Za novo mizo je pod noge sicer pihalo, a divji prašič je lepo dišal. Žal pa krožniki niso bili (dovolj) topli in se je prehitro shladil. Žal so bili rezanci zajeti in vrženi kot v menzi. Žal so bili špageti prepleteni, da je bil tudi rob krožnika popacan. Žal ni bilo duše, svežine, prijaznosti … Zaradi tega sva opazila še, da so žlice podolgovate in neprimerne za okroglo navijanje, da je dno krožnika preširoko in ne objame dovolj testenin, da so lučke sicer svetleče in stene vse steklene, a da se je najin natakar nekam izgubil … Umazani krožniki so zato novega čakali predolgo, rezervirana miza, tam, kjer ni pihalo in je bil lepši razgled, pa je bila še vedno prazna. Le nekaj je bilo polno - najin račun! Namesto enega kozarca vina so zaračunali, pomotoma, najbrž, kar celo steklenico. Razlika: 35 evrov! ”Se opravičujem,” sva slišala še drugič. O souffleju pa, seveda, nič. Zavila sva še za vogal, saj je tudi tam nov lokal. Polni sta bili le dve pogrnjeni mizi. ”Le nekaj bi spila.” Natakar ni pogledal preveč veselo, zato sva pokazala na edino nepogrnjeno mizo. Rekel je: ”Lahko,” češ, naj vama bo. Potem se je pa tudi on nekam izgubil. Na srečo, saj se sicer ne bi končalo, kot se je začelo. Drugi je bil, namreč, čisto drugačen. Mehurčkov v kozarcu je naštel kar pet različnih, zraven ponudil pravi pozdravni amuse-bouche – odlično toastan kruh, z dobro svinjsko pašteto in zanimivo drugačnim zeliščno-sadnim želejem – ter nama k vinu uspešno prodal še - sladico. ”Res je dobra, od ene gospe!” Prvi kos, ker je bil suh, je tanko odrezal, drugega, ki ga je dal na porcelanast moderni krožnik, pa debelo. Odlična orehova potica! Prihodnjič, če bo drugi, ne prvi, natakar, sva si obljubila, bova pokusila še v slovenske hrustljavke preimenovano alzaško gorečo pito. Skratka, novi zidovi, stekleni vrtovi, jedilni listi, goreči kamini, velike naložbe in še večje otvoritve, kaj ti pomaga, če so natakarji ”stari”?! | 
