Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (88 od 100)


Gostilna ocenjena 27 krat

Hrana:
27 krat
Vina:
26 krat
Postrežba:
27 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
27 krat
Cena/kakovost:
27 krat

Ocenite gostilno
 

2003


2003


2003


2006


2006


2006


2003


2006


2006

 
Franko, Kobarid
Ustvarjalnost izpod planin

Franko iz Starega sela kaže prihodnost slovenskim domačim gostilnam - Frankovi dodajajo prvovrstnim sestavinam iz okoliških polj in kmetij vsak dan nove ideje, ki jih črpajo iz tradicije regije in mladostne radovednosti - Bogata vinska klet in vedno drugačne ter nove jedi - Caciki in suši iz Kobarida

Valter Kramar je za svojo Ano Roš lani popolnoma prenovil staro Frankovo kuhinjo, v kateri danes nastajajo najbrž najbolj kreativne jedi slovenske nove kuhinje.

"Leto dni sem jo načrtoval, ker sem vedel, da napake ne sme biti. Sedaj smo z njo zelo zadovoljni, pa čeprav še ni povsem gotova. Pustil sem si, namreč, še nekaj prostora, da bo praksa pokazala tiste stvari, na katere sem med načrtovanjem pozabil," je opisal svoj projekt Valter in nam ponudil majhno rdečo lučko. Na leseni palčki je bil sladko slani želatinast bonbon, ki je v sebi skrival mladi kozji sir. Nismo ta okus že nekje srečali?

"Ciao, Antonio," smo se s starim znancem Špancem Antoniom Grasom, ki je svetoval tudi Tomažu Kavčiču z Zemona, pozdravili v Frankovi kuhinji. "Nimam časa, da bi hodila na izobraževanja in delo v tujino, zato smo se dogovorili, da pride Antonio za 14 dni k nam," je potrebo po spoznavanju novih kuharskih tehnik pojasnila Ana Roš, sicer autodidaktinja.

Nove kuhinje pač ni brez nove kuhinje! Na starem štedilniku lahko nastane le stara frtalja. Na novem pa takšna kot pri Franku, hladna frtalja 06 na žlico ali na dnu zeliščna pena s šparglji, v njej domači brioš ovit v panceto, na njem prepeličji rumenjak in zraven parmezanov keks. V stari Frankovi kuhinji, ki je v času Valterjevega očeta slovela prav tako kot sedaj, so pripravljali goveji file v rdečem vinu in pršutu s praženim krompirjem, v novi pa so za mlade telečji medaljoni in radič s krompirjem v kozici le za mimogrede, saj raje navdušujejo s kavnimi rezanci v omaki brancina, rožmarina in kave z brancinovim sendvičem in pomarančnim prahom. "Nova kolekcija jedi je ravnokar v nastajanju, zdaj je vmesni čas med zimo in pomladjo," je opisal Valter. Torej: topel mousse topinamburja in treviškega radiča v kremi tolminskega sira s topinamburjevim čipsom, hrustljavi žepki polnjeni z rahlo prekajenimi račjimi prsmi in mlečno kremo v začinjenem hruškovem pireju, hobotnica in žafran na kremi iz krompirja in olivnega olja ter zrak iz hobotnice, račji ravioli v pehtranovi srajčki, olivno olje z esenco vaniljevega stroka in paradižnikov ragu. Slednji zato, da smo lahko primerjali Denkove (Več, 15. april) in Frankove raviole, Gregorjeve po zapovedih visoke francoske kuhinje, Anine po zapovedih ustvarjalnih novodobnih Špancev.

Suši iz Ftance

Ti ravioli so me spomnili tudi na neko prejšnjo kolekcijo, ko je imel Valter 38, gostilna 32, Eva pa 1 leto. Otroci so po vrtu dirkali s kolesi, pes je lovil postrvi v Ftanci, Ana je bila na porodniški, v kuhinji pa so zmogli vse. Najprej suši iz Ftancine postrvi s staranim kisom in olivnim oljem, ovit v korenje in por, z esenco limone in ingverja, za piko na i pa sečuanski poper, ki ga sicer dodajajo tudi čokoladnemu moussu. Za solato je bil kozji sir s celim zeliščnim vrtom, ki je napovedal račkine raviole letnika 05, z maslom, vaniljo, češnjevci ter harmonijo nežnih okusov.

Sipini rezanci zatem so bili tako medli, da smo se pri mizi skoraj skregali. Kaj je hotel pesnik povedati? Je bil koper le za okras, ali pa je resnično hotel začiniti medlost rezancev brez okusa, v družbi polente s črnilom? Nova kuhinja ne bi bila pol tako zanimiva, če ne bi bilo ob njej različnih mnenj. Kot pri jagenjčku, počasi in dolgo pečenem, pri katerem ona niti za stavo ne bi pojedla mastnega roba, on pa bi se zaradi njega odpovedal mesu. Toda, zakaj spet esenca, tokrat ribezova, če pa je bolj žele? Pri počasnem pečenju pač ni soka, ki ostane ves v mesu in si je zato z omako potrebno drugače pomagati. V sedanjih novih kuharskih časih pa se omake delajo iz sadja!

Zapis iz leta 2003

Ko je Ernest Hemingway kot vojni dopisnik in bolničar prostovoljec pred 86. leti spremljal veliko vojsko, ki se je pobila med seboj prav v okolici Kobarida, je v večni spomin Kobaridu in v večni opomin noriji vojne zapisal: "Zbogom orožje!". Sumim, da je tudi starega Franka in še bolj zatem njegovega sina Valterja prijelo nekaj podobnega. Le da sta onadva rekla zbogom šniclom, lignjem, pomfriju, sadnim kupam, mešanim ploščam in limoni na radičevem listu s peteršiljevo perjanico v lupini. V spomin na čase, ko smo še mislili, da je bistvo dobre gostilne velikost njenih porcij, in v opomin konfekcijskim gostilničarjem, ki mislijo, da bodo imeli polno, če bodo vsi kuhali enako - slabo.

Hiša Franko, v majhnem Starem selu ob cesti proti mejnemu prehodu Robič, nekaj kilometrov ven iz Kobarida, pod planinami in v zelenju, je tako že več let pojem sodobne slovenske vaške, domače in družinske gostilne. Zbogom friteze in cvrenje od jutra do mraka! Dober dan prvovrstne sestavine domačega kraja in okoliških njiv ter kmetij! Dober dan ideja in ustvarjalnost, dober dan letni čas, dober dan vedno novo doživetje!

Pa zaradi tega Franko sameva? Ravno obratno! Tudi vedno več gostov je (že) reklo zbogom odmrznjeni konfekciji! Pravzaprav je bilo ob našem poletnem nedeljskem obisku celo tako, da je bilo gostov preveč. In zaradi tega je malo zaškripalo tako v kuhinji kot v strežbi. Toda Frankovi so vseeno uspeli potrditi svojo uvrstitev med pet najboljših slovenskih gostiln!

Kreativne solatne miniature

Bilo je vroče, da se domačemu kosmatincu še pretegniti ni ljubilo, zato se nam je zdelo najbolj pravšnje začeti s poletnimi solatami. Frankovi krožniki so štirioglati, a pri tej jedi so robovi prišli še bolj do izraza. Ker je bil na krožniku trojček. Na žlici caciki. Kaj si lahko želiš še bolj osvežujočega pri skoraj štirideset stopinjah pod brajdo in stekleno streho s senčilom?! Na majhnem koščku frike pa še manjša solata. Čeprav je caprese ena od najbolj razširjenih hladnih predjedi in hkrati tudi najbolj iznakaženih, saj večina gostilničarjev misli, da je dovolj, če dajo na krožnik kravjo "mocarelo" in nekaj rezin "paradižnika", ki jih povrhu pokapljajo še z "balzamikom", je to bil, četudi miniaturen, resničen caprese! Trije majhni češnjevci, lepo zreli, prerezani na polovico, zraven majhna kroglica mocarele, ki četudi morda ni bila bivolja (ali pač?!) zagotovo ni bila gumijasta, temveč res rosno mlada, in listič bazilike. Nobenega balzamičnega kisa, saj ta na caprese sploh ne sodi. Vsega skupaj je bilo le za grižljaj. Toda se je splačalo! Ob tem, da do glavne stvari na krožniku šele prihajam. Pisalo je radičeva krema, toda zame je bil to bolj kipnik, iz belgijskega radiča, kar pa mu ni prav nič zmanjšalo okusa. Vse skupaj je bilo, skratka, izvrstno.

Nič kaj dosti, tudi zaradi kreativnosti, ni zaostajala solata iz mladega krompirja, rukole in hitro kuhanega lignja. Bil je še malo topel, tudi on, tako kot na drugem krožniku mocarela, prav nič gumijast, kar pri kuhanem lignju sploh ni težko (ustvariti gumo, namreč). A največ je bilo vredno zato, ker je imelo kljub sestavinam, ki razen rukole nimajo pravzaprav nobenega okusa, čudovit poletni okus.

Pri toplih predjedeh smo preizkusili polentino tortico. Ko sem mlademu gospodarju naročil z okrajšavo - jaz bi pa polento z rdečo postrvijo - me je popravil, da je to tortica. Ki so jo tako "spekli", da so za centimeter debelo polento narezali na šest majhnih šesterokotnikov. Tri so zložili v trikotnik, čeznje prelili čudovit postrvji brodet, z majhnimi kosi ribe, ki pa so bili še lepo konsistentni, najbrž s pomočjo kakšnega dobrega terana, vse to pa pokrili s preostalo polentino trojko. Zelo okusno!

Dogodivščina divje svinje

V tej smeri pa ni šlo tudi pri glavnih jedeh. Četudi so bili melancanovi kaneloni poletno primerni in kreativni, jih je zmotilo to, da niso znali šteti do dva. Namesto dveh smo dobili le eno porcijo, druga pa je potem morala v kuhinji mimo vrste, zaradi česar ji je precej manjkalo. Nasploh gneča Frankovi kuhinji, pa tudi strežbi, ne dene najbolje. Ko sem po belem vinu naročil še kozarec rdečega, kar po gospodarjevi izbiri, saj je navsezadnje v Italiji šolan sommelier, je sicer dobro izbral, toda zaradi naglice prinesel steklenico kar skupaj z belim vinom. Pri zunanji temperaturi nad 30 stopinj pa še nobenemu rdečemu vinu skoraj enourno čakanje ni dobro delo.

In kje so se izgubile velike bučke? Jedilni list mi je h kotletu divje svinje obljubil namreč krompirjevo kremo v veliki bučki, od česar je ostal le krompirjev pire brez bučke. Sicer trije lepi kotleti mlade divje svinje, domiselno obloženi s pistacijami, so tudi nekaj izgubili. Okus, namreč! Ob robu so bili predolgo pečeni, ob kosti premalo, omaka je bila zgolj iz mesnega soka, vse skupaj pa je bilo povsem nezačinjeno. Čeprav si še nikoli ob vsem svojem dobrojedskem delu nisem nobene jedi dosolil, sem tokrat moral seči vsaj po poprovem mlinčku, da je vdahnil nekaj življenja. Dietno, a preveč, skratka.

Pri sladicah je bila breskova pita okusna, domača, poletna, žele iz bezgovih jagod pa je potrdil Frankovo usmeritev v lahkotne, mediteranske in ustvarjalne jedi. S tem je vsekakor na dobri poti, le v nedeljo mora ali pomanjšati vrt ali pa poklicati na pomoč v kuhinji in strežbi. No ja, bilo pa je res vroče.



Komentar bralcev:

25.10. 2009: Ni vprašanje če je bilo dobro, bilo je odlično, božansko, izvenserijsko in kar se užitkov tiče so nedvomno št. 1 v Slo.! In mimograde moja zaroka in kasneje poroka pri Franku je uspela - tudi po zaslugi vrhunske kulinarike !!!:)
22. 6. 2009: Vsakič bolje pri Franku. Kako rečejo pri Michelinu? Vredno potovanja.
19. 8. 2008: Gledam komentar bralca pred mano izpred leta dni. In me spomni na dopisovanje ki sem ga imel pred leti z nekim mojstrom, ki je tudi postavil kulinarično spletno stran, jo krstil z vehementnim nazivom in v njem prepustil ocenjevanje lokalov srenji, ki si jo je preko pasic v Financah in še kje drugje nabral. Seveda so bile ocene vseh boljših lokalov v pričujočem smislu. Kako naj nekdo, ki ob ceni 100 eurov po glavi v vrhunski restavraciji (z nadvrhunskimi aspiracijami) in s plačilom pogrinjka pade v komo, ocenjuje neko Ano (ali Vesno, Janeza, Tomija, Martino, Gregorja...)? Pa še primerja z lastno ljubiteljsko kuhinjo in potem drugače misleče v sveti preproščini etiketira kot snobe... Tisti, ki si občasno privoščimo ciljane izlete v vrhunske restavracije po tujini (in seveda doma), pač vemo, da sta Ana in Valter ustvarila odlično gostilno. Prav gotovo je problem lokacija. Ker je Italija bistveno bliže kot Ljubljana, je ciljna populacija laška. Čeprav mi je že marsilateri oštir zaupal, da ga danes ni gosta, kot je slovenski - seveda ne tisti, ob katerega sem se uvodoma obregnil in njegovi preštevilčni kameradi. Poprečni slovenski ljubitelj vrhunske kulinarike naj bi danes ob meji že porabil več kot njegov italijanski sodrug, tako naj bi se že poznal aktualni gospodarski položaj pri sosedih. Kar pa ne pomeni, da si lahko ta hram vrhunske kulinarike privošči, da Valterja kot gostitelja, ki poklepeta z gosti ob večerji, nadomesti sezonski delavec iz tujine. Pa ne Mujo ali Haso. Pravi Italijan, ki ne govori besedice slovenskega jezika. Ker se s slabo italijanščino pač ne bom pogovarjal v slovenski gostilni na slovenskih tleh (ne pri Lovcu ne pri Devetaku onkraj meje mi tega ni treba), sem v Kobaridu (Caporettu) naročal v angleščini... Ta sramota pač ne vpliva na to, ali in kdaj bo hiša Franko prišla do tako zaželene Michelinke. Pač pa prav gotovo vpliva gostoljubnost domačih. V skoraj vseh vrhunskih družinskih (!) restavracijah na podobnih alpskih lokacijah gosta sprejme ali se poslovi od njega lastnik, le chef. Ali pride z njim za trenutek pokramljat. In gost se počuti zaželenega, ostane mu lep spomin. V mestih je pač drugače, tje prideš nekaj pojest tudi kar tako, da ni treba doma kuhati. In ne zameriš morebitne rahle nonšalance. Žal pri Franku v to filozofijo ne verjamejo. Če gospa Ana ignorira goste, ki so že kar nekajkrat uživali njene dobrote, če Valter ne najde časa, da jih pride pozdravit – sorry, odkar stoji zimski vrt imam slab občutek, da se jima ne da več. Da so gostje odslej dani kar od Boga. Organizacija strežbe mi pri njih doslej nikoli ne bila vprašljiva. Z manj strežnega osebja. Ob zadnjem obisku pred kratkim pa so mi sprva dotakali vodo ob vsakem malem požirku, ob koncu večerje pa sem si sam natakal celo vino in se več kot dvajset minut trudil vzbuditi pozornost preostalega dela osebja za naročilo obveznega ristretta. Sem bil med prvimi, pa nisem odšel med zadnjimi. Morda bi budno Valterjevo oko to takoj uredilo, a na tej ravni mora vse teči kot po maslu, pa če je glavni zraven ali ne. Tako pa so bili za mojo mizo zadolženi vsi in nobeden. Tretje, nič manj relevantno. Morda bi bilo dobro, da se odpovedo 25x25 cm širokim, sicer ljubkim, a povsem neuporabnim prtičkom. Kot mi je bilo nekoč rečeno, naj bi bil zakon v tovrstnih lokalih irski lan 60x60cm, ki lahko opravlja svojo funkcijo in ne leti na tla ob vsakem gibu noge. Podrobnosti pač štejejo. Ker plačam pogirnjek, bi v taki restavraciji pričakoval kak pozdravček iz kuhinje. Ponekod prinesejo tudi tri in več. In kake pralineje ob koncu. Tu - nič. In zadnje. Vinska karta je bila pred nekaj leti prav gotovo ena najlepših na Slovenskem. In še danes odlično pokriva slovenske vinarje, seveda tudi po vertikali. Je pa vmes prišlo do precejšnjih pretresov, od Danila prek Rakarja do najaktualnejšega Cuba in bo treba nedvomno kaj postoriti glede izbora tujih vin! Torej, do Michelina oziroma absolutnih kriterijev še manjka. Se bosta morala odločiti, ali jima je doseženo dovolj, ali pa želita narediti še kaj več. V zadnjih dveh letih je šel moj občutek glede tega bolj na dol, zato tudi tale komentar. Aja, končno smo šli tja zaradi hrane! Odlična, kot je bila. Rahlo sem bil razočaran le nad telečjimi lički, ki me res niso navdušila (referenca ostaja Steirereck), ostalo pa zanimivo in vrhunsko. Škoda, torej...
17. 8. 2007: prehude cene (~100EUR/osebi), natakarica trenira snobizem, natakar preveč smrdi na tobak, plačate pogrinjek 2,5 ali celo 3,5EUR po osebi, ne vem za kaj bi take jedi bile nekaj posebnega sam doma si pripravim take "špecijalitete" (res je da kuham iz hobija), gostilna za ljude željne snobizma, po moji presoji šolska ocena 1...
6. 3. 2007: Zelo prijazni, zelo profesionalni, skratka toplo Vam jo priporočam.
16. 1. 2007: V primerjavi z resnimi konkurenti na tej (Lojze) in oni strani meje (Sirk, Devetak) bistveno prehladen pristop h gostu. Valterjeve kombinacije so mi kot zapriseženemu dobroljubu pogosto neskladne, Ana pa je pod vplivom Ferrana 1.) rahlo zašla in 2.) postala več kot rahlo ohola. Rezime: zgubljena bitka s Tomijem, v najkrajšem času ju bosta presegla Janez (JB) in Vesna (Danilo).
15. 12. 2006: Zelo prijazni in inovativni, sledijo trendom, res pohvalno!
12. 12. 2006: Vse je izvrstno!!!!!!!!!! To je pravo doživetje! Complimenti!
30. 7. 2006: Letos sem že drugič zelo dobro jedel.Prvič v gostišču Barbara v Idriji in sedaj pri Frankotu.Čestitam, res odlična kuhinja!

7. 7. 2006: Sicer krasen ambient, a ne najboljse osebje. Previsoke cene za postrezeno hrano. Očiten vpliv Italije, plačas celo pogrinjek. Po osebi.

25.02.2006: Poleg penziona Raduha zame najboljša hrana v Sloveniji, so pa cene čedalje hujše.

26.09.2005: Vrhunska hrana, lepo okolje, prijaznost. Žal malce zasoljena cena: degustac. menu za dva z vinsko spremljavo: 32800 SIT.


Dodatni podatki

Kako do tja:  V Kobaridu levo proti mejnemu prehodu Robič, po dveh kilometrih je gostilna na desni strani, pri odcepu za Staro selo.

Regija:  Primorska in Notranjska

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Staro Selo 1, Kobarid

Telefon:  05 389 4120

www:  www.hisafranko.com

Zaprto:  Ponedeljek, torek

Lastnik:  Valter Kramar

Kuhar:  Ana Roš Kramar

Cene:  opisano kosilo za štiri je stalo 18.000 tolarjev; degustacijski menu stane 8.200 tolarjev

Jedi:
kreativna slovensko obarvana kuhinja;
jedilnik se prilagaja sezoni in ponudbi; oglejte si Valterjeve kolekcije na domači strani Hiše Franko

Plus:
urejenost, kreativnost, sproščenost, večno spreminjanje, iskanje, odkrivanje; pot, ki jo kaže številnim drugim gostincem.

Minus:
včasih gre kreativnost predaleč in je vtis podrejen okusu

Dodatno:
večina zelenjave, sirov, skute, mesa prihaja iz bio kmetij; prenočišča, bližina meje, pozdrav domačega psa; sobe (najlepše so tiste z baldahinom in stekleno kopalnico nad gostilno;
catering

Leto obiska:  2006

Ponoven obisk:  zaradi velike kreativnosti je vsak obisk doživetje!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND