Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Dobrojedov dnevnik 5
03.01.2008

Ne verjamem več vicem o Črnogorcih! Od četrtka, 20. decembra, do srede 26. decembra: Sobotna priloga Dela





Novinar, smučar, gostilničar, gost, menedžer, Rad Dobrojem

Novinar. Čeprav bivši. A še vedno piše. Četudi le o hrani. "Toda zato le o dobri!"

Smučar. Četudi bivši. Iz generacije Bojana Križaja. Četudi je ostal le pri mladinskih medaljah. "Bojan je, s Tonetovo pomočjo, verjel, da smo lahko tudi Slovenci najboljši na svetu. Sam sem verjel, da želim o smučariji le pisati." Na Zlati lisici je vodja press centra.

Gostilničar. Četudi le spletni. Spletna gostilna, v kateri "rad dobro jem, kuham, pijem in berem". www.rad-dobrojem.si

Gost. Čeprav na prvi strani Rožmarinovega jedilnega lista piše: Kulinarična zasnova Violeta in Uroš Mencinger. "To je bil izziv. Toda po letu dni priprav, šestih mesecih gostinstva in petih Delovih sončkih sva spoznala, da nisva gostinca, temveč gosta."

Direktor prodaje zavarovanj. Čeprav ni prodal še niti enega zavarovanja. Mednarodni menedžer v holdingu Safe Invest. "Od Triglava do Vardarja… Vsako leto pride zraven kakšna nova reka."

Rad Dobrojem. Četudi se več ne skriva za psevdonimom. "Toda dobrojedstvo je vedno bolj gibanje. In on zanjo ne kuha več sam. Celo mimojede bo prišel nekoč v slovar slovenskega knjižnega jezika." 

Četrtek
Na skypu se je prikazalo: "Božični sestanek. Zdaj. Pri meni. LT"
Tako je, če oba delava od doma. Moja pisarna zgoraj, njena spodaj, vmes pa smo wireless.
"Sedi!"
Torej sem sedel. In odprl časopis…
"Ne beri! Skoncentriraj se! Prva jed!"
Z levim očesom sem begal proti časopisu, z desnim sem iskal prvo jed.
"Kaj meniš? Kaj je boljše?" Odprla je prvo knjigo, na strani 22. "Pena gosjih jeter s konjakom in sezamovimi semeni."
Oborožen z bogatimi izkušnjami nisem niti trenil. Ne pokaži čustev že pri prvi možnosti, če želiš spoznati še druge…
"Zraven bi lahko naredila žele iz portovca…"
Me želi podkupiti? Sodnika? Ostal sem neizprosen. "Naslednja jed?!"
"Karpačo maslovke, to je riba…, s solato citrusov."
S pogledom sem le ošinil tanke in majhne kose surove ribe, ki jih je krasilo rumeno rožnato tihožitje grenivke, mandarine in rdeče pomaranče. Krožnik je bil pokapljan s pomarančnim oljem iz soka citrusov, olivnega olja, kajenskega popra in ingverja. Toda še vedno sem ostal pri neizprosnosti.
"Imam še nekaj lepih jurčkov…" je vseeno poskusila.
"Naslednja jed?!"
"Lahko se dogovorim v Rožmarinu, da naredijo terino gosjih jeter po mojem receptu. Sama pa bom zraven naredila grozdni ragu."
Nagrbančil sem čelo, begal z očmi od prvega do drugega predloga in se močno trudil, da bi ignoriral časopis, z rokami, ušesi, očmi, usti kazal kako tuhtam, nazadnje pa si zagotovil nekaj dodatnih plus točk: "Glede na to, da boš morala vse sama pripraviti, saj mene ne bo, predlagam tretjo možnost!"
Kako me je hvaležno pogledala! "Tudi za toplo predjed bi si malo pomagala… Kupila sem sveže raviole, polnjene z rikoto in tartufi. Seveda so najbrž uporabili le tartufje olje, toda od tega proizvajalca sva že jedla sveže testenine in so bile zelo dobre."
Še nekaj plus točk. "Seveda! Prav imaš. Ker ti ne bom mogel pomagati…"
"Za glavno jed pa sem razmišljala o divjačini. Kaj meniš?"
"Super! Srna?"
"Ja. Ali pa ne. Srnin hrbet z orehovo skorjico. Začimbe so cimet, med in timijan. Zraven bi naredila špecle in brokoli."
"Kaj pa namesto srne?"
"Imam še eno srno. File v testu z jurčki. Ker jih nisi izbral pri hladni predjedi."
"Nisva že lani delala nekaj v testu?"
"Ne, to je bilo predlani!"
"No, ja… Pa namesto srne?"
"Jelen. A nimam še recepta. Morala bi narediti po svoje…"
Te priložnosti, seveda, nisem hotel izpustiti. Nove plus točke… "Super! To je vedno najboljše, ko narediš po svoje! Joj, upam, da letalo ne bo zamujalo."
"Sladica te pa ne zanima?"
Toliko plus točk, potem pa ga polomim. "Oprosti! Le kako sem lahko pozabil na najboljše?"
"Ne vem, ali bi bil boljši makov kolaček ali panettone tortica ali pa medenjakov moelleux?"
"Mualu? In še medenjakov! Za božič! Drugo lahko počaka, ta narastek pa ne! In kaj bo zraven?"
"Citruse si mi pri predjedi odpovedal. Tukaj pa bi šli zelo dobro zraven. Le ne vem, kako bom filirala oranže. To si vedno ti naredil."
"Adria bo tokrat točna! Saj se bo tudi pilotu mudilo k božičku. Priletim, filiram in odprem penino… Potem pa lahko gostje pridejo!"
"Ne bo penina, temveč prosecco. Z omako iz granatnega jabolka."
"Tudi na to si mislila!" Nehal sem razmišljati o svojih plus točkah in sem družinski sestanek o božični večerji - na izboru za organizatorja vsakoletne božične večerje je v letu 2007 zmagala Vivi, ki je uspela babico prepričati, da je vsaj enkrat dovolj, da kupi le darila in ji ni potrebno še kuhati, Žan in Tilen sta božičku poslala po mailu novi naslov za dostavo iphona in PC risalne deske wacom intuos3 6X8, Romi je dobila zagotovilo, da meso ne bo krvavo, midva z dedijem pa tako nimava glasovalne pravice - zaključil s poljubom.

Petek
Ona zanj… "Kaj je to," je sumljivo pogledal rjavo kašo, ki je začenjala ravnokar vreti.
"Mešaj!"
"Kaj pa sploh mešam?"
"Ovsene kosmiče!"
"Kaj zdaj pujsu že kuhaš? Sem mislil, da je samo solato oziroma presno hrano…"
 "Saj ti ni treba jesti. Ti kar jej svoje klobase!"
"Kakšne pa imamo?"
"Nobenih! Si bil v trgovini?"
Namesto odgovora si je rekel, da ovseni kosmiči sploh niso slaba stvar! "Mmmm, kako so dobri!" jo je pohvalil.
Zavrela je 400 ml mleka, pol žličke cimeta, 1 žlico javorovega sirupa, 6 na kocke narezanih suhih sliv in 5 žlic mešanih kosmičev (rženi, ovseni, pirini). Kuhala je nekaj minut, da se je masa zgostila in gostljato kašo preložila v dve skodelici. Po vrhu je potresla olupljeno in na majhne kocke narezano jabolko ter orehe.

Sobota
Pisati dnevnik v prednovoletnem času je kot prebirati jedilne liste. V četrtek Zagreb, v petek Ptuj, v soboto Lučane čez ne-mejo, v nedeljo Budva, v ponedeljek božiček…
Restavracija Baloon v Zagrebu. Ribji karpačo na rukoli, tako prehlajen, da sem šklepetal z zobmi, ko sem jedel. A za njim je bil biftek izvrsten. Čeprav so se zmotili. "Le meso in solato bom," sem skušal pustiti nekaj prostora še za zvečer. "Pa tako dobre fuže s tartufi imamo zraven," je poskušal natakar. "Kdaj drugič," se nisem dal. Toda, ko je jed prinesel: "Kuhar se je zmotil in je vseeno dal fuže zraven. Saj jih nisem blokiral, le poskusite jih…" Čez deset minut je odnesel prazen krožnik. Zdel se mi je dobre volje.
Ernest na Ptuju. Spodaj megleno najstarejše slovensko mesto, zgoraj pa velik kos lososa v smetanovi omaki na popečenih bučkah. In pred njim kapučino! Če nosi takšno ime juha, sem pričakoval kaj drugega od krožnika kremne zelenjavne juhe s plavajočim čopom spenjenega mleka.
Tom v Lučanah, z Manuelo in Wernerjem. Skoraj leto dni je trajalo, da smo uskladili termin. Potem pa sva midva že sedela za mizo, ko sta onadva v Gradcu še potiskala svoj avto. "Na nov akumulator in na mejo, ki je ni več" smo s sektom iz višenj nazdravili zgodovinskemu dogodku. Na ta občutek sem čakal 50 let! Čeprav, priznam, nikoli nisem verjel, da je to sploh mogoče. Zdaj pa sva se zapeljala čez, brez čakanja, ustavljanja, potnih listov, pregledov, švercanja… In Manuela bi se rada naučila slovensko!
Katarina, ki je prišla za ženo k Thomasu, nekdanjemu vojaku, ki je ves čas sanjal o lastni gostilni, sedaj pa ima že dve, v Gomilici (Gamlitz) in Lučanah (Leutschach) s Slovaške, nam je najprej postregla opečene pralineje dimljenega alpskega lososa z majhno solato in pretlačenim krompirjem z gorčico. Po novem letu bo šel, kljub dvema gostilnama, za dva meseca v službo, saj so čez zimo tudi na avstrijski vinski cesti "mrtve hlače" (tote Hose).
Jetra mladega divjega goveda zebu z oljem pistacije in grenkljato čokolado je Tom dimil, da jih je prekadil, nato pa jih je v pečici dolgo pekel na natančno 61 stopinjah. Beljakovine, ki so se pri tem izločile, je uporabil za čokolado, ki se je odlično ujela z že tako čokoladnim okusom tanko, kot karpačo, zrezanih črnih jeter. Dami sta se jih vzdržali, gospoda pa ne.
Slavospev padcu meje je Tom spesnil z "juho iz sena z Remšnika"… Najprej je Katarina v globoki krožnik previdno položila tri bonbone. "Zlikrowi," je ponosno rekla. "Žlikrofi," sva jo v en glas popravila. Polnjeni niso bili s krompirjem, temveč z zelišči, pri kuhanju pa so posrkali ravno prav vode, da je čudoviti okus ob ugrizu brizgnil po vseh brbončicah. Čez žlikrofe so nam prelili fižolovo juho, kje pa je bilo seno, je ostala Tomova skrivnost.
Da bi lahko čim več okusili in še bolj poudarili "padec" meja, so nam zatem prinesli navzkrižno, Wernerju in Vivi fiore (rožnate raviole) s kavnim nadevom divje svinje, v makovem maslu s posušenimi paradižniki, Manueli in meni sulcev file na ječmenovi tartufji rižoti. Pa smo skupno zajemali!
Svoj poklon domačim produktom in lastni ustvarjalnosti je Tom v glavni jedi združil v svinjskem fileju s pečenim parfejem račjih jeter, ki mu je dodal mini šparglje (te pač ne z Remšnika…), kostanje in pistacije. Da smo lažje porinili Wernerjev avto pa smo se za konec posladkali še s tortico iz rahlo sesirjene kisle smetane s slivami in vaniljevim sladoledom. 50 evrov z vini na osebo. In še novi užitek ob vožnji preko ne-meje.

Nedelja
V letu, ki mi beži, sem preživel hotelske zajtrke v Berlinu, Hamburgu, Bruslju, Hong Kongu, Capetownu, New Yorku, Beogradu, Skopju, Podgorici, Sarajevu, na Mavriciju, Koh Samuiju in Dunaju. In pri tem skoraj dvomesečnem premetavanju po tujih posteljah sem ostal - vzdržen! Pri hotelskih jajcih, namreč. Ne le zaradi holesterola (6,45, po novem letu se začnem resno paziti, dosti več gibanja, še več zelenjave, nič mastnega, le posneti mlečni izdelki, jajce na oko brez rumenjaka…), temveč tudi zaradi ošabnosti. "Tvoja so najboljša," me namreč hvali.
Kdaj sem bil nazadnje on zanjo? Predolgo sem moral brskati po spominu in povrhu jo danes puščam samo z božičnim jedilnikom.
"Kaj bi za zajtrk?" je vprašala kot ponavadi. "Ti povej, kaj naj ti pripravim!" sem ji, torej, odgovoril kot mi ni v navadi.
On zanjo… Za jajca se je potrebno predvsem dobro pripraviti. Mise en place: drobni kolobarji mlade čebule, žlica masla, 4 ubita (vendar ne premešana) jajca v skodeli; teflonska ponev, lesena lopatka in indukcija. Šlo bi tudi s plinom, toda ne z elektriko. Umešana jajca potrebujejo odlično kontrolo vročine! Ne krožnik, temveč skodelica. Ne mrzla, temveč ogreta. A ne preveč, da ne bodo gotova jajca v njej preveč zakrknila.
Pripravil je mizo, narezal kruh, skuhal čaj in jo posadil na stol. "Počakaj!"
Na majhni vročini je razpustil maslo. Na večji vročini je v njem opražil čebulo, le da se je začela potiti. Potem je temperaturo spet znižal in v ponev vlil jajca. Potem je mešal. Mešal je kot nor… Bolj kot rižoto. Bolj kot beljakov sneg. Bolj je mešal, bolj se je beljak vezal z rumenjakom in bolj je lahko dvigoval temperaturo. Sicer bi ga čakala predolgo.
"Mmmm…" jih je hvalila, ko je vanje namakala kruh. Menda ja, se je smejalo važiču v brk.
"Dame i gospodo, sletjeli smo u Podgoricu."
"Nocoj pa niti besedice o poslu!" smo se složno dogovorili, potem ko sem po dopoldanskem smučanju na Pohorju zvečer iz letala v Podgorici presedel v kombi, ki nas je odpeljal na večerjo v konobo Stari grad v Budvi. Potem pa smo ves večer razpredali o enotah, sodelavcih, karieri, strankah... Vicem o Črnogorcih ne verjamem več! S tem tempom bodo v nekaj letih življenjsko zavarovali celo Črno Goro. Po krvi jim teče "Safe Life". V Sloveniji moramo pohiteti s konceptom Safe servisa. Namesto vprašanja: "Veš, da je lahko penzija najdaljši dopust v življenju?" bo tudi tam potrebno kmalu vprašati: "Naj se nikoli ne zgodi, toda kaj, če se?!"

Ponedeljek
Vse podgoriške časopise sem prelistal, da bi našel rezultat prijateljske nedeljske tekme med znanima hokejskima ekipama Gallery Flyers in Zlatorog Kings, a nič. Moral sem poklicati znanega obrambnega igralca Schwedskega. "Bocotu so strli dve rebri, sicer pa je bil lep zaključek leta. Škoda, da te ni bilo," mi je jedrnato poročal.
"Dobrodošli v Ljubljani!" Pošteno mi je odleglo. Adria je bila do minute točna. Ne bom zamudil božička. Sicer pa so nam enega, v čokolado oblitega in v celofan zavitega, podarili že ob sendviču in vodi.
Skozi sneg in dež sem vozil kolikor hitro mi je dopuščal spomin na pravkar preživeli enomesečni odvzem vozniške zaradi prehitre vožnje po dvopasovni cesti, na kateri je omejitev, da morajo še kolesarji zavirati. Vseeno mi je uspelo. Oranže sem pravočasno filiral!
Najprej jim odrežeš glavo, potem pa še noge, da od pomaranče ostane sod. Nato z nožem drsiš navzdol preko oranžnih dog, ravno prav globoko, da pomaranči slečeš še podkožo. Ob koži vsakega krhlja zarežeš do sredice, da se zlevijo vsi majhni in nebogljeni, toda tako sočni in mehki.
Pa mi naj še kdo reče, da je preprosto pisati kuharske knjige.
Božiček je prišel, pa čeprav smo mu namesto smrekice nastavili v vazo šop vej s steklenimi kroglami. Prinesel mi je nož Global G-4 in novi kovček za dvodnevna potovanja. Nož je odličen. No ja, res je tudi, da je Vivi jelenov hrbet tako mehko spekla, da bi ga prerezal tudi z G-3.
Ona zanj… Omaka: 1 čebula, 2 žlici masla, 150 ml rdečega vina, 150 ml portovca (npr. prošek), 300 ml divjačinskega fonda, poper.
Na maslu je prepražila sesekljano čebulo, zalila z vinom in prošekom ter tekočino krepko pokuhala, tako da je ostalo ca. 150 ml tekočine. Zalila je s fondom in ponovno pokuhala na 200 ml tekočine. Omako je malce zgostila s temnim zgoščevalcem za omake in jo krepko začinila s poprom.
Jelenov hrbet: 1 kg jelenovega hrbta brez kosti, sol, poper, 2 žlici maščobe.
Jelenov hrbet je obrezala, to je odstranila vsa vlakna in maščobo ter ga povprek prerezala n polovico, da je dobila dva velika fileja. Meso je povezala s kuhinjsko nitjo in začinila s soljo in grobo mletim poprom. Na maščobi je opekla meso, ga položila v pekač obložen s peki papirjem in pekla v pečici na 220 stopinj toliko časa, da je v notranjosti dosegel temperaturo 60 stopinj. Meso je pustila počivati v izklopljeni in odprti pečici še 15 minut.

Torek
"Greva smučat?"
"Če pa je megla. In minus šest…"
Prižgal sem računalnik in oddeskal na pohorje.org. Kamere na Habakuku in Arehu so kazale kičasto podobo. V soncu se je za zavoji bolj zgodaj prebujenih dvigal snežni prah in v zraku nizal božične bleščice. Na gondoli je bilo ljudi dovolj le za deset minut čakanja, na vrhu pa živega srebra preveč za zmrzovanje. Kolikokrat sem že zapisal to vprašanje: "Mariborčani sploh vemo, kaj imamo?!" Če ne mi, pa vedo vedno bolj to drugi. Prijetno je vijugati in hkrati poslušati tuje jezike, hrvaško, italijansko, nemško, rusko, madžarsko, ljubljansko, prekmursko…

Sreda
Zunaj umazano vreme, znotraj pa ogenj v kaminu. Na kavču, ki mu Žan pravi "najboljši kavč na svetu" topla koca, pod njo pa midva… Kar zmanjkalo naju je. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje popoldan zaspal na kavču. Najbrž zato, ker je bila lani tako slaba smučarska sezona. Pa ni bilo niti priložnosti.
Ne pomnim niti, kdaj me je nazadnje tako zazeblo v noge. Odgovor je najbrž enak kot pri popoldanskem spanju. Že teden dni je spodaj megla, zgoraj, le kakšnih dvesto metrov višje, pa sonce. Toda sedežnice so počasne. Ne vem, kaj jim je, komaj lezejo, pa sezona se je šele komaj začela, in ves čas se mulasto ustavljajo. Na gondoli so stali do avtobusa na cesti, zato sva namesto stanja izbrala raje sedenje. Toda, ko sva čez dobre pol ure prispela s pomočjo štirih sedežnic na Videc, sem čez osem nožnih prstov že naredil križ. Zadnja dva in vse ročne sem izgubil na poti do Partizanke. A je bilo vredno! Naravni sneg je še zmeraj Amerika za izstreljenega. Pa četudi je Franci Čop prvi snežni top - danes jih je na Pohorju že 96! - pripeljal leta 1975 prav od tam.
Vsekakor je bila to prava invazija na Pohorje. Polna vsa parkirišča, polne vse koče, polne vse proge, polna je bila celo Čopka in to - navzgor. Ko sva se na koncu zmrzovanja grela s pohorskim piskrom pod slikama Tita in Senčarja pri Marjanu na Trikotni jasi, so vsi okrog naju pili pivo. Se prileže, tudi v mrazu in megli, ko peš prisopihaš iz doline. To si moram zapomniti za resolucijo prihodnji teden. Vsaj enkrat tedensko z Ronom peš navkreber do Trikotne!
Če bo pa Ron dobil prijatelja, pa še toliko bolj poskočno. Tisti odgovor glede spanja na kavču se skriva namreč v majhni brunarici na Pohorju, malo nad Mariborsko kočo. Vsa je prepletena z novoletnimi lučkami, da v tem času ni od naju, temveč od Janka in Metke. Toda lučke že drugi božič spijo v temi. Vivi na Pohorje brez Saja noče več. Čeprav je on zgoraj, midva pa spodaj. Glede tega bo treba nekaj ukreniti!








Preberite tudi:

Pomladni Teden restavracij: 11. - 20. marec

Teden restavracij jesen 2015

Teden restavracij 2015, 2. del

Nekaj o kranjski klobasi

5. SladoLent na Festivalu Lent

SladoLent 2015: 27 chefov v devetih večerih

Teden restavracij: več kot 34.000 gostov!

Teden restavracij 2015 - pomlad

Teden restavracij 2015: v znamenju nove slovenske kuhinje

Slovenske gostilne so iz leta v leto boljše. Preverjeno!

Jesenski Teden restavracij: več kot 30.000 gostov!

Teden restavracij od 18. do 26.oktobra

4. SladoLent: že po polovici rekorden!

4. SladoLent: 37 chefov, 79 jedi, 32 vin

4. SladoLent: 16 dni vrhunskega street fooda

Od burgerjev do mišelink: ameriška hrana na zahodni obali

Šola okusov: vse iz ostankov

Pizza - ta je ta prava

Končno: žar 2014!

Teden restavracij: 100 menijev, 69 chefov, 14 evrov

Teden restavracij letos dvakrat!

Kulinarično leto 2013 - Nedelovi sončki

Vinsko izletništvo med Napo in Sonomo v Kaliforniji

Zapiski TR 2013: najboljši odmevi

Dobre jedi za 13 evrov

Teden restavracij: ne na slepo

Teden restavracij 2013, 12. do 20. oktober

Teden restavracij od 12. - 20. oktobra 2013

3. SladoLent: program, chefi in jedi

SladoLent: 15 vinarjev, 30 vin

3. SladoLent: 16 dni, 34 chefov

JRE ima že 13 članov

Oranžna energija na Obali

Štajerska pomlad, končno!

Slovenski Teden restavracij maja 2013

Izbor Nedelovih gostiln 2013

Cook it raw: Ana Roš, prva in edina

Kumparička- slovensko-hrvaški kozji sir iz Istre

SladoLent: 5.000 obiskovalcev v 16 dneh

SladoLent: Pri Florjanu, Panorama in VSGT

SladoLent: Vila Bled, Promenada in 1906

SladoLent: Hiša Franko, Mahorčič, Livada Prestige

SladoLent: Mak, Dam, Novi svet

SladoLent: Maxim, Jezeršek, Betnava

SladoLent: Maxim, Rajh, Arena

SladoLent: Novak, Na gradu, Rajh

SladoLent: Pavus, Novak, Na gradu

SladoLent: Pavus, Zemono, Danilo

SladoLent: Habakuk, Arena, Rožmarin

SladoLent: Habakuk, Mak, Betnava

SladoLent: JB, Debeluh, Krištof

Avtorski street food z Lenta

Promenada slovenskih chefov

Teden restavracij – dan potem

Gourmet pod vedrim nebom

Leta '12, od 12. maja: 12 menijev za 12 evrov!

Oranžna (vinska) revolucija

Prestolnica okusov in Kozarec dobrega vina

24 ur na Dunaju

Vinsko jadranje Split – Hvar – Korčula – Vis – Split

Vedno bolj zlate istrske oljke

Belo ali rdeče? Ne, oranžno!

Omleta z brusnicami z Železničarskega doma

Dva (nova) lokala in dve (stari) opravičili

V letu 2012 bom …

Veliko vonja, malo okusa

Naši in tuji vinarji iščejo trg

Le Cordon Bleu

Tradicionalna slovenska kuhinja - 20 najboljših

O sončkih in še čez

Izbor Nedelovih gostiln 2012

Prehranjevanje kot igra raziskovanja

Ko zadiši iz domače pečice

Jej dobro in zdravo, jej sezonsko in lokalno

Utrgajte si paradižnik!

Rad dobro jedel.bi

SladoLent: kdaj bo spet?

SladoLent, kulinarična predstava na mariborskih Benetkah

Ljubezenske izjave na prtičkih pintxosov

Prestolnica okusov

Tudi v Mariboru se premika...

Kuharjev prestop

Ne le razlika v ceni

Dolgi ponedeljek

O ocenjevalcu

O slovenskih chefih

O gostilničarjih

O cenah v slovenskih gostilnah

O natakarjih

O novi slovenski kuhinji

Okusno 2011

Izbor Nedelovih gostiln 2011

Istrska jesen

Kuharski spektakel

Naši Robuchoni

Pa četudi ni vedno gostilna

Dunajski in zos

Piknik in Ljubljana

Hi-tec v kuhinji

Zasluži si!

Kulinarična transverzala

Chefi in vinarji

Preprosto, a posebno

Na svidenje, šparglji

Jejte dobro!

S poreklom

Ko zadiši

Naj nekaj ostane

Kje so polpeti?

Eksperimentalno

Še kar mavrahi

Zdaj pa na kolo!

Po veliki noči

Veliko šunko in lepe pirhe!

V gostilni Pri čunti

Neprimerljive cenovne primerjave

Deset Štajercev

Vroča jed le na toplem krožniku

Kdo kuha? Oba!

Smuka zlakotni

Pod chefovim nadzorom

Po jutru se dan pozna

Dobrojedov dnevnik 51, 52-09

Dobrojedov dnevnik 50-09

Dobrojedov dnevnik 49-09

Dobrojedov dnevnik 48-09

Dobrojedov dnevnik 47-09

Dobrojedov dnevnik 46-09

Dobrojedov dnevnik 44,45-09

Dobrojedov dnevnik 43-09

Dobrojedov dnevnik 42-09

Dobrojedov dnevnik 41-09

Dobrojedov dnevnik 40-09

Dobrojedov dnevnik 39-09

Dobrojedov dnevnik 38-09

Dobrojedov dnevnik 37-09

Dobrojedov dnevnik 36-09

Dobrojedov dnevnik 35-09

Dobrojedov dnevnik 34-09

Dobrojedov dnevnik 33-09

Dobrojedov dnevnik 32-09

Dobrojedov dnevnik 31-09

Dobrojedov dnevnik 30-09

Dobrojedov dnevnik 29-09

Dobrojedov dnevnik 26,27,28-09

Dobrojedov dnevnik 25-09

Dobrojedov dnevnik 24-09

Dobrojedov dnevnik 23-09

Dobrojedov dnevnik 22-09

Dobrojedov dnevnik 21-09

Dobrojedov dnevnik 20-09

Dobrojedov dnevnik 19-09

Dobrojedov dnevnik 18-09

Dobrojedov dnevnik 17-09

Dobrojedov dnevnik 16-09

Dobrojedov dnevnik 15-09

Dobrojedov dnevnik 14-09

Dobrojedov dnevnik 13-09

Dobrojedov dnevnik 12-09

Dobrojedov dnevnik, 11-09

Dobrojedov dnevnik, 10-09

Dobrojedov dnevnik 33

Dobrojedov dnevnik 32

Dobrojedov dnevnik 31

Dobrojedov dnevnik 30

Dobrojedov dnevnik 29

Dobrojedov dnevnik 28

Dobrojedov dnevnik 27

Dobrojedov dnevnik 26

Dobrojedov dnevnik 25

Dobrojedov dnevnik 24

Dobrojedov dnevnik 23

Dobrojedov dnevnik 22

Dobrojedov dnevnik 21

Dobrojedov dnevnik 20

Dobrojedov dnevnik 19

Dobrojedov dnevnik 18

Dobrojedov dnevnik 17

Dobrojedov dnevnik 16

Dobrojedov dnevnik 15

Dobrojedov dnevnik 14

Dobrojedov dnevnik 13

Dobrojedov dnevnik 12

Dobrojedov dnevnik 11

Dobrojedov dnevnik 10

Dobrojedov dnevnik 9

Dobrojedov dnevnik 8

Dobrojedov dnevnik 7

Dobrojedov dnevnik 6

Dobrojedov dnevnik 4

Dobrojedov dnevnik 3

Dobrojedov dnevnik 2

Dobrojedov dnevnik 1

Filetiran ribji trend 10. del

Zrezek v obleki 9. del

Pozdrav iz kuhinje 8. del

Curry namesto golaža 7. del

6 hodov za 6 prijateljev 6. del

V Istro po in na tartufe! 5. del

Le človek je za mizo 4. del

Martin Krpan je znova v modi 3. del

Špageti ne marajo bolonjeze 2. del

Nogometaš za 30 funtov 1. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND