Skoraj ga nisem spoznal, toliko bremena si je naložil od zadnjega srečanja. "Dobrih pet kilogramov sem se zredil," je priznal. "Neredna prehrana, poslovna srečanja in prevelika žeja... A saj bom kmalu izgubil, ko grem na morje bom dva tedna jedel le ribe!" Mu bo res uspelo? Ni šans... Ob naslednjem srečanju bo imel, kljub morski dieti, novih pet kilogramov dodatka! Ribe, torej ne pomagajo? O, ja, pa še kako! Toda ne le na morju in dopustu. Pač pa ribe skozi vse leto! Toda ne le na žaru ali v tržaški omaki, ne le v celem in le iz morja, ne le z blitvo in s peteršiljevim krompirjem. Kajti to, četudi je dobro in lahko, je preveč dolgočasno. Rib in ribjih receptov je toliko, da ni nič čudnega, da so ribe v sodobni prehrani in vrhunski kulinariki že nekaj časa velik hit. Najboljši kuharji sveta ustvarjajo svoje največje mojstrovine prav s pomočjo rib (in drugih vodnih prebivalcev), ribe so prisotne v praktično vseh kuhinjah sveta, pa tudi jedci, ki se ločimo med mesojedce in rastlinojedce, smo si vsaj pri ribah večinoma enotni. Toda, vsaj tako velika kot je razlika med ribo in dobro ribo, je velika tudi razlika med ribjo jedjo in dobro ribjo jedjo. Kar pa je še posebej opazno prav v naših gostilnah. Kakšen je, torej, ribji trend? Pisalo je: "Žabe iz naše mlake." Ker je pogled okrog in okrog kazal le gričevnate gorice, je tovrstna podeželska poetičnost takoj vzbudila radovednost. Zato sem poskušal natakarja zmesti z nepoznavalskim vprašanjem: "Kaj dobivate žabe iz Avstrije?" Češ, saj v Avstriji je lov na žabe (in prodaja njihovih krakov) vendar prepovedana. A se natakar ni dal. Kljub mlaki, ki je bila zagotovo v bližini. "Ne, Ledo nam jih pripelje!" No, potem se je izkazalo, da ne le žab. Tudi štruklje, za katere je na jedilniku pisalo, da so pehtranovi. Pa je bil posušeni pehtran le potresen čez odmrznjene zagorske štruklje. V bistvu pa sem sam silil v "nesrečo". Saj je bil, vendar, zraven bazen s postrvmi, ki so naju ves čas kosila v jeruzalemski taverni opazovale odprtih ust. Pravzaprav so naju kar rotile: "Naroči me, prosim, prosim!" V pretopli vodi so nekatere plavale že hrbtno, druge pa so, prilepljene na stekleno steno bazena, kričale na pomoč. Slovenska sladkovodna realnost. Kruta, žal. Ne le zaradi ubogih rib, tudi zaradi ubogih jedcev. V eni najboljših avstrijsko-koroških gostiln ob Vrbskem jezeru - dve Gault Millau kapi - je bila za predjed zelenjavna terina, ki je bila pravzaprav rulada, zelenjavni zvitek v palačinki, ki se je topil v ustih, zraven pa smo prigrizovali majhne kozice, pomešane s paradižnikom in olivami, oblite z dvema vrstama zeliščnega olja, barvno usklajenega z zelenjavo v zvitku, z lepotnim dodatkom reduciranega balzamičnega kisa. Za glavno jed pa zlatovčica, čeprav smo jedli na obali Vrbskega jezera in so pod nami debeli krapi čakali, če bo kaj padlo z mize skozi leseni pomol. Lepi ribji fileji so bili pečeni na kožo, torej na ravno prav vročem olju zgolj po kožni strani, da je moral kuhar pridno z žlico polivati belo meso, ki je tako ostalo sočno, ko je koža postala hrustljava. Zraven je bila žlica majhnih njokov v špinačni omaki z obiljem deviškega olivnega olja in šopek zelenih belušev, čez katere je kuhar prelil belo zeliščno omako, ki jo je sproti spenil z električnim mešalcem in nato kot pri kapučinu posnemal iz ponve na krožnik. Pa mi vseeno še ni bilo dosti. Ribo sem naročil tudi za večerjo! Za predjed pretlačeno terino bele ribe s sladkornim grahom in mangom, za vmesni jušni del kremno juho iz zelene s tartufjo aromo in dimljeno račko, za glavno jed pa file brancina z bazilikino peno, kuskusom in paradižnikom chutneyem. Pa naslednji dan? Logično, spet riba. Opoldne smuč, zvečer pa romb... Zunaj je stal velik žar, poln žarečega oglja, ki je le čakalo, da posedemo za dolgo mizo. "Pripravili smo vam goveji rostbif in jagnječje zarebrnice, za tiste, ki imate raje ribe, pa jezersko postrv, ki je zjutraj še plavala v gorskem jezeru," nam je s slino usta napolnil gospodar. In še dodal: "Priporočam ribo, kajti tako svežo lahko jeste le redko." Hitro smo se razdelili med meso in ribojedce, le dva se nista mogla odločiti. "Ima riba dosti kosti?" je vprašal prvi, drugi pa kar predlagal: "Jaz bi ribo, toda le, če mi jo boste filetirali!" Te tri ribje zgodbe, ki za razliko od ribiških niso izmišljene, odkrivajo pet naših ribjih resnic. | 
