Zakaj bi se naj zapeljali iz Maribora 150 kilometrov daleč na večerjo, še posebej, če je potrebno čez mejo, če je gostilna 1200 metrov visoko, sredi majhne vasi, če po poti ves čas dežuje in če vas ob prihodu posadijo za mizo ob šanku, okrog katerega je vse belo od cigaretnega dima sosedov, ki navijaško poslušajo nogometno tekmo z radija?

Povsem vas razumem, da nimate nobene želje po čem takem, saj, nenazadnje, še nikoli niste slišali za Fischbach, še manj za Fortshaus in družino Uebeleis, pa še prav nobenega namena nimate, da bi za večerjo v dvoje potrošili 80 evrov, da bencina niti ne omenim.

No ja, midva pa sva se vseeno podala na pot. In ko sva se čez pet ur vračala, je še bolj deževalo, s hriba dol je bilo sredi gozdov temno kot v rogu, tekmovala sva v zehanju za volanom, toda odgovor na uvodno vprašanje sva - poznala. Vas zanima?

Gobe preko ceste, priželj preko dvorišča

V ambientu vaške gostilne, sredi hribov in gozdov, vsaj 30 kilometrov stran od avtoceste, kar je v Avstriji "bogu za hrbtom" sva se aperitivno prepustila modni muhi in naročila prosecco. A so naju presenetili, saj so odprli steklenico s pristnim Valdobbiadencem, ter zraven ponudili štajersko varianto antipastija: alpski pršut, sušene paradižnike, domače maslo in košarico hrustljavega krušnega peciva. In vse to na modnem trikotnem krožniku, pokapljanem z resnično starim balsamicom. Ko to berete, si, seveda, mislite: "Italijan v avstrijskem Ribjem potoku..." A midva sva se raje poglobila v branje jedilnega lista.

Telečji priželjc z lisičkami in solato motovilca ter rukole je bil narezan na drobne grižljaje, sveže, hitro in zelo vroče opečene, da so dobili barvo lisičk, zato je bilo v ustih zanimivo ločevati med hladnimi gobami in vročim priželjcem. Brez vse druge navlake, zgolj gobe iz gozda preko ceste in priželjc iz hleva preko dvorišča.

Ker je dež zunaj oznanjal, da gobe končno lezejo na plano, sva v tej smeri izbrala tudi juho. Lisičkina s smetano, legirana z rumenjakom, potresena s svežimi zelišči, je služila za topel bazen zakrknjenemu prepeličjemu jajcu. Če ne bi bila pri sosednji mizi fina družba iz Gradca, ki se je pogovarjala o golfu na Mavricijusu, raftanju po Baliju in sončenju na egejskem Kosu, bi krožnik polizal. Častna dobrojedska.

Tako pa sva si raje obliznila ustnice. Dama z Neumeistrovim šardonejem in plačilni z belim pinojem Lackner-Tinnacherja. Na vinski karti so bili namreč zbrani vsi najbolj znani avstrijski vinski Štajerci, ob njih pa tudi ozek, toda pester izbor kolegov iz drugih avstrijskih vinorodnih pokrajin ter zaradi Gault-Millaujevih, Falstaffovih, A la cartovih kuharskih kap in zvezdic (vhodna vrata so dobro prelepljena z oznakami gastronomskih vodičev, ki najdejo tudi "bogu za hrbtom") tudi nekaj evropskih in čezmorskih vinskih predstavnikov.

Vol s planine in račka s kmetije

Na ženski konec mize so za glavno jed postavili hrustljavo opečene prsi domače račke, s koromačem in oranžnimi fileji, v družbi skoraj tekoče polente, na moški pa, seveda, debeli steak vola z domače planine, ki so mu družbo delale buče in bučke. Nasploh je kulinarični koncept Gozdarske hiše iz Ribjega potoka izredno zanimiv, saj glavnih igralcev ekipe, ki zmaguje, ne menjujejo, temveč skrbijo raje za sezonsko sveže "statiste". To pomeni, da so telečji priželjc, vol s planine in račka s kmetije vedno na karti, le spremljava se jim spreminja glede na vreme in koledar. Pa so srečni tisti, ki v gostilni jejo vedno eno in isto, ter tisti, ki bi radi vedno nekaj novega!

A še najboljši del Forsthausa je izvedba. Nič čudnega, da gospodarica svoje dobrote prinaša gostom lastnoročno. Zaradi tega v večji družbi sicer ni dobro biti preveč olikan in počakati s startom, da imajo vsi polne krožnike pred seboj, a zato je mlada natakarica z lepim nasmehom obvarovana, da bi se spekla na vročih krožnikih.

Vse je, skratka, bilo odlično! Račka, prava kmečka deklina, ki je po dvorišču kljuvala pravo hrano, da se ji je pod kožo naredila le tanka maščobna plast, ki se je med pečenjem raztopila, da je skorja delala hrsk, hrsk, meso pa je bilo rožnato, nežno, mehko, sočno. Koromač je imel koromačev okus, polenta je bila penasta, omaka pa je izdajala, da se kuharica ni zadovoljila le s tem, kar jo je mama naučila.

Pa vol! Ko sem nož nastavil na vrh sedem centimetrov debelega kosa, se je le od lastne teže potopil vanj vse do dna. Šele takrat mi je bilo jasno, zakaj se cesta do Ribjega potoka vije tako strmo in tako dolgo. Takšen korenjak, navzven pravi hrust, navznoter pa nežna, mehka in sočna duša, lahko zraste le na planini, kjer nima ograj in jarma. Ob njem sem kar pozabil, da je bil resti prepečen in da je bila omaka preslabo povezana. Ljubitelji biftkov, kaj še čakate?!

Otok pregrehe sredi morja breskove juhe

Že zaradi te zgodbe, saj je graja vedno bolj tekoče berljiva kot hvala, sem skoraj upal, da bo (vsaj) sladica kiksnila, a se je izkazalo, da sva naročila še repete za domov. Pralinina pena je bila rjavi otok pregrehe sredi morja breskove juhe, v katerem so plavale rdeče češnje. A še večji greh je bil na drugem krožniku, saj lahko na Mozartove čokoladne kroglice iz Salzburga takoj pozabite. Precej bližje je namreč do fischbaških cmočkov s pistacijevim in nougatovim nadevom, povaljanih v lešnikih.

Veste zdaj tudi vi odgovor na uvodno vprašanje?!