Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Rdeči bik in 40 kuharjev 74. del
29.11.2006

O gostilni, ki vendarle je














Dobiti idejo, je bilo preprosto. Uresničevati to idejo, pa je druga pesem... Pa gre le za to, da se naj jedilni list s kosili spreminja vsak mesec, z večerjami pa vsake tri mesece. No ja, k temu smo potem dodali še dnevno ponudbo, ki bi se naj spreminjala kot ime pove, pa ponudbo prigrizkov ob vinu, ki tudi ne morejo biti ves čas enaki, pa ponudbo posebnih priložnosti, ki so že zaradi svojega bistva vedno drugačne, pa... Pravzaprav, če zdaj pomislim, le kdo se je spomnil te neumne ideje?

Mi je pa bilo takoj lažje, ko sem prebral, da to ni še nič. Eni še bolj komplicirajo. Jedilni list ne le da spreminjajo vsak mesec, temveč jim ga skuha vedno drugi kuhar! In to ne kuhar kar tako, temveč kuhar iz prve svetovne lige! Takšni pa, seveda, nimajo enostavnih menijev. Takšni imajo menije s po desetimi hodi in tridesetimi jedmi. In vsaka mora biti dobra za vse tri (Michelinove) zvezdice!

Logično sem to moral preizkusiti. Pa še prvi je bil ravno, ko se kuhar zamenja. Idealna priložnost, torej, da vidim, kako drugi uresničujejo "preproste" ideje.

Ikarus iz Hangarja 7

Gostilna, ki si je zadala tako težko nalogo, se imenuje Ikarus in domuje na salzburškem letališču, v steklenem Hangarju 7 Dietricha Mateschitza, ki ni le lastnik Red Bulla, temveč tudi ekipe formule 1, nekdanjega Titovega letala, kakšnih petnajstih helikopterjev, desetih letal in restavracije s 40 kuharji! To, seveda, težko nalogo malo olajša.

Za najbolj komplicirani in težki jedilni list na svetu, ki ga vsak mesec sestavlja drugi svetovno znani kuhar, so si najprej vzeli patrona, ki je celotni ideji posodil ime. Logično, vzeli so najboljšega, nemškega kuharja stoletja Eckarta Witzigmanna, ki je Ikarusu posodil svojega najboljšega učenca Rolanda Trettla. In ta je kot se za Red Bull, ki ti da krila, spodobi, začel letati po svetu. Od enega zvezdniškega chefa do drugega, pet dni tukaj, pet dni tam, enkrat kitajska kuhinja, drugič ameriška, tretjič francoska, četrtič japonska, petič avstralska... Spisek gostujočih kuharjev v Ikarusu je impozanten: Lea Linster, Jean-Georges Vongerichten, Gray Kunz, Marc Haeberlin, Gennaro Esposito, Dieter Mueller, Juan Amador, Jin Jie Zhang... Še bolj impozantna pa je logistika celotnega projekta, saj je Ikarus odprt vse dni v tednu, hišni kuhar Roland Trettl nastopa z dvema svojima menijema vsak dan pa še avgusta kot "gostujoči". Svetovni chefi za Ikarus pripravijo tri menije, ki so nekakšna vizitka njihove restavracije, regije in osebnega sloga, že mesece vnaprej, nato pa nekaj dni pomagajo vse skupaj uresničiti tudi pred gosti. A največje breme nosi Trettl, bivši kopališki mojster in DJ v očetovem disku, ki mora svojo kuharsko ekipo iz meseca v mesec, brez časa za trening, naučiti vedno novih, nadvse kompliciranih jedi. Kdor je že kdaj plačal nekaj sto evrov za degustacijski meni v gostilni s tremi mišelinkami, ve vsaj približno, kaj to pomeni. Še imena jedi si je nemogoče zapomniti, kaj šele da bi jih skušali prekopirati.

Trettlova ekipa ima vsak mesec le pol dneva odmora. Samo prvega v mesecu imajo zaprto v času za kosilo. Zvečer pa je pred gosti že novi meni novega chefa.

Letalski muzej za aperitiv

Jean-Georges Klein, po mnenju internetnega portala www.the-best-chefs.com s svojo majhno, sto let staro, alzaško restavracijo L'Arnsbourg v Baerenthalu najboljši evropski kuhar, kar pomeni, da je Ferran Adria šele na drugem mestu, Martin Berasategui na tretjem in Heston Blumenthal na četrtem, je Ikarusov gostujoči novembrski kuhar. Pri vhodu v Hangar 7 naju je pozdravila stevardesa, v modri uniformi, s čopom: "Želita takoj za mizo, ali si bosta najprej ogledala naš muzej?" Odprtih ust sva se sprehodila po hangarju, ki ga je arhitekt očitno prerisal iz kakšnega futurističnega filma. Steklena goba z dvema stolpoma in nežno klavirsko glasbo. Visoko pod stropom sva zagledala le hrbet, pokrit z dolgimi svetlečimi lasmi, ki so se zibali v ritmu prstov, ki so samo za nas drseli po tipkah. Kot drugi zbiramo značke, zbira Mateschitz, ki je svoje ogromno bogastvo ustvaril zgolj z marketinško idejo, letala, helikopterje, avtomobile formule 1 in dolge lase. V restavraciji naju je pozdravilo vsaj osem enakih čopov v modrih uniformah, ki jim je družbo delalo vsaj enako število strumnih stevardov. En natakar za dva gosta! In več kot en kuhar na gosta!

Ikarus je kuhinja doživetja, ki pa se razlikuje od podobnih konceptov, ki jih je predvsem Amerika polna. Če bi bili na oni strani luže, bi bili natakarji oblečeni v rdeče bike, natakarice pa v leteče krave. Tukaj pa red bulla sploh ni videti. Šele pri sedmem hodu je imel mulc pri sosednji mizi dovolj staršev, ki so si pridno dali odpirati francoska vina, pa se je še on odločil po šestih sokovih za nekaj močnejšega. A je natakar znano pločevinko k mizi prinesel skoraj na skrivaj.

Vodo in kruh, vsaj šest vrst, z maslom in, seveda, srebrnim priborom, sva takoj dobila. Potem pa sva čakala, da se je lokal najprej napolnil. Dobre pol ure. Šele ko se je začelo, sva izvedela, da sva bila kriva midva. "Oprostite za zamudo, toda pripraviti smo morali tofu v čilijevi omaki in se je malo zavleklo," je pojasnil natakar in pokazal na majhen kos tofuja, velik za dober kvadratni centimeter.

Jed za kvadratni centimeter

Sicer pa sva, pravzaprav, začela še z manjšim. A tisto še zdaj ne vem, če ni bil le hec. Čeprav so ga prinesli kot največjo dragocenost. Na črni ploščici, svečano kot da bi nosili krono, so postavili pred naju dva mini grižljajčka. Prvi amuse bouche. Med kokosovo moko, ki so jo tako stisnili, da je nastal čips, so namazali nekaj dobrega, z okusom po datljih. Kaj več nisva mogla ugotoviti. Je bilo premalo. Kvadratni centimeter...

A da ne boste mislili, da varčujejo. Čeprav Trettlov meni stane 120 evrov, Kleinov veliki 130 in manjši (pet hodov) 105, ter vegetarijanski 85, sem prepričan, da je Red Bull na koncu moral k najinemu plačilu (220 evrov) primakniti vsaj toliko še iz lastnega žepa... Kako sicer plačati vse te svetovne kuharje, Trettlova potovanja po svetu, stevardesi pri vhodu, dvajset natakarjev in štirideset kuharjev, pianistko z lasmi do pasu pod stropom, Titovo letalo, vse formule in helikopterje za aperitiv ter dolgo kačo bananine pene, ki jo za slovo režejo kar s krojaškimi škarjami?

Koncept je vsekakor genialen, čeprav si ga lahko privošči le mr. Red Bull. Vsekakor nikjer drugje na svetu ni mogoče dobiti takšnega prereza visoke kuhinje iz vsega sveta. In najbrž tudi nikjer na svetu ni kuharske ekipe, ki bi kuhala bolj raznoliko od Ikarusove! Kako to naredijo, je dejansko umetnost ali pa kar čudež. Še posebej, ker vse skupaj še zdaleč ni le show in kazanje šefovega bogastva, temveč so filigransko izdelane jedi (večinoma) resnično okusne.

Vegetarijanski meni

Če ne verjamete, berite dalje. In čim prej rezervirajte, ker vrste so dolge. Začnimo najprej z vegetarijanskim menijem.

Marinirane artičoke s krompirjevim sirom in tartufi iz Perigorda

Pravzaprav artičoka, zgolj njen srček, toda velik, da je morala biti res korenjaška, spodnji del polnjen s penastim krompirjevim okusom, ki se je vlekel kot sir. Malo izbranih vejic kodrastih solat, nekaj kapljic redukcije, nalistani črni tartufi, ki pa so že zdavnaj izgubili vso svojo moč, na vrhu pa kapa sira, ki je očitno izgubil svoje prvotno agregatno stanje, čeprav je še zmeraj ostal trden, a lažji od zraka, da je kar plaval, z obliko laskov in topljenjem snežink.

Fižolova juha s testeninami in balsamicom

V kozarcu, z močnim vplivom Italije, toda primer, da lahko nekaj žlic povsem navadne fižolove juhe vseeno deluje kot velika jed. Nekako se je vklopilo v celotno okolje, ker so bili okusi prijetni, hkrati pa elegantni, ker so bili majhni berlotti fižoli ravno prav kuhani, brez nevšečne lupine, ker so testenine oponašale po obliki riž, po okusu pa pravo al dente pasto

Polenta s srebrnimi čebulicami in glaziranimi maroni

Pravzaprav kuharju ni bilo lahko. Odločil se je namreč za pravi vegetarijanski meni, v katerem ni bilo tudi nič iz vode. S tem si je manevrski prostor močno zožil, kljub temu pa se vrhunsko izognil "vegetarijanski plošči". Namesto nje je raje ustvaril krožnik tekoče polente, za katero bi ga res vljudno prosil, če mi zaupa recept, saj bi mi pomenil več celo od recepta za Kleinov krompirjev pire. S kostanji in mladim bobom, v glavni vlogi pa z majhnimi srebrnimi čebulicami, ki so izgubile vso svojo robatost, da so le še veselo hrustljale sredi polentine kreme, ki je bila pravzaprav pena.

Lazanjeta s treviškim radičem in taleggiom

Le tukaj je Trettla zaneslo, saj je očitno jed podredil posodi, ki se mu je zdela primerna za majhno litoželezno doživetje sredi belega Ikarusovega porcelana. Zato je na mini pekač zložil lazanjo, ki bi morda v normalni velikosti bila prav spodobna za kakšno tratorijo, v Ikarusovi mini različici pa je od nje ostalo zgolj preveč maščobe, v kateri so se še najbolj sočni listi treviškega radiča povsem izgubili. Lombardijski sir, ki se sicer imenitno topi in ima rad testenine, je s svojimi 48 odstotki maščobe bil pač prevelik okornež (ali pa predolgo gratiniran?!) sredi neslišnega drsenja Ikarusove številčne posadke stevardes in stevardov.

Špinačni njoki z jajcem in tartufi iz Albe

Fiasko z lazanjo pa je Trettl hitro pozabil, saj je že čez nekaj minut na pot do mize poslal špinačne njoke v obliki ploščatih bonbonov, ki so se tako tudi topili na jeziku. A glavno na krožniku je bilo pravzaprav jajce, ki ga je - kot se je pohvalila čopasta stevardesa - poširal kar celo uro! Beljak je bil tako le tanko in široko zakrknjen, da se je rumenjak lahko razbohotil in se kazal obilneje, čutil pa lažje. Pa še beli tartufi so dodali svojo piko na i, čeprav bi bil bolj vesel, če bi se z njimi pohvalili natakarji in ne kuhar.

Čokolada, malo tekoča malo kremna

Pri sladici pa je hotel preveč. Ali pa je imel preveč časa... Kako Trettlu uspe iz meseca v mesec naštudirati mojstrovine največjih svetovnih mojstrov, če pa ima za trening le eno kosilo časa? In potem ne le da vso to arhitekturo in molekularno kulinariko uspe oblikovno prekopirati - no ja, saj tudi Kitajcem to uspeva z najbolj varovano in dovršeno tehnologijo - temveč je celo dobro!

Saj je bila tudi "vegetarijanska" sladica okusna. In najbrž je nastajala več ur. Kako so sploh uspeli sestaviti romboidno čokoladno darilo, ki ni bilo iz biskvita (moke), temveč le več kot 70 odstotne čokolade, in jo še napolniti z nekakšnim čokoladnim fondom, ki se ga je dalo posrkati skozi sicer trde čokoladne stene? Kot pravemu darilu so zavezali pentljo in ga na vrhu okrasili z - zlatom! Pa vseeno - sva bila morda že prevzetna po vseh užitih dobrotah? - je od vsega tega showa v ustih ostalo še največ mangovega sladoleda.

A to je bil šele vegetarijanski meni. Prihodnjič pride še Kleinov!








Z jedilnega lista, ki ga (še) ni:



Preberite tudi:

Batelina, pet let pozneje

SladoLent eBook

Peneče-divji večer v Pavusu

Večerja štirih rok v Rodiku

Ana Roš v Ikarusovi ligi prvakov

Potica, dve v eni

JB Restavracija

Maxim

Mojca Polak in študenti VSGT Maribor

Žibrat iz Habakuka v City

Zmagovalec k Ani in Kseniji

Tako je bilo - Teden restavracij 2013

Teden restavracij: kdaj spet?!

65 restavracij, 120 menijev, 13 evrov

3. SladoLent: več kot 10 tisoč dobrojedcev!

3. SladoLent: enaki jedi, različne ideje

3. SladoLent: pizza, krompir, pišče

3. SladoLent: Skaručna, Krištof, Mak

3. SladoLent: največja slovenska gostilna

Kavčič, Čarman, Tomič in 3 blejski chefi

3. SladoLent: Grega Vračko, Jure Tomič, Boštjan Rakar

3. SladoLent: Gregor Vračko, Nataša in Matej Tomažič, Borut Jovan

3. SladoLent: David Vračko, dijaki, Robi Žibrat

3. SladoLent: Kuhar, Bratovž, Žibrat

3. SladoLent: Repovž, Trapez, študenti

JB, nova kolekcija z nove njive

Trije chefi v Promenadi

Kopuni brez meja

Smučanje z okusom

Naj, naj, naj Kulinarično leto 2012

Teden restavracij: vidimo se 2013

Le še ta vikend

Množičen in uspešen start!

Jesenski Teden restavracij, 17. - 25. 11.

Oblikovalska okuševalnica gostilni Rajh

Ksenija Mahorčič, Gostilna Mahorčič

Jagodic - Štefelin - Volčič

Ernesto Iaccarino, Don Alfonso 1890

Roland Trettl, restavracija Ikarus v Hangarju-7, Salzburg, Avstrija

Damian Partido Ruiz in Samuel Cruz Arjona, Španija

Antonino Maresca, restavracija Il Mosaico, Ischia, Italija

Mehmet Gürs, restavracija Mikla, Carigrad, Turčija

Uroš Štefelin, 1906, Bled

Elena Arzak, San Sebastian, Španija

Trendovska kulinarika

Johannes King

Wolfgang Puck

Alain Ducasse

Dieter Mueller

Na gradu preprostih jedi in dovršenih okusov

Kaj pa, če bi tokrat drugače?

Novo v novi slovenski kuhinji

Massimiliano Alajmo izziva vodo

Štajerska vrhunskost sredi dunajskega Mestnega parka

Spam je odpravljen

Ukinjanje ocenjevalcev

Slabe izkušnje

Knjiga in internet

Prvič, drugič in le še tretjič

Kaj pa moka?

Ambient in hrana

Pokvarjen vtis

Korektnost

Na recept

O izboru vin

O fotografiranju

O Čubru in ocenah

Otočec, Andrejevi, Koštomaj

Debeluh, Identita Golose, Milenium

Pri Debeluhu

Brioni, Mahorčič, Scabar

Lepo prosim za pomoč!

Higiena v kuhinji

Bralec o Livadi

Halo???

Hrana in dizajn

Leto dni

Olivno ali oljčno? 2

Olivno ali oljčno?

Odmevi 2

Odmevi

Slovar tujk

Las v juhi

Kdo je mesar? 2. del

Kdo je mesar?

Stare užance, drugič

NYT se je zmotil

Najlepša in najboljša knjiga sladic

Tudi tuja vina v Kaiserju

Fazane streljajo jeseni

Sončki

Malvazija

Bio kulinarika

Smučarska

Carnaroli in Bialetti

Mrzli krožniki

Dunajc in pommes

Sončki na Krvavcu in Rogli

Razočaranje na Mokrinah

Kupovanje megle...

Dvojna ocena

Anže ocenjuje

Odslej le: oljčno olje!

Navajen na stil

Kam za Martina?

Spet na pravi - ocenjevalski in časopisni strani!

Spet na pravi strani mize

Nič več ne bo tako - konec

Kuhar kot filmska zvezda 79. del

Glasbeni svetovalec za vino 78. del

O čakanju ter hitri in počasni hrani 77. del

O prijateljih in gostih 76. del

Kako naredijo vse to? 75. del

Nedolgočasna oranžna štajerska intuicija 73. del

Paradoksi: francoski, štajerski, istrski 72. del

Domače nekoč in danes, tu in tam 71.del

Od 1:1 do vina na kozarec 70. del

Osem jedilnih listov ene gostilne 65. del

Dim cigare v kozarcu za vlaganje 69. del

Zgodba o grahovih raviolih 68. del

Tujci prihajajo. Pogrnimo! 67. del

Joj, je bilo dobro! 66. del

Življenje obrnjeno na glavo 64. del

Je ali ni odprto? 63. del

Ona in on na oni strani 62. del

Kreativno in prazno, tradicionalno in polno 61. del

Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna 60. del

Nismo samo mi dobrojedci! 59. del

Gostilna je tudi tržnica 58. del

Kje radi in dobro jeste? 57. del

Preprosto se daleč pride 56. del

Ko navalijo turisti 55. del

Dizajn: urbano in ubrano 54. del

Dober kuhar ali dober natakar? 53. del

Tanek jedilni in debel vinski 52. del

Kaj napolni naše gostilne? 51. del

Najmanjše porcije v mestu? 50. del

Dvajset kuharjev in tisoč gostiln 49. del

O kosmatem pujsu in umazani redkvici 48. del

Išče se hrabri kuhar 47. del

Kakšna kapa za kozarce? 46. del

Bica je kava in gostilna 45. del

Nova kuhinja iz nove kuhinje 44. del

Le še Kitajska manjka 43. del

Biti mora nekaj posebnega! 42. del

Bistro, pardon, klub, v knjigarni 41. del

Bistro ali računalniški štedilniki? 40. del

Ni redne brez posebne ponudbe 39. del

Prireditveni center in gostilna 38. del

Za ase, po okusu in denarnici 37. del

Zakaj mesarji niso za? 36. del

Kar ne veš, lahko tudi boli 35. del

Si lahko privoščimo drugačnost? 34. del

Tudi kuharji spijo, mar ne! 33. del

Tako slabo ali tako dobro? 32. del

Pri svetem Petru čez mejo 31. del

Evropa, tu in tam, je nova, 30. del

Gostilniška resolucija 2006 II., 29. del

Gostilniška resolucija 2006 I. 28 del

Kdor dobro da, dobro dobi 27. del

Eksperiment in potešitev 26. del

V šoli pri Modri goski 25 del

Dve obličji ene gostilne 24. del

Zakaj je doma vedno drugače? 23. del

Joj, kako je preprosto dobro! 22. del

Kruh, vino in mehurčki 21. del

Pire, ne pa mišelinke! 20. del

Brez zgodbe ni okusa 19. del

Gostilna ali domači štedilnik? 18. del

Lomo, chorizo in ancho 17. del

Poceni, hitro, dobro, bistro 16. del

Pet ur za čebulno juho 15. del

Kosilo za 170 evrov 14. del

A la bourguignon 13. del

Gostilničar naj bo! 12. del

Picerija ali... 11. del

150 in 10 kvadratov kuhinje 10. del

Gremo v spletno gostilno 9. del

Kuhar na posodo 8. del

Mi daš recept? 7. del

Novi kuharji, nova agregatna stanja 6. del

Marketing na krožniku 5. del

Od rosemary do Ikleel-al-Jabal 4. del

Zakaj ni več mlečnih restavracij? 3. del

Sredozemlje na celini 2. del

Gostilna zaradi članka 1. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND