Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Kosilo za 170 evrov 14. del
27.09.2005

O gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo











"Pa kakšno je to kosilo, ki stane 170 evrov," me sprašujejo vsi vprek. "Je lahko toliko boljše od kosila, ki stane 17 evrov?"

"No ja," jim odgovarjam, "pravzaprav sva jo še poceni odnesla, saj sva bila z avtom in tako nisva naročila menija z vini, ki na osebo stane 300 evrov..."

Kolodvorska
Troisgros je pravzaprav kolodvorska restavracija... Toda zato najboljša kolodvorska na svetu! Pa tudi vlaki niso čisto navadni, saj so S.N.C.F. (do 300 km/h!). Sicer pa kolodvora sploh ne vidiš, saj ga zakriva velikanska slika Troisgrosovih kuharjev pred hotelom Maison Troisgros, na trgu Troisgros, kjer je imela nekoč stara mama Troisgros ob N7, ki je povezovala Pariz z Lyonom, znano krčmo, danes pa sin bratov Troisgros še bolj znano restavracijo, ki ima že 37 let tri Michelinove zvezdice.

Pri vhodu sta naju pričakala paž in vodja strežbe ter naju razorožila dežnikov. "Želita takoj k mizi, ali bosta aperitiv popila v baru?" Potem nama je v baru začel naštevati, da sva razumela le "klasični aperitiv". "Ja, ja, to bi, prosim." "Kaj pa?" "Klasični aperitiv." "Že, že, toda kateri?" "Vaš klasični hišni aperitiv..." "Tega pa nimamo. Naštel sem le splošne klasične aperitive..." Toliko za spoznavanje. Da so takoj na začetku videli, kakšna nevedneža so posadili v mehke naslanjače ob klavirju. Nič čudnega, da so se potem natakarji kar izmenjavali, medtem ko sva srkala imenitni burgundski muškat, da so si naju ogledali. Čeprav nama je vsak, resnici na ljubo, tudi nekaj prinesel. Prvi jedilni list, da v miru izbereva. Drugi Troisgrosov pozdrav iz kuhinje, da se nama brigada predstavi. Tretji vinski list, da potežkava Troisgrosovo klet. Četrti povabilo: "Vajina miza je pripravljena!"

Pogled v kuhinjo
Ker sva bila prva - logično, saj sva se na kosilo peljala le 1.200 kilometrov daleč -, so naju posadili za najboljšo mizo (a pozabili na stol za damino torbico), ki je videla na lep vrt pa še v kuhinjo. Troisgrosov ambient je sodoben in eleganten, ne bahaški, čeprav bogat.

"Kje sta najboljše jedla?" nama je zadnjič nekdo postavil vprašanje, ki sva ga v petnajstih letih iskanja najboljše gostilne slišala že neštetokrat. Je bil to Troisgros? Ko sva dobila prvo jed, sem že mislil, da sva jo našla. Pena iz morskih rakov, na paradižnikovi želatini, pokrita z belim šampinjonom! "miam-miam," se je imenovala, toda vi mi odgovarjate: "Kaj pa je v tem posebnega?" Nič! V tem pa je bilo ravno vrhunsko. Tako kot pravzaprav potem celotno nadaljevanje. Troisgros v imenu recepta zelo malo pove, kaj je v njem. V okusu pa še manj! Njegovi krožniki so videti puristično, toda na njih je veliko. Ne količine, temveč vsebine. Ne pretepa, temveč sožitja. Okusi njegovih jedi so, enostavno, igralci v dobro uigrani ekipi. Tako kot kuharji, ki sem jih lahko opazoval skozi stekleno steno, ki ni na sredini sobe, da bi vsi zijali skoznjo, temveč na robu, da jih čutiš, a le toliko kot sam želiš. Tako kot jedi, ki jih lahko poješ tudi tako kot angleška soseda, ki je imela na sebi vsaj 80 kilogramov preveč. Jedla je brez odmora, brez razmisleka, brez pogleda na krožnik. Za 300 evrov...

Testo kot dih
Troisgrosove jedi potrebujejo počasne grižljaje. Vse je videti že videno, a hkrati je vsak grižljaj doživetje. Mrzla juha iz koromača! V njej so plavale majhne školjke. Na juhi je bila nežna pena in v njej limonina lupina. Tega se ne da opisati, ker se je na jeziku preveč lepo stopilo, da bi še kaj ostalo.

Jedi so do potankosti premišljene in prav tako natrenirane. Napak na krožniku ni. Sardelica ima rep, toda v mesu ni niti ene koščice. Mariniranje jo je naredilo mehko in sočno, kljub temu pa je ostal okus svežine in surovosti. Premaz, na eni iz bazilike, na drugi iz črnih oliv, le dopolnjuje prvinski okus preproste ribice. Še olivno olje, ki je naslikalo sledi po krožniku je nežno, da ja ne zmoti harmonije.

Belica je spečena a point, saj je le takšna bela kot deviški pršič, čeznjo pa je poveznjena hrustljava streha iz testa, ki pa je tanka bolj od diha. Zraven sta dve omaki, paradižnikova in druga, črna kot oglje, toda ne iz sipinega črnila, v kateri se kopa kuhani česen. Na tem krožniku je pet elementov, ki znajo vsi na pamet glavno vlogo, toda nihče se ne sili v ospredje. Zraven pa je - pa ne le za okras - nekaj rezancev solate, ki je marinirana, ne zgolj surova, v njej pa rezina slive in pol debele kapre. Je lahko še boljše?

Ražnjič
Brazilski recept, morda. Ne da je bil boljši, temveč bi lahko bil boljši. Jed s pečenimi potočnimi raki, nataknjenimi na tanek raženj, posutimi z opečenim česnom, čilijem in še čim, v omaki ingverjeva okusa, je bila odlična, toda ne dovolj za tri zvezdice in Troisgrosovo slavo. Podobno bi lahko rekel tudi za glavno jed, za katero pa se je že tudi pri drugih velikih mojstrih pokazalo, da je meso pač najmanj hvaležno za kazanje mišic in znanja.

Jagenjčkov kotlet je bil sicer ure, ure dolgo in počasi, počasi pečen, da je bila maščoba okrog njega sladka in je dajala okus rožnatemu mesu, omaka je bila sicer polna, gladka, globoka, krožnik so krasile še majhna artičoka, podolgovata šalotka, paličasta koruza in v posebni skodelici pire iz jajčevcev, toda zaradi te jedi se vseeno ne bi odpeljal tako daleč in segel tako globoko. Ali pač? Na krožniku sem šele sredi grižljajev odkril majhen kupček, le za tri ščepce, ki je spominjal na pasto pečenkine masti, a v sebi skrival enakovredno okuse Burgundije, Lyona, Indije in Indonezije. Le grenko ni bilo, sicer pa pekoče, kislo, sladko, slano. Toda soseda, ki je prišla ob najini tretji jedi, a naju je do šeste že ujela, je strugala z nožem po krožniku, da je pomešala vse, kar je bilo na njem. In ko so vsi ti okusi postrugali njo, ni niti trznila. Stavim, da je šla zvečer na hamburger!

Slovo
Zunaj je še kar deževalo, zato sva si zaželela najinih dežnikov. Toda kuharji so že odhajali - po dvournem odmoru se bodo spet vrnili - paža ni bilo nikjer, vodja strežbe pa se je posvečal gostom, ki so jedli počasneje. No, po desetminutnem raziskovanju maison Troisgros sva najine dežnike sama našla.








Z jedilnega lista, ki ga (še) ni:


 
Testenine s kolerabo v smetanovi omaki
Pa še potočni rakci, ki niso le za okras, temveč za užitek.


Preberite tudi:

SladoLent eBook

Peneče-divji večer v Pavusu

Večerja štirih rok v Rodiku

Ana Roš v Ikarusovi ligi prvakov

Potica, dve v eni

JB Restavracija

Maxim

Mojca Polak in študenti VSGT Maribor

Žibrat iz Habakuka v City

Zmagovalec k Ani in Kseniji

Tako je bilo - Teden restavracij 2013

Teden restavracij: kdaj spet?!

65 restavracij, 120 menijev, 13 evrov

3. SladoLent: več kot 10 tisoč dobrojedcev!

3. SladoLent: enaki jedi, različne ideje

3. SladoLent: pizza, krompir, pišče

3. SladoLent: Skaručna, Krištof, Mak

3. SladoLent: največja slovenska gostilna

Kavčič, Čarman, Tomič in 3 blejski chefi

3. SladoLent: Grega Vračko, Jure Tomič, Boštjan Rakar

3. SladoLent: Gregor Vračko, Nataša in Matej Tomažič, Borut Jovan

3. SladoLent: David Vračko, dijaki, Robi Žibrat

3. SladoLent: Kuhar, Bratovž, Žibrat

3. SladoLent: Repovž, Trapez, študenti

JB, nova kolekcija z nove njive

Trije chefi v Promenadi

Kopuni brez meja

Smučanje z okusom

Naj, naj, naj Kulinarično leto 2012

Teden restavracij: vidimo se 2013

Le še ta vikend

Množičen in uspešen start!

Jesenski Teden restavracij, 17. - 25. 11.

Oblikovalska okuševalnica gostilni Rajh

Ksenija Mahorčič, Gostilna Mahorčič

Jagodic - Štefelin - Volčič

Ernesto Iaccarino, Don Alfonso 1890

Roland Trettl, restavracija Ikarus v Hangarju-7, Salzburg, Avstrija

Damian Partido Ruiz in Samuel Cruz Arjona, Španija

Antonino Maresca, restavracija Il Mosaico, Ischia, Italija

Mehmet Gürs, restavracija Mikla, Carigrad, Turčija

Uroš Štefelin, 1906, Bled

Elena Arzak, San Sebastian, Španija

Trendovska kulinarika

Johannes King

Wolfgang Puck

Alain Ducasse

Dieter Mueller

Na gradu preprostih jedi in dovršenih okusov

Kaj pa, če bi tokrat drugače?

Novo v novi slovenski kuhinji

Massimiliano Alajmo izziva vodo

Štajerska vrhunskost sredi dunajskega Mestnega parka

Spam je odpravljen

Ukinjanje ocenjevalcev

Slabe izkušnje

Knjiga in internet

Prvič, drugič in le še tretjič

Kaj pa moka?

Ambient in hrana

Pokvarjen vtis

Korektnost

Na recept

O izboru vin

O fotografiranju

O Čubru in ocenah

Otočec, Andrejevi, Koštomaj

Debeluh, Identita Golose, Milenium

Pri Debeluhu

Brioni, Mahorčič, Scabar

Lepo prosim za pomoč!

Higiena v kuhinji

Bralec o Livadi

Halo???

Hrana in dizajn

Leto dni

Olivno ali oljčno? 2

Olivno ali oljčno?

Odmevi 2

Odmevi

Slovar tujk

Las v juhi

Kdo je mesar? 2. del

Kdo je mesar?

Stare užance, drugič

NYT se je zmotil

Najlepša in najboljša knjiga sladic

Tudi tuja vina v Kaiserju

Fazane streljajo jeseni

Sončki

Malvazija

Bio kulinarika

Smučarska

Carnaroli in Bialetti

Mrzli krožniki

Dunajc in pommes

Sončki na Krvavcu in Rogli

Razočaranje na Mokrinah

Kupovanje megle...

Dvojna ocena

Anže ocenjuje

Odslej le: oljčno olje!

Navajen na stil

Kam za Martina?

Spet na pravi - ocenjevalski in časopisni strani!

Spet na pravi strani mize

Nič več ne bo tako - konec

Kuhar kot filmska zvezda 79. del

Glasbeni svetovalec za vino 78. del

O čakanju ter hitri in počasni hrani 77. del

O prijateljih in gostih 76. del

Kako naredijo vse to? 75. del

Rdeči bik in 40 kuharjev 74. del

Nedolgočasna oranžna štajerska intuicija 73. del

Paradoksi: francoski, štajerski, istrski 72. del

Domače nekoč in danes, tu in tam 71.del

Od 1:1 do vina na kozarec 70. del

Osem jedilnih listov ene gostilne 65. del

Dim cigare v kozarcu za vlaganje 69. del

Zgodba o grahovih raviolih 68. del

Tujci prihajajo. Pogrnimo! 67. del

Joj, je bilo dobro! 66. del

Življenje obrnjeno na glavo 64. del

Je ali ni odprto? 63. del

Ona in on na oni strani 62. del

Kreativno in prazno, tradicionalno in polno 61. del

Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna 60. del

Nismo samo mi dobrojedci! 59. del

Gostilna je tudi tržnica 58. del

Kje radi in dobro jeste? 57. del

Preprosto se daleč pride 56. del

Ko navalijo turisti 55. del

Dizajn: urbano in ubrano 54. del

Dober kuhar ali dober natakar? 53. del

Tanek jedilni in debel vinski 52. del

Kaj napolni naše gostilne? 51. del

Najmanjše porcije v mestu? 50. del

Dvajset kuharjev in tisoč gostiln 49. del

O kosmatem pujsu in umazani redkvici 48. del

Išče se hrabri kuhar 47. del

Kakšna kapa za kozarce? 46. del

Bica je kava in gostilna 45. del

Nova kuhinja iz nove kuhinje 44. del

Le še Kitajska manjka 43. del

Biti mora nekaj posebnega! 42. del

Bistro, pardon, klub, v knjigarni 41. del

Bistro ali računalniški štedilniki? 40. del

Ni redne brez posebne ponudbe 39. del

Prireditveni center in gostilna 38. del

Za ase, po okusu in denarnici 37. del

Zakaj mesarji niso za? 36. del

Kar ne veš, lahko tudi boli 35. del

Si lahko privoščimo drugačnost? 34. del

Tudi kuharji spijo, mar ne! 33. del

Tako slabo ali tako dobro? 32. del

Pri svetem Petru čez mejo 31. del

Evropa, tu in tam, je nova, 30. del

Gostilniška resolucija 2006 II., 29. del

Gostilniška resolucija 2006 I. 28 del

Kdor dobro da, dobro dobi 27. del

Eksperiment in potešitev 26. del

V šoli pri Modri goski 25 del

Dve obličji ene gostilne 24. del

Zakaj je doma vedno drugače? 23. del

Joj, kako je preprosto dobro! 22. del

Kruh, vino in mehurčki 21. del

Pire, ne pa mišelinke! 20. del

Brez zgodbe ni okusa 19. del

Gostilna ali domači štedilnik? 18. del

Lomo, chorizo in ancho 17. del

Poceni, hitro, dobro, bistro 16. del

Pet ur za čebulno juho 15. del

A la bourguignon 13. del

Gostilničar naj bo! 12. del

Picerija ali... 11. del

150 in 10 kvadratov kuhinje 10. del

Gremo v spletno gostilno 9. del

Kuhar na posodo 8. del

Mi daš recept? 7. del

Novi kuharji, nova agregatna stanja 6. del

Marketing na krožniku 5. del

Od rosemary do Ikleel-al-Jabal 4. del

Zakaj ni več mlečnih restavracij? 3. del

Sredozemlje na celini 2. del

Gostilna zaradi članka 1. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND