Razlogov, da se ustavite prav tam, je veliko. Prvi je že zato, da se odpočijete od razrite in uničene ceste. Drugi, da naredite nekaj dobrega za upokojence, kajti Impoljca je samostojna neprofitna enota v sklopu Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca (zgoraj nadstandardna upokojenska stanovanja, spodaj nestandardna neupokojenska restavracija). In tretji, da razveselite svoja čutila. Bogastvo omizja ni le v tem, kar je na mizi, je predvsem v ljudeh, ki spoštujejo to, kar je na njej, pravijo v Dvorcu, ki je tako lepo obnovljen že štiri leta, zato znova postaja posavski biser.

Penasta goska in dimljena račka

Za couvert smo dobili divjačinsko terino in odličen domač kruh, s takšno skorjo, da bi lahko bila tudi za glavno jed. Med lepo izbiro penin, ki nam jih je priporočil natakar, sommeliersko razgledan, smo se odločili za posavsko in tako zlahka dočakali uvodne jedi. Do Sevnice smo se zapeljali tudi zaradi dobrega glasu, ki se je razširil zaradi pršutove pene s peno iz gosjih jeter, zato je bilo pričakovanje še toliko večje.

Izkazalo pa se je, da so bile med hladnimi predjedmi še najboljše dimljene račje prsi na rukoli; že zato, ker jih imajo v naših gostilnah sila redko, zato je potrebno priložnost vselej zagrabiti. Pršutova zloženka pa je bila premedla, zagotovo bi ji bilo potrebno dodati na krožnik kakšno penasto omako, saj je nadev iz gosjih jeter sicer res penasto mehek, toda premalo sušeni pršut se z mastnim robom, ki še ni prišel do pravega okusa, preveč vleče po ustih, česar industrijsko polnjene olive zagotovo ne zmorejo odpraviti. Goveji karpačo je motil preveč gorčični preliv; zgolj nekaj kapljic deviškega oljčnega olja, še posebej, ker bi jih bila tudi rukola vesela, bi bilo dosti boljše. Čebulna juha, gostljata, s spasirano, sladkobno čebulo zadovolji tiste, ki imajo radi čebulni okus, ner pa tistih, ki si pri juhah želijo več ustvarjalnosti. A natakar je k juhi (!) priporočil polsladki vinagov kerner, kar ni bilo le hrabro, temveč tudi pametno!

Najdražja jed je bil junečji file z gosjimi jetri in tartufi, s popečenimi njoki, dopadljiv in okusen, vendar je še boljši vtis zapustil klasičen goveji biftek z neklasično hruško, ki se je vzpenjala visoko v zrak.

Brancinov file z odišavljenim krompirjem je bil mišljen kot sezonska predjed, vendar smo si ga izbrali za glavno. Krompir z barvo sicer ni privlačil, z okusom balzamičnega kisa pač, v nežni omaki, s hrustljavo opečenimi fileji, zloženimi v stolpič. Toda! Morda bi v Dvorcu nekatere jedi zlezle tudi do štirke (zelo dobro), a kaj ko je kuhar pozabil pogreti krožnike! Prav všečno pripravljene omake, kakovostni kosi mesa, lepo opečena riba, vse je tako pred nas prišlo skoraj povsem hladno in zato - obnemoglo.

Natakar kot matičar

Spet pa so zmagale račje prsi, tokrat sveže, z medom, prav slastne, v tankem zeliščnem oklepu; le družba, sirov gratiniran štrukelj, je delovala preveč običajno, zdolgočaseno.

Pri sladicah nismo dol padli, čeprav smo se posladkali; pri kostanjevi strjenki in jagodni zmrzlini smo bili veseli neprevelikih porcij in nepretiravanja z okraski, smetanami in prelivi iz vrečk. Predvsem vrtnice pri zmrzlini, ki so sicer duhovita pogruntavščina, v presladkem objemu niso uspele, nekam pa je izpuhtela tudi obljubljena peneča omaka. Najbolj pa nam je v spominu ostala polnjena banana, že zato, ker s tem sadežom marsikje poskušajo, a kaj dlje kot do "splita" ne pridejo.

Natakar je svoje delo opravil zelo dobro, skoraj dovršeno. S frizurco, želatinasto in špičasto, korajžo in samozavestjo, nas je vodil od začetnih menujev do vinskega svetovanja, ko se je resnično razveselil, ker smo se prepustili njegovi izbiri. Kot pravi matičar je poročil jedi in vina: h karpaču je izbral novi beaujolais, k dimljeni rački polsuhi sauvignon, k pršutovi zloženki damski Erzetičev rose, pri glavnih jedeh pa je samozavestnio odprl Čotarjev barikirani cabernet sauvignon. In nikjer ni usekal mimo!