Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 
Picerija ali... 11. del
14.09.2005

O gostilni, ki je ni, morda pa nekoč bo





Jazbecev tris


Zakaj je pri nas toliko picerij? Logično, zato, ker je toliko gostov, ki radi jemo pice? Zakaj pa radi jemo pice? Zato, ker so tako dobre? Dvomim, da bi mi pritrdili, če bi rekel, da je pica boljša od, recimo, brazilske enolončnice... Samba, karneval, nogomet proti makaronom, ferrariju in kanconam. Vsaj poskusiti bi jo hoteli, to enolončnico, preden se odločite, mar ne?!

Bistveno pri picah je, da z njimi ne moreš zgrešiti. Če si gostilničar ali če si gost. Gostilničarju pice dandanes tako klonirajo. Pripeljejo mu peč, pripeljejo mu sestavine. pripeljejo mu recepte, pripeljejo mu jedilni list, pripeljejo mu kuharja in mu, z vsem tem, pripeljejo tudi vas. Pravzaprav nas. Edina gostilničarjeva skrb je tako le še, koliko mu bodo natakarji pokradli, medtem ko se bo on naokrog prevažal z novim avtomobilom.

Gostje pa imamo vse bolj kloniran okus. Čim bolj "globalen" je, tem bolj nam je všeč. Torej, nobenih eksperimentov, nobenih nenavadnosti, nobenih neznanih zadev, ne prevroče ne premrzlo, ne predobro ne preslabo... In pice so za to ravno pravšnje. Kruh jemo, menda, vsi. Kaj pa je pica drugega? Kečap, topljeni sir, šunko, šampinjone jemo, menda, vsi. Kaj pa je pica drugega? Pa še velika je in ni draga. In hitro jo dobiš. In žejen si po njej. Lahko jo primeš kar v roko. Prta ne potrebuješ. Kreativnost jedca pač! Eni si nanjo namažejo zaseko. Drugi kislo smetano. Tretji si čeznjo poveznejo še pleskavico. Četrti si naredijo omako iz česna, peteršilja, feferonov in paradižnika. Peti jejo samo rob. Šesti samo sredico. Sedmi so vegetarijanci. Osmi si jo naročijo domov. Deveti jo jejo po cesti. Deseti samo gledajo kuharja, ko jo mesi... Same pozitivne stvari.

On zanjo
"Greva ven?" jo je vprašal. Toda, se je prepozno ugriznil v jezik, to me bo stalo. "Ali pa naj jaz kaj skuham?" je dopolnil svoje prvo vprašanje. Seveda je izbrala drugo možnost. Ker je bolj redka.

Brazilska enolončnica
Čas priprave 45 minut, 590 kcal/osebo.
Za 2:  50 g čebule, polovica rdeče in polovica zelene paprika, 150 g krompirja, 200 g rjavega fižola (iz konzerve), 1 žlica olivnega olja, 10 olupljenih rakovih repkov (a 25 g), 100 ml nesladkanega kokosovega mleka, 50 ml instant kokošje juhe, sol, kajenski poper.
1. Čebulo je olupil in drobno sesekljal. Papriki je prerezal na polovico, odstranil pečke in jo narezal na 1 cm velike kocke. Krompir je olupil, po dolgem prerezal na polovico in ga narezal na 1 cm debele rezine. Fižol je v cedilu oplaknil z mrzlo vodo in ga dobro odcedil.
2. V široki posodi je segrel olje in stekleno opražil narezano čebulo. Dodal je krompir in papriko, dušil eno minuto in nato zalil s kokosovim mlekom in juho ter pustil kuhati na majhni vročini 10 minut.
3. Dodal je še fižol in rakove repke in kuhal še 5 minut. Na koncu je enolončnico krepko začinil s kajenskim poprom.

"Mmmm, dobro je," ga je pohvalila. Zasijal je, da je preslepil sonce. "Pa primerno za kosilo, ker ni preobilno. Tako bova zvečer lahko šla še na pico."

Kobariški dogovor
V Kobaridu sem bil že vsaj dvajsetkrat, a se ne spomnim, da bi tam imeli kakšno picerijo. Če odštejem Jazbeca, ki pa je v Idrskem in pri njem, če že ne morem brez italijanskega vpliva, raje naročim tris. Zato, ker so v njem ob povprečnih paradižnikovih njokih, dobri jurčkovi rižoti odlični žlikrofi. Odlični pa so zaradi zelenjavne omake z domačega vrta, polnega poletne zelenjave in dišečih zelišč.

Le dva kilometra stran od Jazbeca pa so sredi Kobarida, ki je zagotovo kraj z največjo gostoto dobrih gostiln v Sloveniji, kar tri gostilne za zahtevne jedce. Do četrte, najboljše, pa je le par kilometrov.

Breza v Posočju preseneča z belokranjskimi okusi! Kotlar z morskimi! Topli val s hotelskimi! In Franko z dobrojedskimi! Pa s(m)o vsi zadovoljni. Če je, torej, prava ponudba, potem ni nujno, da ima vsaka hišna številka svojo picerijo.

Pri Franku
Valter je zdrdral dolgi jedilnik, midva pa sva odgovorila: "Vse!"

"Kaj pa bosta pila?"

"Ob toliko jedeh si ne upava še toliko vin..."

"Dobra odločitev! Naj jedi spregovorijo. K njim pa imam pravo spremljavo, Nandovo macerirano rebulo! Takšna je, da bi jo pil k vsaki jedi," si je med priporočanjem Valter obliznil ustnice.

Potem, ni kaj, so bile jedi res gostobesedne. Domači suši iz potoka izza hiše. Kozji sir s celim zeliščnim vrtom. Ovčji sir v bučkinem cvetu. Sipini rezanci s črno polento iz njenega črnila. Počasi pečen jagenjček. Sufle z metino tekočo sredico. In, seveda, kobariški štruklji. Toda Nandova rebula (2002) se jim ni dala. Pravzaprav je tiho še več povedala. Nobenih breskev, agrumov, starega sena, petroleja, ovčjega (ali pastirjevega) znoja ni bilo potrebno iskati v njej. Brez teh "fint" je usta tako napolnila, da so zadostovale le kapljice. Ves večer sva pila, pravzaprav uživala, toda steklenica ni in ni bila prazna. Bilo je pač vino, ki skozi usta ni le steklo v brezno. Bilo je vino, ki je ostalo tam do jutra. Sem že razmišljal, ali bi si sploh zobe umil, da si ne bi pokvaril okusa... Veliko vino, pač.

Zanimivo pa je, da sem ga čez nekaj dni spet srečal. In to na Gorenjskem! Ko je Srečo moral priznati: "Hladilnik je prazen. Stegovčevega roseja mi je zmanjkalo. Imam pa še steklenico njegove rebule. Dal mi jo je za pokušino. Rekel je, da je napolnil le 400 steklenic, da je nekaj posebnega, da je hotel vse prodati nekemu znanemu gostilničarju, a je ta poskusil, pohvalil, zanimivo vino, vzel pa ga ni."

In smo jo odprli, macerirano vipavsko rebulo Martina Stegovca iz Brij izpod Svetega Martina. Kožice so ji pustile še več barve kot Nandovi, toda okus je bil v ustih enak. Če bi mižal, bi stavil, da je to rdeče vino. Toliko tanina, toda tako prijetnega, ki opraska le prvi trenutek, potem pa le še boža.

Hvala Joško Gravner, ker kažete pot, da se potem najdejo še drugi junaki, tudi na tej strani Evrope, ki si upajo. Vsi (vinski) okusi le še niso globalizirani.

Konzerve
Kar je pri vinih "sadnost" (v nasprotju z grozdnostjo), ki ima enak okus v Kaliforniji, Čilu, Burgundiji ali Brdih, je pri jedeh - pica. Tako kot so čislana vina, ki so zgolj pitna in nič več, so čislane tudi pice (in podobna globalizacijska konfekcija, ki nima nič skupnega z avtohtonostjo kuhinj). Toda, kam to vodi? Naj v Rožmarinu zakurimo krušno peč in v njej pečemo pice? Prvo leto bo naval, kaj pa potem? Če bo šel razvoj tako naprej, ne bo kmalu več v okusu nobene razlike med zamrznjeno pico, ki jo kupimo pri najboljšem sosedu, in med tisto, ki nam jo speče sosedov Valentino. Zakaj bi potem šel na pico v Rožmarin, če pa jo doma dobim iz mikrovalovke v dveh minutah za tretjino cene?

Se sploh da boriti proti tehnologiji? Oja! V Španiji, na primer, so konzerve največja specialiteta. Seveda tiste, ki jih izdelujejo kuharji s podpisom in zvezdniškim sijem. Še zmeraj konzerve, toda zato konzerve z okusom (in imidžem). Ali pa vakumiranje. Sodobno opremljene kuhinje dandanes ni več brez najsodobnejše vakumirke. Pri nas v istem hladilniku še vedno ne smeta biti brancin in svinja. Drugje pa že! Seveda, vakumirana. Kuharji ne kuhajo več sproti za vsakega gosta posebej, temveč do polovice, tričetrt ali še dlje vnaprej. In potem resnično za vsakega gosta posebej jed le dokončajo. Brez izgube kakovosti. A z večjim nadzorom kakovosti, manjšimi stroški in boljšim izdelkom.








Z jedilnega lista, ki ga (še) ni:

Slivov tiramisu
Če je vedno enako je dolgočasno; slive poskrbijo za presenečenje.
Špageti s surovimi paradižniki
Polivka čez špagete, ki je ni potrebno kuhati?!


Preberite tudi:

Tomaž Kavčič v Lidlovi kuhinji

Batelina, pet let pozneje

SladoLent eBook

Peneče-divji večer v Pavusu

Večerja štirih rok v Rodiku

Ana Roš v Ikarusovi ligi prvakov

Potica, dve v eni

JB Restavracija

Maxim

Mojca Polak in študenti VSGT Maribor

Žibrat iz Habakuka v City

Zmagovalec k Ani in Kseniji

Tako je bilo - Teden restavracij 2013

Teden restavracij: kdaj spet?!

65 restavracij, 120 menijev, 13 evrov

3. SladoLent: več kot 10 tisoč dobrojedcev!

3. SladoLent: enaki jedi, različne ideje

3. SladoLent: pizza, krompir, pišče

3. SladoLent: Skaručna, Krištof, Mak

3. SladoLent: največja slovenska gostilna

Kavčič, Čarman, Tomič in 3 blejski chefi

3. SladoLent: Grega Vračko, Jure Tomič, Boštjan Rakar

3. SladoLent: Gregor Vračko, Nataša in Matej Tomažič, Borut Jovan

3. SladoLent: David Vračko, dijaki, Robi Žibrat

3. SladoLent: Kuhar, Bratovž, Žibrat

3. SladoLent: Repovž, Trapez, študenti

JB, nova kolekcija z nove njive

Trije chefi v Promenadi

Kopuni brez meja

Smučanje z okusom

Naj, naj, naj Kulinarično leto 2012

Teden restavracij: vidimo se 2013

Le še ta vikend

Množičen in uspešen start!

Jesenski Teden restavracij, 17. - 25. 11.

Oblikovalska okuševalnica gostilni Rajh

Ksenija Mahorčič, Gostilna Mahorčič

Jagodic - Štefelin - Volčič

Ernesto Iaccarino, Don Alfonso 1890

Roland Trettl, restavracija Ikarus v Hangarju-7, Salzburg, Avstrija

Damian Partido Ruiz in Samuel Cruz Arjona, Španija

Antonino Maresca, restavracija Il Mosaico, Ischia, Italija

Mehmet Gürs, restavracija Mikla, Carigrad, Turčija

Uroš Štefelin, 1906, Bled

Elena Arzak, San Sebastian, Španija

Trendovska kulinarika

Johannes King

Wolfgang Puck

Alain Ducasse

Dieter Mueller

Na gradu preprostih jedi in dovršenih okusov

Kaj pa, če bi tokrat drugače?

Novo v novi slovenski kuhinji

Massimiliano Alajmo izziva vodo

Štajerska vrhunskost sredi dunajskega Mestnega parka

Spam je odpravljen

Ukinjanje ocenjevalcev

Slabe izkušnje

Knjiga in internet

Prvič, drugič in le še tretjič

Kaj pa moka?

Ambient in hrana

Pokvarjen vtis

Korektnost

Na recept

O izboru vin

O fotografiranju

O Čubru in ocenah

Otočec, Andrejevi, Koštomaj

Debeluh, Identita Golose, Milenium

Pri Debeluhu

Brioni, Mahorčič, Scabar

Lepo prosim za pomoč!

Higiena v kuhinji

Bralec o Livadi

Halo???

Hrana in dizajn

Leto dni

Olivno ali oljčno? 2

Olivno ali oljčno?

Odmevi 2

Odmevi

Slovar tujk

Las v juhi

Kdo je mesar? 2. del

Kdo je mesar?

Stare užance, drugič

NYT se je zmotil

Najlepša in najboljša knjiga sladic

Tudi tuja vina v Kaiserju

Fazane streljajo jeseni

Sončki

Malvazija

Bio kulinarika

Smučarska

Carnaroli in Bialetti

Mrzli krožniki

Dunajc in pommes

Sončki na Krvavcu in Rogli

Razočaranje na Mokrinah

Kupovanje megle...

Dvojna ocena

Anže ocenjuje

Odslej le: oljčno olje!

Navajen na stil

Kam za Martina?

Spet na pravi - ocenjevalski in časopisni strani!

Spet na pravi strani mize

Nič več ne bo tako - konec

Kuhar kot filmska zvezda 79. del

Glasbeni svetovalec za vino 78. del

O čakanju ter hitri in počasni hrani 77. del

O prijateljih in gostih 76. del

Kako naredijo vse to? 75. del

Rdeči bik in 40 kuharjev 74. del

Nedolgočasna oranžna štajerska intuicija 73. del

Paradoksi: francoski, štajerski, istrski 72. del

Domače nekoč in danes, tu in tam 71.del

Od 1:1 do vina na kozarec 70. del

Osem jedilnih listov ene gostilne 65. del

Dim cigare v kozarcu za vlaganje 69. del

Zgodba o grahovih raviolih 68. del

Tujci prihajajo. Pogrnimo! 67. del

Joj, je bilo dobro! 66. del

Življenje obrnjeno na glavo 64. del

Je ali ni odprto? 63. del

Ona in on na oni strani 62. del

Kreativno in prazno, tradicionalno in polno 61. del

Po zajtrku se dan (in gostilna) pozna 60. del

Nismo samo mi dobrojedci! 59. del

Gostilna je tudi tržnica 58. del

Kje radi in dobro jeste? 57. del

Preprosto se daleč pride 56. del

Ko navalijo turisti 55. del

Dizajn: urbano in ubrano 54. del

Dober kuhar ali dober natakar? 53. del

Tanek jedilni in debel vinski 52. del

Kaj napolni naše gostilne? 51. del

Najmanjše porcije v mestu? 50. del

Dvajset kuharjev in tisoč gostiln 49. del

O kosmatem pujsu in umazani redkvici 48. del

Išče se hrabri kuhar 47. del

Kakšna kapa za kozarce? 46. del

Bica je kava in gostilna 45. del

Nova kuhinja iz nove kuhinje 44. del

Le še Kitajska manjka 43. del

Biti mora nekaj posebnega! 42. del

Bistro, pardon, klub, v knjigarni 41. del

Bistro ali računalniški štedilniki? 40. del

Ni redne brez posebne ponudbe 39. del

Prireditveni center in gostilna 38. del

Za ase, po okusu in denarnici 37. del

Zakaj mesarji niso za? 36. del

Kar ne veš, lahko tudi boli 35. del

Si lahko privoščimo drugačnost? 34. del

Tudi kuharji spijo, mar ne! 33. del

Tako slabo ali tako dobro? 32. del

Pri svetem Petru čez mejo 31. del

Evropa, tu in tam, je nova, 30. del

Gostilniška resolucija 2006 II., 29. del

Gostilniška resolucija 2006 I. 28 del

Kdor dobro da, dobro dobi 27. del

Eksperiment in potešitev 26. del

V šoli pri Modri goski 25 del

Dve obličji ene gostilne 24. del

Zakaj je doma vedno drugače? 23. del

Joj, kako je preprosto dobro! 22. del

Kruh, vino in mehurčki 21. del

Pire, ne pa mišelinke! 20. del

Brez zgodbe ni okusa 19. del

Gostilna ali domači štedilnik? 18. del

Lomo, chorizo in ancho 17. del

Poceni, hitro, dobro, bistro 16. del

Pet ur za čebulno juho 15. del

Kosilo za 170 evrov 14. del

A la bourguignon 13. del

Gostilničar naj bo! 12. del

150 in 10 kvadratov kuhinje 10. del

Gremo v spletno gostilno 9. del

Kuhar na posodo 8. del

Mi daš recept? 7. del

Novi kuharji, nova agregatna stanja 6. del

Marketing na krožniku 5. del

Od rosemary do Ikleel-al-Jabal 4. del

Zakaj ni več mlečnih restavracij? 3. del

Sredozemlje na celini 2. del

Gostilna zaradi članka 1. del

   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND