"Kaj v vajini gostilni boste tako kuhali? Mmmmm..." Katarini in Davorju je na večerji v Premanturi, na katero sta se pripeljala vsak s svojim motorjem, očitno teknilo. Po večerji mi je Katarina dovolila narediti en krog. Kaj bi jima naj odgovoril na njun mmmmmm? Naj jima priznam? Da sva ju "prevarala"? Da sva večino kupila in le lepo skupaj zložila... Ter uporabila ostanke... Pred dvema dnevoma je bila topla čebulna solata. In, ker je bilo čebule v njej vseeno preveč, so ostanki počakali v hladilniku na obisk. Zraven sva položila majhne hude paprike, vložene v divje pekoče olivno olje, polnjene s tunino, ki je uspešno blažila jezo, dodala nekaj rezin skamorce, ki jo mnogi poznajo v mlajši in nedimljeni obliki kot mocarelo, pridjala za okras še nekaj oliv. Vse skupaj pa začinila s – kruhom! Dopoldan so me čakajoči v vrsti pri peku sredi Pulja sicer začudeno gledali, ko sem vprašal: "Kaj imate rženi kruh?", toda belega v Istri zna na mizo prinesti vsak. Zraven je bila, seveda, malvazija, Pilatova iz Vižinade, ki je v Globusovem ocenjevanju najboljših istrskih malvazij pristala na drugem mestu (citrusna sadnost, ki, če ni vino servirano prehladno, kar je vedno bolj pogosta napaka pri belih vinih, seže v slovesu celo do praženih lešnikov, smo modrovali). Prihodnjič bo pa treba do zmagovalca, Polettija, v Višnjan! Nadaljevali smo z jakobinkami z avokadom in karijevim gratinom, k čemur sva opekla ostanke včerajšnjega belega kruha. Uspešen jutranji nakup na dobro založeni puljski ribarnici sva sklenila s ponvijo, v kateri sva opekla rezine morskega psa, v družbi bučk, mlade čebule, jajčevcev in zelišč. Temu bi lahko rekel tudi cucina povera, kuhinja za revne, saj je bil morski pes po 40 kun za kilogram, ob njem pa so se bohotili primerki škarpin, kovačev in rombov po 180 ter divjih brancinov (velikost 50 centimetrov) po 120 kun. Tudi gostilničarjem se ni potrebno (vedno) bahati z dragimi sestavinami in visokimi cenami. Gostje bi jim bili hvaležni, če bi takšno bahanje zamenjali z več ustvarjalnosti. On zanjo
Spet doma je rekel, da bo zanjo nekaj skuhal. In ker to reče redko, je tako tudi izbral. Nekaj, kar ni za vsak dan. Avokadova terina na marelični pasti in koriandrovem testu z opečenimi jakobinkami na solatnih trakovih s paprikinim prelivom. Dolgo ime za jed z še daljšo pripravo.
Ona je na vrtu presajala rože in Saj se ji je motal motal med nogami, tako da je ostal čisto sam. Celo popoldne! Kje je koriander? Nihče ga ni slišal. Kje je pekač? Nihče ga ni slišal. Se želatina namoči v mlačni ali mrzli vodi? Nihče ga ni slišal. Mi lahko držiš cedilo? Nihče ga ni slišal. Kje so limone? Kje je model za terino? Kje je mikser? Kje se me glava drži? Nihče... Ko je pretlačeni avokado, prepojen z limono, že zmešal s kozjim sirom, ko je ogrel sladko smetano in v njej razpustil želatino, ko je vmešal stepeno sladko smetano, ko se je vse to že hladilo in strjevalo, ko je medtem po skoraj enournem nenehnem mešanju iz marelic že nastala gosta pasta, da je lahko s kuhljo potegnil sled skoznjo, ki je ni zalilo, ko je nad vodno soparo že zmešal jajce, koriander in tanko sled olivnega olja, ko je z dodano moko že zamesil testo, ki ga je tanko raztegnil v pekaču, ko je, skratka, ura že petič prišla mimo, se je pokazala še ona.
"Kako ti gre?" je vprašala v smeri velikega kupa umazane posode. In dodala še tri svoje, v katerih je v nekaj minutah zmešala španski turron nougat, ki sta ga že pred leti prinesla iz Barcelone, z jajci, smetano, sladkorjem in konjakom ter parfait postavila v zamrzovalnik. Drugi dan, ko se je njegova avokadova terina na krožniku zapeljala z marelične paste in pristala v paprikinem prelivu, njena zmrzlina pa se je veselo kopala v marelicah, mariniranih v pomarančnem soku in karameliziranih z vaniljo, pa je obisk rekel: "Zanimiva terina..." In: "Mmmmm, odlična sladica. Mi daš recept?" "Saj si me ti učil, da mora biti enostavno," je komentirala svoj uspeh. Ščuza iz Pomerja
Enostavno, ja. Tako kot pri Danilu in Teji v pomerskem zalivu, kjer so še pred četrt stoletja vlekli na suho na stotine kilogramov orad in brancinov, a takrat je bila v Pulju le ena gostilna in so ribiči zaslužili enako slabo kot danes, ko rib več ni. "Kako sta lačna," je vprašal Danilo. "Močno ali malo?" Srednje, sva rekla, in pokazala na kolesi. "Moram vedeti, ali dam na krožnik en ali dva normativa..." Kakšen pa je normativ pri vas? "Tako, za pravega človeka... Sta prvič pri nas? Ti bom dal številko, da boš prihodnjič lahko naročil. Brez predhodnega naročila lahko dobita le lignje na žaru. Ste jih vi ujeli? "Ha, ha, ha. Kaj misliš, da sem šel na Japonsko ponje? Ha, ha, ha... Poglej, tam je moja barka. Zvečer še vedno odrinem, takrat, ko me nihče ne vidi. A ulov je slab. Dovolj za naju. Pa tudi za vaju, če bosta prej poklicala." No, lepa reč. Gostilna pod senco, za velikimi zbitimi mizami, z gradelami v stari ribiški koči, skopani v hrib, da je bilo nanj le železna vrata potrebno montirati in obesiti petrolejko pod strop, pa je bilo zajetje pred burjo varno, toda z japonskimi lignji, ki so jih polne vse kontinentalne gostilne. Super, bova še prijateljem povedala, sem se skušal pošaliti, toda Danilo se je resno razveselil. "O, hvala! A naj tudi oni potem vama povedo!" Kaj pa? "Kako je bilo! Moram vedeti! Da bo prihodnjič boljše. Ves čas se učimo!" In potem je prinesel velik pladenj z dišečimi lignji in solato z ženinega vrta. Natočila sva si malvazijo ter pomazala najboljše lignje v življenju. Danilo svojo gostilno na premanturski strani pomerskega kampa imenuje Ščuza, Teja pa ima številko mobitela 00385 98 637 395. | 
