| Jej dobro in zdravo, jej sezonsko in lokalno | | 31.08.2011 | Kuhati/jesti je potrebno raznoliko! Ta raznolikost pa mora biti sveža! Sveže je tisto, kar zdaj raste (sezonsko), toda tukaj (lokalno)! Kako preprosta je formula dobrojedstva. Septembrska kolumna za www.jedel.bi |
Kaj boste rekli sorodnikom na deželi, zakaj ste jih po desetih letih ponovno obiskali? Ne poskušajte s kratico F2F, temveč jim raje priznajte, da vam je dovolj kolobarjenja vedno istih jedi in sestavin, da za domače testenine potrebujete domači pesto iz svežih zelišč in da vam je prav všeč, ko tudi malo ali bolj zapeče. A najprej izpolnite vprašalnik. Na vsa vprašanja morate, namreč, odgovoriti z da!
Vprašajte se!
Čeprav so pravila zato, da jih kršimo – a zakaj jih potem sovražimo? – je nek skupni imenovalec potreben. To ni vera, je pa prepričanje. Predvsem pa to ni dieta, temveč je način življenja! Zato se vprašajte – ste dobrojedec?
Se strinjate:
- da sta hrana in pijača užitek?
- da preži v hrani in pijači na nas ogromno nevarnosti, zato je samo od nas odvisno, kako se jim bomo izognili?
- da je grešenje pri hrani in pijači dovoljeno, če nam le ne preide v navado (in odvisnost)?
- da nam koristi vse, kar pojemo in popijemo s pravilno mero, razumom in užitkom?
- da se najvažnejše odločitve glede zdrave, pravilne in dobre prehrane začnejo pri nakupovanju (sestavin)?
- da je zdrava prehrana bolj okusna in cenejša od nezdrave?
- da je zdravje dobrina, za katero moramo sami največ narediti?
Ker ste na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, lahko zdaj začnete pripravljati svojo ozimnico.
S kmetije na mizo
Trenutni svetovni kulinarični trend ima zanimivo kratico: F2F. Farm to fork. S kmetije na vilice. Oziroma, lepše (v prevodu): s kmetije na mizo. Da omenjava to septembra, ni slučajno, saj se s prihodom jeseni ne polnijo le šole, temveč tudi – shrambe … In kaj je lepše, kot se odpeljati na deželo k sorodnikom ter se vrniti s polnim prtljažnikom z njihovih njiv in vrtov?!
Toda, ali to sploh še počnemo? Ali sploh še imamo sorodnike na deželi; oziroma, ali sorodniki na deželi sploh še imajo njive in vrtove? Preveriti mora vsak sam. Ter si tudi izmisliti izgovor, zakaj ga ni bilo na obisk toliko zadnjih let.
Ne le zaradi mode, žal tudi zaradi nuje in na srečo vse bolj zaradi osveščenosti. F2F je tudi pri nas (spet) prisoten, saj se v trgovini pozanimamo o (slovenskem) izvoru izdelkov, recepti za vkuhavanje marmelad krožijo po elektronski pošti, z vrtov in žarov bo v drugi polovici septembra zadišalo po pečeni papriki, na zaprašenih podstrešjih pa so rex kozarci najbolj iskano blago. Se tudi vam zdi, da je kriza vsaj za nekaj dobra? Kajne, da več kuhamo/jemo doma!
Ne kolobari!
A nekateri še vedno ne kuhajo doma. Nimajo časa (beri: si ga ne vzamejo), ali pa ne znajo (torej, beri Jedel.bi). Če jejo v gostilni Pri mami, še gre. Čeprav je čas, da se postavijo na lastne noge in čeprav se je včasih jedlo drugače kot danes. Če pa jejo v gostilni, potem, najbrž, ne jejo sezonsko in lokalno. Zadnji čas je, da gredo v kuharski tečaj!
A tudi tisti, ki kuhajo doma, ne kuhajo ravno sezonsko in lokalno, torej dobro in zdravo. Je že tako, da povprečni amaterski kuhar/kuharica kolobari deset jedi. Da ni ravno vsak teden povsem enak … V glavnem gre za kombinacije/variacije zrezek – priloga – solata. Če slednja ni iz konzerve ali z drugega kontinenta ali iz pozabljenega predala v hladilniku, je zraven vsaj nekaj vitaminov. Če zrezek ni prevelik, premasten in predebelo ocvrt, še gre, saj je zraven vsaj nekaj beljakovin. Če priloga ni iz vrečke, še gre, saj je zraven vsaj nekaj ogljikovih hidratov. Vseeno pa je takšno kolobarjenje vedno istih, dolgočasnih in površno pripravljenih jedi daleč od dobre in zdrave prehrane.
Pašta in pesto
Če se v hladnejših dneh omake za testenine kuhajo počasi in dolgo, se v poletnih dneh hitro in kratko. Dovolj je majhne paradižnike le na hitro opeči ali velikim odstraniti peške. Dovolj je takšni osnovi dodati nekaj školjk ali kozic, jajčevce ali bučke, malo pršuta ali pancete ali pa sploh brez mesa, in omaka je že pripravljena. Torej nič hudega, če bo priprava domačih testenin trajala malo dalje kot nakup v trgovini, zato pa bodo posušene ali v hladilniku počakale še nekaj dni.
Ko so testenine domače, je že v tem dovolj posebnega okusa, da jih je z omako dovolj le obarvati. In nič jih boljše ne obarva kot – pesto. To, sicer, ni omaka, saj je pasta, manj tekoča, bolj gosta, na zeliščni in oljčni osnovi, ki jo pripravimo enkrat, uporabljamo pa še dolgo. Pesto bo v ozimnici, v majhnih kozarcih za toliko porcij kot je gostov za mizo, počakal vse do božičnega darila.
Naj zapeče
Pravzaprav bi moral o tem že avgusta, a kaj, ko nas je še preveč peklo. Zakaj se Slovenci tako bojimo pekoče hrane? Če pa se zaradi tega odpovedujemo enemu od okusov, ki jih je samo – pet!
Začnite postopno, dodajte malo kajenskega popra ali le kolobar rdečega čilija ali zelenega feferona. Dopustite jim, da vam dopovejo, da je jed z njimi boljša. Ne ustrašite se prvega dotika na jeziku ali v grlu. Ni slabo, kar peče, nasprotno, ko boste okusu dopustili, da bo sladkemu, slanemu, grenkemu, kislemu dodal še pekoče, mu boste hvaležni. Predvsem pa: ne bo vam bolj, kvečjemu manj, vroče!
P.s. Lisičke s čiliji so iz domače ozimnice. Kozji sir je z obiska na dežel.
|
|
|
