Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Zakaj ni več mlečnih restavracij? 3. del
11.07.2005

O gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo





"Kako se sploh imenuje naša ulica?"
"Pojma nimam! Ali je sploh ulica?"
"No, tudi ozek prehod bi moral imeti ime. A nikjer ni table."

Zato smo razgrnili stari načrt mesta. Še iz časov, ko je bilo središče živahno. Če hočemo, da bo spet takšno, moramo vedeti, kako je bilo takrat. Ozka ulica, ki je zdaj skoraj ni več, ker se je izgubila med trgovinami, ki jih prav tako ni več, je bila včasih Mlekarniška.

"Kaj če bi naredili mlečno restavracijo," je Marko na glas povedal, kar je vsem padlo na pamet. "Včasih, ko še ni bilo kafičev in hladilnikov, jih je bilo zelo dosti."

Ko je nas šest, ki smo imeli vsak svojo idejo, končno začelo sredozemsko dihati, je prišla še ta sedma ideja o mlečni restavraciji. Pred že kar precej leti jih je bilo pri nas še polno. Potem pa so prišli kafiči... Toda, ste že bili v Barceloni? Tam jih je še vedno polno! A do tja se nam je zdelo predaleč, zato smo šli raje na sprehod po – dunajskem parku. In v njem našli – sirarno!

Steirereck
Dolga leta se je najboljša restavracija na Dunaju imenovala Štajerski kot. Čeprav v njej ni kuhal Štajerc, temveč Avstrijec. Oesterreicher,  Helmut, najbolj cenjeni in s slavo ovenčani avstrijski kuhar, namreč. Toda potem se je štajerska gastronomska družina Reitbauer odločila, da bo slavni Steirereck prenovila. Pravzaprav preselila. In vse to je trajalo kar nekaj let in še več milijonov. Medtem so postale najboljše druge gostilne, zato je moral novi Steirereck, sedaj v dunajskem Mestnem parku, ob Dunajski reki, poskrbeti za nekaj velikega, kar bo spet privabilo stare goste. Toda, je lahko v restavraciji še kaj boljšega kot v, na primer, Coburgu, ki ga je finančni čarodej Puehringer pred leti kupil za deset milijonov, nato pa vanj investiral še novih 80, plus da je Meinlu »ugrabil« še Christiana Petza?! Kljub temu pa je Reitbauerjem v novem Štajerskem kotu sredi gozda uspelo presenetiti.

Niso, namreč, naredili le ene nove gostilne, temveč vsaj štiri! Samo spogledali smo se in vedeli, da je to končno to... Na levi pri vhodu nas je pozdravil mladi Reitbauer, novi chef – stari chef Oesterreicher je odšel kmalu po otvoritvi svojo pot -, kar pomeni, da ima novi Steirereck odprto kuhinjo, ki pa ni odprta v restavracijo, ki je s svojim ambientom, lahkimi kosili in težkimi (13 hodov) večerjami v trenutku postala spet najbolj elegantna na Dunaju, temveč v park. Desno je dolga miza, vsa v zlatu, z visokimi stoli, ki jih je kar osemnajst, in ponudbo majhnih prigrizkov brez rezervacije. Po zavitih stopnicah se gre na streho, pod katero pa je najprej še majhno gledališče, vsaj tako se reče dvorani za zaključene družbe, ki se gredo teater sedeč na odru.

Čisto spodaj, z vhodom z vedno obljudene sprehajalne poti ob Dunajski reki, pa je še – mlečna restavracija! Pravzaprav sirarna. V ambientu starih mlečnih steklenic, ki spominjajo na nekdanjo mestno mlečno pivnico v tej hiši, je to mlečna restavracija prihodnosti, s posebno zorilnico za 150 različnih sirov z vsega sveta, med katerimi jih je tudi nekaj, ki jih delajo sami. In Steirereckov Meierei je vedno poln!

Antonio
Idej, torej, ne manjka. Kaj pa izvajalcev? Pa saj nas je šest! In smo se ogledali. Eden je deskar. Drugi je tenisač. Tretji smučar. Četrta je Izakova in Tarina mama, peta Mašina mama in šesta ima Saja. »Potrebujemo še nekoga iz stroke,« smo logično ugotovili. In našli Antonia! V hodniku pred vecejem na Zemonu. Tam je, kuharsko popolnjen, v majici z napisom sLOVEnija, odprl svoj računalnik in iz njega spuščal vedno isto melodijo. Ko so nama postregli s kozarcem chardonnaya, medtem ko sva čakala Tomija, nama je Antoniova glasba šla že pošteno na živce. Toda potem je prišel Tomi in začel rezati 14-kilski pršut. Potem nam ni šlo nič več na živce.

Ko sta Tomi in Antonio videla načrte in slišala za idejo o šestih gostilnah, je bilo že po njunima obrazoma videti, da ju zanima. Skeptična sta bila le glede ideje o nizki ceni vin. "Kaj bodo pa rekli drugi gostinci?" In Antonio je hotel preseliti kuhinjo. »Stopetdeset kvadratov?« je vprašal nejeverno, da sva že mislila, da je premalo. »Ne, ne, le prostora je škoda. Dandanes ni nujno, da je kuhinja na isti lokaciji. Dandanes se lahko hrana v restavracijo vozi!«

In nas je odpeljal v Lojzetovo kuhinjo, da se je Tomi kar branil: »To je staro 25 let! To je danes vse drugače!« kot da ne bi šlo za kuhinjo najbolj slavljene slovenske gostilne. Antonio pa je začel razlagati, kakšni vsi novi stroji dandanes obstajajo, kako so ribe teden dni sveže, kako se nič stran ne vrže, kako niso več in drage sestavine, temveč le dobre sestavine... »Skoraj vse se pripravi vnaprej. Ko gost naroči, se le dokonča!« S Tomijevo italijansko pomočjo smo mu nato pol ure razlagali, da Maribor ni Barcelona.

»To je evropski projekt!« je rekel leteči kuhar Antonio, ki svetuje patronom in gastronomom od Španije preko Francije in Italije vse do Slovenije. »Čudovito se dopolnjujejo različni koncepti, zelo me zanima!« In smo narezali še malo pršuta ter se hitro dogovorili. »Čez mesec dni se spet vidimo. Prinesem načrt kuhinje in recepte!« je pred tremi meseci obljubil Antonio...

V tem času so se maili vračali, telefoni pa zvonili v prazno. Še celo Tomi se je nekam izgubil. »Samo brez panike,« smo se tolažili, »saj smo rekli, da bo Rožmarin sredozemski. In v Sredozemlju ure drugače tečejo.« Zato smo drugoletno otvoritev pač prestavili za nekaj mesecev. Saj gre vendar le za gostilno, ki je še ni in morda nekoč bo.

Umetniki
Drugič smo se spravili v senco pod velik kostanj. Zobali smo vipavske češnje, grgrali Primošičevo zlato rebulo, ki jo je za svojo novo barvo posvojil Porsche (ribolla gialla) in se ponovno spoznali z Antoniem... »Škoda, da ga zadnjič ni bilo z nami,« je ugotovil Tomi, ki se je opravičil, da je on le prevajalec. »Umetniki, pač,« je opisal Antonia, ki se je delal, kot da preteklosti ne bi bilo.








Z jedilnega lista, ki ga (še) ni:

Paradižnikova rižota z omako iz jajčevcev
Dušena zelenjava z morskim psom


Preberite tudi:

Tomaž Kavčič v Lidlovi kuhinji

Batelina, pet let pozneje

SladoLent eBook

Peneče-divji večer v Pavusu

Večerja štirih rok v Rodiku

Ana Roš v Ikarusovi ligi prvakov

Potica, dve v eni

JB Restavracija

Maxim

Mojca Polak in študenti VSGT Maribor

Žibrat iz Habakuka v City

Zmagovalec k Ani in Kseniji

Tako je bilo - Teden restavracij 2013

Teden restavracij: kdaj spet?!

65 restavracij, 120 menijev, 13 evrov

3. SladoLent: več kot 10 tisoč dobrojedcev!

3. SladoLent: enaki jedi, različne ideje

3. SladoLent: pizza, krompir, pišče

3. SladoLent: Skaručna, Krištof, Mak

3. SladoLent: največja slovenska gostilna

Kavčič, Čarman, Tomič in 3 blejski chefi

3. SladoLent: Grega Vračko, Jure Tomič, Boštjan Rakar

3. SladoLent: Gregor Vračko, Nataša in Matej Tomažič, Borut Jovan

3. SladoLent: David Vračko, dijaki, Robi Žibrat

3. SladoLent: Kuhar, Bratovž, Žibrat

3. SladoLent: Repovž, Trapez, študenti

JB, nova kolekcija z nove njive

Trije chefi v Promenadi

Kopuni brez meja

Smučanje z okusom

Naj, naj, naj Kulinarično leto 2012

Teden restavracij: vidimo se 2013

Le še ta vikend

Množičen in uspešen start!

Jesenski Teden restavracij, 17. - 25. 11.

Oblikovalska okuševalnica gostilni Rajh

Ksenija Mahorčič, Gostilna Mahorčič

Jagodic - Štefelin - Volčič

Ernesto Iaccarino, Don Alfonso 1890

Roland Trettl, restavracija Ikarus v Hangarju-7, Salzburg, Avstrija

Damian Partido Ruiz in Samuel Cruz Arjona, Španija

Antonino Maresca, restavracija Il Mosaico, Ischia, Italija

Mehmet Gürs, restavracija Mikla, Carigrad, Turčija

Uroš Štefelin, 1906, Bled

Elena Arzak, San Sebastian, Španija

Trendovska kulinarika

Johannes King

Wolfgang Puck

Alain Ducasse

Dieter Mueller

Na gradu preprostih jedi in dovršenih okusov

Kaj pa, če bi tokrat drugače?

Novo v novi slovenski kuhinji

Massimiliano Alajmo izziva vodo

Štajerska vrhunskost sredi dunajskega Mestnega parka

Spam je odpravljen

Ukinjanje ocenjevalcev

Slabe izkušnje

Knjiga in internet

Prvič, drugič in le še tretjič

Kaj pa moka?

Ambient in hrana

Pokvarjen vtis

Korektnost

Na recept

O izboru vin

O fotografiranju

O Čubru in ocenah

Otočec, Andrejevi, Koštomaj

Debeluh, Identita Golose, Milenium

Pri Debeluhu

Brioni, Mahorčič, Scabar

Lepo prosim za pomoč!

Higiena v kuhinji

Bralec o Livadi

Halo???

Hrana in dizajn

Leto dni

Olivno ali oljčno? 2

Olivno ali oljčno?

Odmevi 2

Odmevi

Slovar tujk

Las v juhi

Kdo je mesar? 2. del

Kdo je mesar?

Stare užance, drugič

NYT se je zmotil

Najlepša in najboljša knjiga sladic

Tudi tuja vina v Kaiserju

Fazane streljajo jeseni

Sončki

Malvazija

Bio kulinarika

Smučarska

Carnaroli in Bialetti

Mrzli krožniki

Dunajc in pommes

Sončki na Krvavcu in Rogli

Razočaranje na Mokrinah

Kupovanje megle...

Dvojna ocena

Anže ocenjuje

Odslej le: oljčno olje!

Navajen na stil

Kam za Martina?

Spet na pravi - ocenjevalski in časopisni strani!

Spet na pravi strani mize

Nič več ne bo tako - konec

Kuhar kot filmska zvezda 79. del

Glasbeni svetovalec za vino 78. del

O čakanju ter hitri in počasni hrani 77. del

O prijateljih in gostih 76. del

Kako naredijo vse to? 75. del

Rdeči bik in 40 kuharjev 74. del

Nedolgočasna oranžna štajerska intuicija 73. del

Paradoksi: francoski, štajerski, istrski 72. del

Domače nekoč in danes, tu in tam 71.del

Od 1:1 do vina na kozarec 70. del

Osem jedilnih listov ene gostilne 65. del

Dim cigare v kozarcu za vlaganje 69. del

Zgodba o grahovih raviolih 68. del

Tujci prihajajo. Pogrnimo! 67. del

Joj, je bilo dobro! 66. del

Življenje obrnjeno na glavo 64. del

Je ali ni odprto? 63. del

Ona in on na oni strani 62. del

Kreativno in prazno, tradicionalno in polno 61. del

Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna 60. del

Nismo samo mi dobrojedci! 59. del

Gostilna je tudi tržnica 58. del

Kje radi in dobro jeste? 57. del

Preprosto se daleč pride 56. del

Ko navalijo turisti 55. del

Dizajn: urbano in ubrano 54. del

Dober kuhar ali dober natakar? 53. del

Tanek jedilni in debel vinski 52. del

Kaj napolni naše gostilne? 51. del

Najmanjše porcije v mestu? 50. del

Dvajset kuharjev in tisoč gostiln 49. del

O kosmatem pujsu in umazani redkvici 48. del

Išče se hrabri kuhar 47. del

Kakšna kapa za kozarce? 46. del

Bica je kava in gostilna 45. del

Nova kuhinja iz nove kuhinje 44. del

Le še Kitajska manjka 43. del

Biti mora nekaj posebnega! 42. del

Bistro, pardon, klub, v knjigarni 41. del

Bistro ali računalniški štedilniki? 40. del

Ni redne brez posebne ponudbe 39. del

Prireditveni center in gostilna 38. del

Za ase, po okusu in denarnici 37. del

Zakaj mesarji niso za? 36. del

Kar ne veš, lahko tudi boli 35. del

Si lahko privoščimo drugačnost? 34. del

Tudi kuharji spijo, mar ne! 33. del

Tako slabo ali tako dobro? 32. del

Pri svetem Petru čez mejo 31. del

Evropa, tu in tam, je nova, 30. del

Gostilniška resolucija 2006 II., 29. del

Gostilniška resolucija 2006 I. 28 del

Kdor dobro da, dobro dobi 27. del

Eksperiment in potešitev 26. del

V šoli pri Modri goski 25 del

Dve obličji ene gostilne 24. del

Zakaj je doma vedno drugače? 23. del

Joj, kako je preprosto dobro! 22. del

Kruh, vino in mehurčki 21. del

Pire, ne pa mišelinke! 20. del

Brez zgodbe ni okusa 19. del

Gostilna ali domači štedilnik? 18. del

Lomo, chorizo in ancho 17. del

Poceni, hitro, dobro, bistro 16. del

Pet ur za čebulno juho 15. del

Kosilo za 170 evrov 14. del

A la bourguignon 13. del

Gostilničar naj bo! 12. del

Picerija ali... 11. del

150 in 10 kvadratov kuhinje 10. del

Gremo v spletno gostilno 9. del

Kuhar na posodo 8. del

Mi daš recept? 7. del

Novi kuharji, nova agregatna stanja 6. del

Marketing na krožniku 5. del

Od rosemary do Ikleel-al-Jabal 4. del

Sredozemlje na celini 2. del

Gostilna zaradi članka 1. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND