Druga za drugo se vzporedno zaletavajo v Prešernovo. A kdove katera je bolj pomembna zaradi institucije, ki ima sedež v njej: Gregorčičeva (vlada), Erjavčeva (predsednik republike), Šubičeva (parlament) ali Tomšičeva (Pen klub)?! Saj najbrž je bilo pri Mikiju za obloženo mizo res sprejetih za državo več pomembnih odločitev kot v uradnih državnih pisarnah v neposredni soseščini. Nič čudnega, da je bil, torej, Pen klub institucija še preden je svet izvedel, da sta bila Marjan Miklič in Milan Kučan sošolca.

Niti spomnim se ne več, kdaj sem bil nazadnje tam. Toda nič se ni spremenilo. Ko vstopiš, najprej zagledaš mizo, za katero sedi on, gospodar, Miki za stalne goste. Potem zagledaš tržnico. Mikijevo solatno ponudbo. Brez solatne vitrine, da je res po domače, v starih skledah, v dolgi dvojni vrsti, da lahko stalna omizja dodobra preverijo vsakega novinca. Ob zidu pa še škarpina v curry omaki, morske solate, melancani s paradižnikom in sirom, kuhana tanko zrezana govedina. Zraven pa vedno še kakšen svež štrudel in, obvezno, Peter Božič.

To je v prvem prostoru. V drugem pa za eno mizo znani gledališki igralec, za drugo znani direktor, za tretjo znani profesor, za četrto znani ustavni sodnik, za peto znani politik... Še dobro, da sva rezervirala, da je ostala še miza za naju neznana.

Danes priporočamo se vedno spreminja

Gostilna, ki ima stalne goste, je dobra gostilna. Stalne goste pa ima zato, ker je vedno enako - dobra. Mikijev jedilnik se spreminja, saj na njem piše danes priporočamo. Seveda je nekaj stalnic, toda večina je odvisna od koledarja in tega, kar je bilo zjutraj na tržnici, v ribarnici, pri mesarju. A vseeno se skoraj nič ne spreminja. Kajti to je hrana, ki jo imajo Mikijevi gostje radi. To je pravzaprav hrana, ki jo imamo vsi Slovenci radi. Zato, ker so nas na to hrano navadile naše babice in naše mame. Pri Mikiju namreč diši po domačem štedilniku. Zato so prti zakrpani, a vedno snežno beli in dišeči. Zato, ker so takšni vedno tudi doma. Zato ni vinske karte, ker ima vsak stalni gost svoje vino in ker tudi v domači vinoteki ni nobenega reda. Zato na straniščnih vratih piše "Ne stopajte na školjko", ker se tudi doma to ne spodobi. In zato je na hodniku tehtnica, ker je tista doma tako vedno pokvarjena.

Jedi, ki so trdno na tleh

Jedilnica je brez kajenja, toda s pepelniki. Na steni je narisan prečrtani mobi, toda žepi so jih polni. V vazah na mizah so posušene rože, toda lepše so tiste na steni, v slikah. Pa tudi postrežba, ki je suverena, saj je prišel poslanec in se je tudi zanj glasilo vprašanje: "A imate rezervirano?", je dvolična. Natakar je namreč tak korenjak, da bi ga vsi drugi postavili za varnostnika. Ko pa ga slišiš, kako vpraša: "A je bilo dobro?", veš, da so ravno takšni hrusti najbolj dobrodušni in prijazni. Za začetek je ponudil svežo bivoljo mocarelo, naj se ve, da je Ljubljana svetovljanska in pozna razliko med (originalno) bivoljo in kravjo mocarelo. Hkrati pa je prinesel še dobrodošlico: kos belega kruha s pašteto, v katero so, baje, zamešali tudi tartufovo maslo. Še ena svetovljanska, čeprav o tartufovem vonju ni bilo ne duha ne sluha. In da sva še lažje dočakala predjed, sva dobila tudi opečene, skorjaste žemlje, ki so jih popekli v pečenkini masti. S tem so povedali več o svoji domači kuhinji, ki je trdno na tleh, kot z ne vem kakšnimi jedilnimi listi.

A nekaj elegance mora biti. Še posebej ob tako imenitnih stalnih gostih, ki so na Mikijevem spisku Kdo je kdo. Gosja jetra so na hitro popekli v obilju masla, skupaj s tanko nalistanimi mandlji. Drago (3.000), sicer, toda izvrstno. Holesterolno, toda odlično.

Nekdo je pri sosednji mizi naročil jurčke na žaru. Pa je natakar mirno odgovoril, da takšnih nimajo. "Na maslu jih popražimo. In potem lahko dodamo še jajčko..." Potem pa ne, je bil odgovor. Zato sem jih pa jaz! Zato, ker so na maslu dosti boljši. Le malo peteršilja in kos kruha.

Dama se je odločila za zelenjavno nadaljevanje. "Poznate naše bučkine medaljone," jo je za vsak slučaj vprašal natakar. A se je pustila kar presenetiti. Čeprav bi mnogi po tem presenečenju rekli, kaj pa je to posebnega? Nič, logično. V tem je ravno čar dobrih gostiln, da niso nič posebnega. Bučkini polpeti, brez nepotrebne moke in panade, z jajčno in krušno vezavo ter zgolj s sirovo omako. Toda z okusom po bučkah in gorgonzoli. Ne po postanem olju, prežgani moki ali odtajanem ledu.

Jelenov file so nežno popekli, ga položili v divjačinsko omako, ki pa je bila fileju primerno prav tako nežna in zraven ponudili štiri kolobarje nežnih skutinih štrukljev. Zakaj toliko nežnosti? Zato, ker je divjačine v naših gostilnah vedno več. Toda z njo kuharji ne ravnajo niti najmanj nežno.

Makov mousse iz skute sva dobila na ledenem krožniku. Višnjev zavitek  pa iz tistega štrudla na solatni mizi. Mikrovalovke nisva ne videla ne okusila. Le sveže presejan sladkor. In ko sva odhajala, sva si spotoma ogledala še ljubljanske gledališke liste ter prelistala knjige Mikijevih gostov.