Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (53 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
4 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 












 
Puccini, Maribor
Vzdušje živega mesta

Italijanska testeninska opera s slovenskim naglasom na najboljši lokaciji sredi mesta - Ambient, ki oponaša stare čase, privablja pa mlade - Kuharjev kotiček za ljubitelje glavnih (secondo) jedi

Pri Pucciniju mi je bilo od vsega začetka všeč ime. Gostilnica... Nežno! To je pri hrani velikokrat zelo pomembno. Toda s preselitvijo v Astorijo mariborskemu Pucciniju ne moremo več reči gostilnica. Spodaj je velika kavarna, ki je z novim lastnikom spremenila predvsem vrsto kave, zgoraj testeninska restavracija, v kateri je prostora za kakšnih 100 ljudi. Predvsem študentov.

Toda tokratni obisk Puccinija ni bil namenjen prvenstveno testeninam. O njih ste nenazadnje brali že prejšnji teden in, ker je bilo to še pred kratkim eno gnezdo, ni med Zgodbo in Tosco velike razlike. Še največja se mi zdi v tem, da so Pucciniju dodali tudi nekaj secondo jedi.

Temen les in pastelne stene

Ambient je trendovski. Pravzaprav zadnje čase vse nove gostilne pri nas oblačijo podobno, v nostalgijo, temen les, pastelne barve, preprostost. In če k temu dodajo še solate in testenine, je polnost že zagotovljena. Takšna oblačila Astoriji vsekakor godijo. Pa tudi živ žav, ki je prišel s Puccinijem. Prav lepo je videti tako veliko mariborsko gostilno tako polno.

Še najlepši del nove podobe pa so mi nove natakarske uniforme. Dolgi beli predpasniki in zgoraj brezrokavniki, zadaj zlati, spredaj sivi. Ne razumem pa, če so že imeli dobrega krojača, zakaj mu niso dovolili, da bi tudi mize oblekel. Enostavno mi je bolj všeč pogrnjena miza. Pa četudi bi bila pogrnjena s papirjem, kar sicer Italijani radi počnejo.

Še bolj od prtov pa mi v Pucciniju manjka vonj. A tukaj je Puccini le na istem kot druge slovenske trattorie. V Italiji v vsaki njihovi gostilni tako diši, da lahko rečeš le: "Mamma mia!" Pri nas pa očitno v kuhinji ni teh italijanskih mam in non, namesto njih so predolgi jedilni listi, zaradi katerih omake že pripravljene čakajo na goste. Prava italijanska pašta pa se dela sproti!

Klasičen primer tega je bila hišna pita. Verjamem, da je bila dobra, ko je bila spečena. Toda, ko se je zaradi čakanja na naju začela družiti z mikrovalovi, je ti niso osvežili, temveč postarali.

Testenine, solate in kuharjev kotiček

Jedilni list je takšen, kot je bil. Torej, velik list plastificiranega papirja z veliko testeninami. Iz "kuharjevega kotička" je svinjskega fileja ob dveh popoldan že zmanjkalo, a je bila vsaj saltimbulla. Prav slednja pa pravzaprav natančno opiše Puccinija: gre namreč za italijanski dialekt... Zakaj? Zato, ker se je bulla nekam skrila. Italijanske kuharske knjige poznajo saltimbocco (skoči mi v usta), ne poznajo pa saltimbulle. Vsaj tiste, ki so na moji knjižni polici. Torej gre za nek manj znani rimski (saltimbocca je majhen telečji zrezek obložen z žajbljem in pršutom, ki ga pozna rimska kuhinja) dialekt ali pa za slovensko inačico italijanske izvornosti.

Medtem ko je prejšnja italijanska Astorija v prvem nadstropju spominjala bolj na restavracijo, je sedanja pridobila nekaj starega kavarniškega vzdušja. Vse je temnejše, zidovi so poslikani z notami in puccinijanskimi podobami, solatni bife, ki je prej zavzemal osrednji prostor, se je sedaj odmaknil bliže stopnicam, tako da je dobilo prostor vsaj še deset dodatnih miz. Ko je prostor v času kosila poln, daje zato dinamično vzdušje, ki smo ga v Mariboru kar pogrešali. Daje vzdušje mesta, ki živi.

Pridobitev je tudi nekdanja Petanova soba, ki je bila predolgo zaprta ali skrita, sedaj pa z na stežaj odprtimi vrati vabi nekadilce.

Solatni bife je za kakšno skledo še bogatejši od Štorije, torej se bliža številki 35. Vsekakor pa je to tudi v Pucciniju najbolj svetla točka kulinarične ponudbe. Zanimivo, mar ne. Italijanska kuhinja sploh ni znana po solatah. Pravzaprav nanje sploh ne stavijo veliko. Pri nas pa so ravno solate najbolj "italijanske". Saj pravim, dialekt... Kar pa sploh ni slabo. Saj bo prišel tudi v Maribor kak avtobus Italijanov in bodo povedali doma. Saj je tudi najbolj znana kitajska jed, chop sui, nastala v Ameriki.

Lep spomin na pašto fižol

Goveji karpačo sva naročila, priznava, zaradi primerjave. In v tem je Puccini gladko izgubil proti Storiji. Brez okusa, le odmrznjeno. Predvsem pa so kiksnili z opečenci. Star kruh pa še opečen. Torej dvojno trd. Oljčna kaplja se je zaman trudila omehčati ga. Česen pa ga je naredil le še bolj divjega.

Zato pa vse najboljše o pašti fižol. Imenitna zimska juha, benečanska, saj Toskanci uporabljajo zanjo beli fižol, gosta, z mesnatimi kosi slanine in razkuhanimi testeninskimi školjkami, kar je prav, saj takšna juha se mora pogrevati. A zato se jo poživi vedno znova s kakšno majhno pozornostjo. Recimo z žličko kisle smetane. Ali ščepcem sveže sesekljanega peteršilja. Spomnite se tega vsaj prihodnjič!

Z vini ravno ne pretiravajo. Cabernet sauvignonu so dodali le chianti (ne classico) in Batičev turandot. Toda zakaj tako skrivajo steklenice? Mar ne bi bilo dosti lepše, če bi gostu natočili pred nosom? In pravočasno, ne pa petnajst minut pred prvo jedjo!

Pri secondu pa se je začela površnost... Polenta je bila na robovih zelena, kar je pomenilo, da se me je že dolgo, predolgo želela... In gobova omaka je bila pretanka, logično, če pa je nekdo jurčke nabral že kako leto prej. V času gobje sezone bi lahko s svežimi vsaj krasili.

Saltimbocca (bulla?) pa je bila brez čustev. Meso trdo, pršut slan, žajbelj sesekljan in razmočen. Omaka je bila popravljena, kar pomeni nenaravna, ne zgolj vinska, ne le na hitro reducirana. A glej, na tankih rezancih je bil sveži peteršilj.

V boljšo voljo naju niso spravile niti sladice. Raviole z orehi so z orehi le posuli, napolnili pa jih s krompirjevim nadevom! Lahko si mislite, kako žagovinasto je bilo. Prihodnjič jih napolnite z orehovim nadevom, na krožnik zato dajte le štiri, toda prej jih povaljajte v vročem maslu. Potresite jih z malo sladkorja in jim dodajte orehovo jedrce.



Komentar bralcev:

25. 9. 2006: Predrago, okusi niso več isti, bolj umetno so narejene omake.
10.02.2006: Slabi okusi!


Dodatni podatki

Kako do tja:  V strogem centru mesta, na Grajskem trgu, nasproti Orla; Ezl ek!

Regija:  Štajerska

Značilnost:
italijansko

Naslov:  Slovenska ulica 2, Maribor

Telefon:  02 2508368

Cene:  konkurenca se pozna med seboj: cena v Pucciniju je bila enaka kot teden prej v La Storiji - opisano kosilo za dva je stalo 7.800 tolarjev

Jedi:
antipasto misto, pršut z domačimi olivami, karpačo s parmezanom, morski špageti, capelletti tosca, ravioli opera, penne all arrabiata, rigatoni casarecce alla calabrese (paradižnik, omaka, slanina, bazilika), alla boscaiola (lisičke, paradižnik, olivno olje, česen, peteršilj), tagliattele karla petroff, njoki, lazanje, rižote con radiccio vino rosso e prosciuto (riž z radičem, rdečim vinom, pršutom); kuharjev kotiček: kraljevska solata (dimljen losos), hobotnica v solati (po dalmatinsko), pašta fižol, jota, polenta z jurčki, polenta s parmezanom, divjačinski golaž z drobnjakovimi njoki, telečji zrezek s pršutom in žajbljem, svinjska ribica z jurčki in njoki, tiramisu, zabaione, panna cotta, hišna pita, suhe slive v rdečem vinu.

Plus:
ambient, sposobnost, da spodobno in hitro nahranijo veliko ljudi; solate in pasta e fagioli

Minus:
takšen tip restavracije vsekakor ne potrebuje zvezdniških ambicij, kljub temu pa je potrebno okuse dodelati, jedem vdahniti več življenja in predvsem skrbeti za kakovost. Cilj jim mora biti ocena 4 (od 6).

Dodatno:
kavarna v pritličju in posedanje na soncu Grajskega trga

Leto obiska:  2003

Ponoven obisk:  center mesta je le center mesta, zato se Pucciniju ne moreš izogniti; tudi zaradi solat in fižolove juhe ne



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND