Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 












 
Hofkeller, Gradec, 2003
Dvorna klet sredi Gradca

Obvezen modni postanek sredi starega Gradca: popoldanski cappuccino na ulici in večerni prosecco ob italijanskih vonjavah v kleti


Včasih se je šlo zvečer na ples. Potem v kafič. Zdaj pa v Italijana. Vsaj tam, kamor gremo prihodnje leto, je (že) tako. Torej bo kmalu tudi pri nas! Toda, ali mi že sploh imamo Italijane?

Pravzaprav nimamo Italijanov, temveč le makaronarje... To je prva faza, ko smo se naučili po italijansko sporazumevati le s špageti in picami. Zaradi tega je to faza, v kateri gostilne tekmujejo, katera bo imela več vrst pic (ne pa, kdo ima boljšo) in katera bo imela več vrst testenin (ne pa katere so boljše). To je tudi faza, ko imamo "italijansko" hrano radi zato, ker je (relativno) poceni, saj nekaj gramov kvasa, četrt kile moke, žlica olivnega olja, malo paradižnikove omake, pest naribanega sira in ščep posušenih zelišč ne more stati veliko. Faza, skratka, v kateri je slovenska italijanska kuhinja omejena na hitro prehranjevanje. Ala, malo mešano ne morem vsak dan, testenine bolonjeze pač.

Tam, kamor gremo tudi mi prihodnje leto, pa so že krepko v drugačni (italijanski) fazi. To se vidi po tem, da so se včasih pogovarjali o avtomobilih, politiki in računalnikih, danes pa se pogovarjajo o tem, koliko mesecev je bil zorjen taleggio sir iz Lombardije, ali je njegova barva bolj bela ali bolj slamnata, kako tanka in kako mehka je njegova skorja... Pa seveda o tem, ali je v Furlaniji boljši Primosic ali Jerman.

Zato bo kmalu to prišlo tudi k nam. Italijanska kuhinja kot zabava! Razlog za družabnost. Mulariji disko, ateju in mami pa skok v usta (saltimbocca). V "stoječem Italijanu", ki ponuja čim bolj raznovrstni antipasti ter požirek chiantija (seveda, classico, z roza nalepko črnega petelina), čez dan trikotni tramezzino z mocarelo ali tunino, zvečer pa glasbo, zakajenost, lepe poglede in znane obraze. Ali v "sedečem", ki ob vsem tem še bolj ali manj uspešno italijanskim (sredozemskim) sestavinam in jedem dodaja svojo (kuharjevo) ustvarjalnost.

Hofkeller, Santa Clara, Corti

V raziskovanju te italijanske zgodbe se seveda ni imelo smisla odpeljati v Italijo, kajti gre nenazadnje za italijanske posnemovalce. Zato sem šel najprej na Dunaj k Francescu, ki je med manj znanimi dunajskimi Italijani, toda saj pri nas najprej tudi ne bodo zrasli največji junaki. Ambient spominja na vinsko klet, pice so tanke in hrustljave, jedilni list pa ob obveznem capreseju zmore tudi mocarelino terino, ki se je v družbi veliko zelišč kar stopila v ustih ter pripravila vse potrebno na prihod Martinove pojedine. Goska je bila premazana z medom, vendar nato, žal, prepečena, kostanji so bili čvrsti in sladko karamelizirani, rdeče zelje še hrustljavo, torej na zob kuhano, cmoki pa polnjeni z goskino drobovino. Vinska karta je obsegala vse italijanske pokrajine in ni poznala milosti do pripadnikov drugih ras.

Nato pa še v Gradec, kjer je italijanska ponudba vse močnejša (ob Hofkellerju sta najbolj znani Santa Clara in Corti). Hofkeller sem izbral zato, ker je dokaz, da gre resnično za italijansko kulinarično modo. Čez nekaj let bo še zmeraj Hofkeller, četudi bodo v njem, morda, ponujali indijske jedi. Da pa koga le ne bi zmedlo ime, je zraven tudi trgovina z italijanskimi vini in dobrotami.

Hofkeller je italijanska restavracija brez italijanščine. Pravzaprav evropeiziran Italijan. Zato, ker je italijanska hrana preprosta, lahka, dišeča, zdrava in moderna. Zato, ker je za Italijane značilna sproščenost, prav to pa si najbolj želi Evropejec, ki se čez dan žene za poslom in uspehom, zvečer pa bi si rad odvezal kravato. Zato, ker je dandanes družabnost tesno povezana z nožem in vilicami, italijanska kuhinja pa ima največ navijačev.

Morski vrag na čičeriki

V gostilno se prebiješ mimo vinskih kartonov ob majhnem šanku, kjer prideš mimo le s požirkom prosecca in rezervacijo, saj je v Hofkellerju prostora le za največ 35 ljudi, kar pomeni, da je vedno zasedeno.

V dokaj majhnem obokanem prostoru z velikimi okni, toda brez dnevne svetlobe, zaseda največ prostora rdeč kovinski rezalni stroj za pršut. Ker je kuhinja še nižje od kleti, si natakarji pomagajo tako, da antipasti misti razporedijo kar po nezasedenih mizah. Ti pogledi so lepi in dišeči, tako da je to svojevrsten aperitiv, ki ga še spodbudi košarica s kruhom (kar zaračunajo kot pogrinjek, 2,5 evra), s štirimi vrstami izvrstnega in nevarnega kruha. Potem pa pripeljejo jedilni list... Na šolski tabli s kolesi je nekaj lastnih kreacij, ki jih za italijanske delajo sestavine, način priprave, lahkost, svežina in preprostost, najde pa se tudi nekaj italijanskih klasikov.

Zaradi dalmatinske primerjave sem izbral hobotnico v solati. Kuhar se ni izkazal s tem, da jo je dobro razmehčano položil v prazno školjko, temveč s tem, da je dodal kapre, čebulo drobno zrezal in jo dolgo mariniral, da je izgubila divjost, vse skupaj pa nadgradil z obiljem zelišč. Ko je na tako prepito in sočno hobotnico tik pred zdajci potresal sveže zrezani peteršilj in na krožnik k polovici limone nakapljal še peteršiljev pesto, je poskrbel za to, da mu je gost vrnil le še izpraznjeno školjko.

Gosje prsi, tanko zrezane, so objemale grmado radiča, za njihov renome pa je vse naredil že tisti, ki jih je nežno predimil. Z dobrimi sestavinami ni težko biti dober kuhar... Potrebno je uporabiti spet le še malo pesta in paradižnike zrezati na majhne dekorativne kocke.

V to kategorijo je sodil tudi morski vrag, ki je pokazal preprostost sredozemske kuhinje. Ko misliš, da je vse skupaj premedlo, te razveseli, tudi s pomočjo vinskega požirka, celota, ki ti hkrati pusti dovolj prostora še za sladico. Odločilen vpliv pri tem ni imela perjanica zelene, zapičena v vrh ribje grmade, temveč tisto, kar je bilo spodaj. Čičerika v gosti curryjevi omaki, kot podpis Hofkellerjevega kuharja Thomasa Jantscherja. Morda pa bo res nekoč iz Hofkellerja Indijec...

Kuhana smetana in lahka krema

Ko gre za meso, je sicer drugače, saj jeseni ne moreš mimo divjačine, v Hofkellerju pa so jo posadili na krožnik še v družbi jagenjčka. Od kod takšna mesna potrata nisem uspel ugotoviti, a saj sem si jo pustil zaviti za domov. Me pa ta jed zagotovo ni navdušila, saj je bila nečustvena. Skratka, manjkalo ji je ravno tisto, kar je najbolj značilno za Italijane: temperament. Kuhar je poskusil sicer s čebulo, pečeno v lupini, in okraskom iz ribeza, toda tudi z velikim pečenim krompirjem ni izvabil canzone.

Sladice pa so bile izvrstne, vsekakor boljše kot v Italiji, kjer na to ravno ne dajo veliko. Panna cotta s karamelno omako, lepo okrašena, je uspela obdržati okus glavne sestavine, kar je pri obilju kuhanih smetan na evropskih jedilnikih velika redkost, še večje presenečenje pa je bila lahkotna krema iz ribeza in mascarpone sira.

Pri vinih nisva hotela predaleč v Italijo, zato sva si k predjedem pustila svetovati z Brdi (Collio), ne le zaradi slovensko zvenečega Primosica, temveč še bolj zaradi njegovega izvrstnega sivega pinota (hobotnica) in merlota (gosje prsi). Pri glavni jedi pa ni šlo brez Toskane, torej chiantija (classico).

Po kavi, ristretto, seveda, in požirku za želodec, grappa, seveda, je bil račun še zadnji dokaz, da v tej italijanski fazi v Sloveniji še nismo.




Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  Z graškega Glavnega trga navzgor po Sporgasse v drugo ulico desno.

Regija:  Avstrija

Značilnost:
italijansko

Naslov:  Hofgasse 8, Graz, Avstrija

Telefon:  0043 316 832439

Zaprto:  Nedelja opoldan

Lastnik:  Norbert Kabelka

Cene:  opisana večerja za dva je stala 22.000 tolarjev (hobotnica 2500, morski vrag 4200, divjačina 5100, kozarec vina od 700 do 1000)

Jedi:
italijanska kuhinja
jedilnik se sproti spreminja glede na sezono in ponudbo; v začetku novembra: kostanjeva juha z žajbljem, rukola s parmezanom, prekajena gosja jetra z rdečim zeljem, pršut s čebulo v balsamicu, mozzarella caprese, zelenjavni antipasto, čičerika z rakci in zelenjavo, ostrige fines, špageti vongole z dagnjami, krompirjevi njoki s sladkornim grahom, pršutom in taleggiom, file morske žabe s curryjem, čičeriko in papriko, jelenov in jagnječji kare, rdeče zelje in rožmarinov pečeni krompir, sveži brancin, variacija raviolov.

Plus:
ambient, preprostost, vzdušje, izvedba jedi, sicer brez vrhunca, toda domov greš v vsakem primeru dobro razpoložen.

Minus:
vsekakor cena, če jo gledamo z našimi očmi; pa tudi sicer je 50 evrov na osebo za prikazano preveč optimistično postavljeno

Dodatno:
h gostilni je priključena tudi trgovina z italijanskimi vini in dobrotami

Leto obiska:  2003

Ponoven obisk:  večer v dvoje, ki ga je vedno lepo ponoviti



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND