Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (58 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 












 
Maestro, Ljubljana
Menza za bele ovratnike

Veliko vitaminov in malo kalorij, pa še priložnost za pomenek med delovnim časom, v središču Ljubljane

V slovenskem tedniku sem iz tedna v teden gledal lepe slike. In potem me je končno prineslo mimo erteveja, zadaj za parkiriščem pri Turistu, v Maestro, v paviljonsko zgradbo, z veliko stekla, aluminija, pogledom na parkirišče. Bil je ravno pravi čas, poldne, kot da bi hoteli povedati, da so slike v časopisih njihove, so zadaj, od koder so nosili pijačo, nekaj snemali in slikali, spredaj pa s pogledom v drsna mlečna kuhinjska vrata rožljali z vilicami uslužbenci, ki so se naveličali domačih sendvičev in toplih malic, podjetniki, ki bi sicer raje jedli stoje, a je sede lažje telefonirati, zakonci, ki bi se brez tega videli le zjutraj in zvečer v domači kopalnici, prijatelji, ki so se srečali nekje na  Miklošičevi in se naveličali večnih pomenkov ob zakajenih kavah... Skratka, Maestro je prava mestna gostilna, ki živi med delovnim časom.

Toda naju je pravzaprav prignala stara meščanska kuhinja, ki so jo včasih kuhali v ljubljanskih gostilnah, vendar je nekam pobegnila. Uzrla pa sva jedilni list, kakršnih je v Ljubljani danes veliko. Torej, novomeščansko! Testenine, stročnice, solate, zelenjava, ribe, varčno z mesom in menuji iz vsega tega. Vsekakor prava hrana za opoldne oziroma prava hrana za poslovneže iz okoliških stavb, ki nikoli ne vedo, kdaj bodo ujeli urico časa za nekaj toplega, zato to ni menza za težake, temveč menza za bele ovratnike. Uresničenje člankov v tujih in domačih revijah, ki jih ti mestni, zaposleni, hitri, dinamični, stresni, sodobni Ljubljančani, vedno v dirki s časom, kalorijami, modo, prebirajo po drugem dnevniku doma v postelji. Je staromeščansko zato zvečer? Natakar nama vsekakor ni razodel tega podatka, niti nisva nikjer v gostilni uzrla kakšne napovedi.

Stročnice na sto in en način

Ko sva škilila proti kuharjem, ki so ravnokar pripravljali catering dobrote za še enega od premnogih prednovoletnih sprejemov, so naju premamile solate iz pestre barske ponudbe. Pri Maestru vsekakor dobro poznajo ljubljansko tržnico, ki jo sicer Ljubljančanom zavidam ob vsakem obisku prestolnice! Navdušile so me predvsem živobarvne izvedbe stročnic, na katere bi bila ponosna tudi kakšna specializirana vegetarijanska restavracija.

Potem pa so že prinesli dva velika krožnika. Bela, na notranji strani zelenjavno poslikana, globoka in bohotna. Ponekod z njimi pretiravajo in v takšnih pašta skledah, v katerih bi bilo dovolj prostora za celo omizje, servirajo tudi glavne jedi, da se potem jeziš, kam naj odložiš nož, ko narediš požirek, a pri Maestru sva v njih dopadljivo dobila kuskus in rižoto, tako da so zadoščale le vilice. Rižota je bila sicer iz solidnega riža, čeprav Italijani ob njem ne bi ravno juckali, toda problem je bil v radiču, saj avtor tega recepta ni imel v mislih radiča v glavah, ki mu kot piščancem prižigajo luči dan in noč, da hitreje raste. Podolgovati, štrucasti treviso bi bil nekaj čisto drugega, ker pa zdaj ni njegova sezona, bi lahko na jedilniku odstopil mesto komu drugemu. Pomagalo bi tudi, da bi na rižoto nastrgali kosme parmezana, za katerega sem moral natakarja posebej prositi. kar je vedno klasično: preden dobiš, je jed ali mrzla ali pa je že pol manjka.

Kuskus je bil še bolj medel. Pravzaprav čisto medel. Preveč instant okus! Če bi bili v njem vsaj pošteni kosi zelenjave, da bi mu dali nekaj sočnosti in živahnosti. Saj je pohvalno, da je malo kalorij, a premalo tudi ni dobro...

Je pa, če sem že pri malem, v Maestru pohvalno, da imajo male in velike porcije. Ker to ni hitra restavracija, ti namreč polovičke na krožniku omogočajo, da lahko tudi v času kosila sestaviš več hodov, pa po njih še vedno uspeš dokončati delovni dan.

Ajdova kaša v torti

V dnevni ponudbi so priporočili sardelice v paradižnikovi omaki z olivami in popečeno polento. Izpadlo pa so sardele v paradižnikovi vodi. Saj vem, da je paradižnik v tem času od tam kot radič v glavah in da v njem ni drugega kot voda. Toda zato kuharja ne bo nihče za ušesa, če si bo pomagal z odpiračem za konzerve in gostljato omako naredil iz vloženih pelatov. Še posebej, ker ji bo svežino vdahnil s svežimi zelišči. Na Maestrovih stenah je nekaj prav ješčih plakatov, ki obljubljajo takšne dodatke. Namesto tega pa so bile sardelice že sardele in so jih začinile luske, ki so se nič kaj prijetno in okusno lepile na nebo. Neuspela jed, skratka, za 1500 tolarjev.

V sloves gostilne, ki obljublja vsak dan nove jedi, se niso vklopili niti telečji medaljoni, na katerih je bil posušeni žajbelj, čeprav bi bil dosti bolj veseli svežega? Zato, ker je to Drogina restavracija? Če pa je tako imeniten žajbelj, ki se ga na hitro popeče, da hrustlja! Napovedani parmezan se je očitno skril v omako, da ji je prispeval še več slanosti, ki jo je še dopolnil pečeni krompir. Sicer lepo meso se v takšni družbi ni prav nič prijetno počutilo. Zaradi slik sem pričakoval dosti, dosti več!

K posladku naju je premamila ajdova torta. Zanimivo, ni bila iz ajdove moke, temveč je bila v penasti kremi ajdova kaša. Zanimiva in inovativna sladica, ki pa ji je manjkala spremljava. Dober okus je tako obtičal v ustih, saj je bilo vse skupaj presuho, da bi šlo dol... Malo vanilijeve lahke omake na levo, malo čokoladne lahke omake na desno, pa bi bilo nekaj čisto drugega. Tako pa sem si moral pomagati s struganjem čokoladnih okraskov s krožnika.

So pa zato v Maestru pri vinih dokazali, da je Ljubljana res vinsko mesto. V številnih gostilnah ponujajo res dobra (slovenska) vina, tudi lep izbor, in Maestro pri tem ni izjema. Predvsem Constantinijev chardonnay me je navdušil, saj je bil ob rižoti njena svetla stran. Podobno je obveljalo za Klinecov sivi pinot ob kuskusu. Toda! Kolikokrat se vam je že zgodilo, da vam je natakar kozarec vina, ki ga menda niste naročili, ker bi bili žejni kot kamela, temveč da bi se poročil z jedjo, prinesel še pred kruhovo košarico in vodo? Neštetokrat, kajne. Gospodje natakarji, lepo vas prosim, če si bom naročil liter vina, potem mi ga prinesite takoj. Kajti potem sem ga res nujno potreben. Če pa si naročim kozarec vina, bi se z njim rad družil šele ob jedi. Prosim, prosim!



Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Nasproti hotela Turist in RTV

Regija:  Ljubljana z okolico

Značilnost:
sredozemsko

Naslov:  Prečna 4, Ljubljana

Telefon:  01 439 8360

Zaprto:  Nedelja, prazniki

Lastnik:  Vodja restavracije: Jerneja Kamnikar

Cene:  za opisano kosilo sva plačala 3.500 tolarjev po osebi; glavne jedi od 1.600 do 2.600 tolarjev

Jedi:
rižota champagne, kuskus po mediteransko, rezanci s škampi, njoki z žajbljem in bučkami, pljučni file z jurčki, popečen malancan in nadevan štrukelj, telečji medaljon z žajbljem, parmezan, sotirane bučke, pečen krompir, puranji file na julien zelenjavi v koprni omaki, svinjski file z jabolki in slanino ter popečen krompir, rostbif z zelenim poprom na rukoli in kroketi, škampi na žaru

Plus:
lahke jedi, prilagojene okusu in potrebam poslovnežev v času kosila; solatni bife; bonus za ambicioznost, ki bo z vztrajanjem obrodila boljše ocene

Minus:
obljube v reklamah in časopisnih člankih se ob obisku niso uresničile

Dodatno:
catering.

Leto obiska:  2002

Ponoven obisk:  gostilna več ne deluje



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND