega, malo onega. Ob pol osmih je Atle sporočil: "Proga OK. Tekma bo!" In ko sem popoldan poškilil nekaterim pod prste, sem prebral: "Čarovniki iz Maribora!" Ter: "Pravi profesionalci!" Prišel je tudi Bobi. "Zadnja!" je zadovoljno dejal in si natočil pivo. Po tridesetih letih in 29 Lisicah! "Prihodnje leto, seveda, pridem. A nič ne bom delal. Nekam se bom udobno namestil in užival…" "Kako pa je bilo sinoči na poslovilni zabavi v Petelinu," me je zanimalo. Po toliko lisičjih letih in še toliko več lisičjih sprejemih ter zabavah je moralo biti slovo legendarnega radijskega reporterja, seveda, nekaj posebnega. Toda… "Samo pet litrov vina so spili…" je odgovoril in dodal še malo pene v plastičen kozarec. "Bravo!" sem zvečer v šotoru - ko se tekma konča, ko tekmovalke odpotujejo, ko vipovci že ližejo rane, ko je proga pospravljena, ko delajo le še novinarji v press centru, se vsi organizatorji tradicionalno zberemo v šotoru in proslavimo novo uspešno tekmo - udaril Drejča po desnem ramenu. "Au!" je odskočil. "Ah, imaš srečo, levo sem si izpahnil," se je zasmejal. Marko pa je šel za mikrofon. "Hvala vam! Nobenega ni bilo, ki bi kritiziral, vsi so nas samo hvalili. Toda samo mi vemo, na kako tanki nitki je bilo vse skupaj. A smo zmagali! Ker ste vsi dali vse in najboljše od sebe! Trije ranjeni, izpahnjena rama, izpahnjeno koleno in potrgana tetiva, so majhna cena za to, kar nam je včeraj in danes uspelo!" Ponedeljek Osemstopetdeset gostov je kupovalo še večerne obleke, midva z Martinom pa sva jih že razporejala k mizam. Najtežje opravilo vsake svečane prireditve. Ob tem, da je Safe Union Gala štirijezičen, udeleženci pa s čini, četudi brez uniform. In da je bil dan še bolj zanimiv, je glavna zvezda zbolela. Ricchi ali Poveri, eden pač, saj je vseeno, odpovedali so, zaradi bolezni v ansamblu, kot se temu reče. Še dobro, da smo bili skrivnostni in smo napovedali le veliko presenečenje. Vsi so ugibali, le Melita pa je bila blizu. "Ricchi e Poveri?" je vprašala, nato pa kar sama odgovorila: "Ah, kje pa, za njih nimate denarja…" No ja, zdaj bo Gloria Geynor. "Preživela bom!" Mi pa z njo. Čeprav ni bilo lahko. Ne zaradi Gale, temveč zaradi pogleda. Ko sem se mučil s štirimi pozdravnimi govori v štirih jezikih (slovensko, hrvaško, srbsko, romunsko), ki se bodo prikazovali hkrati na dveh velikih ekranih, kar pomeni, da morajo biti vsi prelomi vrstic enako dolgi, je Pohorje že lovilo rjavo barvo. Za Lisico vselej posije sonce… Vivi ga je izkoristila. Zato pa sem jaz lahko izkoristil njen predpasnik. "Se še kaj spomniš," je vprašala. "???" ni vedel, kaj je imela za Pohorjem. "Tvoj tajski kuharski tečaj," ga je spomnila. "Seveda! Vse še znam!" mu ni preostalo drugega kot da se začne hvaliti. "Ne verjameš?" "Ne," je odgovorila in šla - smučat. "Ob dveh se vrnem," je napovedala, kdaj naj bo miza pogrnjena. On zanjo. Kari z morsko žabo, paradižnički in lečo. Za 2 osebi: 70 g zelene leče, 1 šalotka, 1 strok česna, 100 g malih paradižnikov, 1 cm ingverja, 2 limetina lista, 300 g morske žabe, 200 ml kokosovega mleka, 1 žlica rdeče curry paste, 1 žlička ribje omake, sol, 2 žlici olja. Lečo je skuhal do mehkega po navodilu na vrečki in kuhano dobro odcedil. Čebulo je narezal na tanke kolobarje, česen je drobno sesekljal. Paradižnike je prerezal na polovico. Ingver je olupil in drobno sesekljal. Morsko žabo je narezal na manjše kose. V voku je segrel olje in stekleno opražil čebulo in česen, dodal curry pasto, premešal in dodal narezano ribo. Opražil jo je z vseh strani, zalil s kokosovim mlekom, dodal lečo, ingver, limetine liste in paradižnike ter kuhal nekaj minut. Na koncu je vse začinil z ribjo omako in soljo. "To pa peče," je rekla, a vseeno še zajela. "Da te pogreje," ji je odgovoril in ji naložil še riž. "Da te ne bo peklo." Torek "Bi ti tudi še kaj sladkega?" je vprašala, ko je Ron že lajal. "Tvoje sladkosti vedno!" "Bom šla nekaj kupit," ga je polila odjugi primerno. A po sprehodu si je premislila. "Imam novi recept za čokoladni narastek. V parni kopeli," je napovedala, da si je še pred nosom moral obrisati ustnice. Hitro je začelo dišati, da se je že pripravil v pozor na start. Toda… "Kdo si je izmislil parno kopel za narastek?" je robantila. "Pri nobenem narastku, ki sem ga delala, je ni." "Zakaj pa nisi uporabila preizkušenega recepta," si je upal vprašati. In je dobil, kar je iskal: "Ti si kriv! Če pa hočeš vedno nekaj novega…" Vzel je fotoaparat, kot vedno, saj je potrebno zanamcem nekaj zapustiti, a je rekla - stop. "Tega že ne boš slikal!" Pa ste brez recepta… Sicer pa mi je Tomaž po Zdenku sporočil: "Nimam Sobotne, da bi prebiral recepte!" Odgovarjam: "Nimam Nedela, da bi jedel vina!" Sreda Zadnji dan, a se opravičujem šele zdaj. Zato, ker ravno ta mesec, ko vsi hujšate, jaz (spet) pišem o hrani… Najavila sva se pri Matevžu, ki je bil včasih najboljši mladi natakar Evrope, odkar je mož (in očka) pa se vse bolj in uspešno suče po kuhinji. Večerja iz čokolade! Da bo slovo res sladko. K penini formule ena je Leon ponudil pralino temne čokolade, ki jo je Matevž napolnil s terino iz gosjih jeter! A nas po njej še bolj dotolkel s svežimi buhteljni, polnjenimi, seveda, s čokolado. K perutninskemu koktajlu je čokoladni mojster, ki pri Pecu izdeluje celo Strast, Kocbekovo čokolado z bučnim oljem in semeni, dodal belo čokolado, kolikor mu jo je ostalo, pa je nato pri hrenovi juhi uporabil za snežinke. Še posebej všeč mi je bilo nadaljevanje, spodaj biskvit iz cvetače, zgoraj žličnik iz čokolade, vmes pa čokoladna omaka. Za provokacijo tej nežnosti in za presekat pa pred mesnim delom: "Kultni okus osvežitve after eight in čokolada iz Venezuele z 18 let staranim chivasom!" Glavni jedi sta bili dve, a se bom še dolgo spominjal le prve, stroganofa divjega prašiča s kakavovimi zrni v izdolbeni štručki. Pri goveji ruladi v omaki kubanske čokolade s kakavnimi njoki, ki je bila nadevana z jagodami, brusnicami in orehi ter zavita v testo, je mladi Pecov mojster poskušal preveč naenkrat. Pa tudi mi smo bili že utrujeni… Ta dnevnik smo zato končali. S čokoladnim musom z zlatom in mehiško čokolado, aromatizirano z vaniljo. Dober tek! Jejte radi! Toda dobro! | 
