Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (79 od 100)


Gostilna ocenjena 19 krat

Hrana:
19 krat
Vina:
18 krat
Postrežba:
18 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
18 krat
Cena/kakovost:
18 krat

Ocenite gostilno
 


















 
JB Podvin, Mošnje
Lokacija, ambient pa še kuhar

Pod najlepšimi gorami, v svetovljanskem ambientu starega lovskega dvorca, ponuja restavracija Podvin sodobno kuhinjo francoskega znanja in slovenskega porekla - Kdaj bo vsaka slovenska gostilna takšna?

Vsaka slovenska gostilna bi morala biti kot je restavracija JB Podvin! Oziroma: ko bodo slovenske gostilne na ravni današnjega Podvina, bo Slovenija kulinarična velesila. Nekaj takega kot je danes Španija. Torej še malo boljša od današnje Avstrije... Kajti tako visoka povprečna kakovost bo hkrati pomenila, da bomo imeli kakšnih 20 resnično vrhunskih (svetovno vrhunskih, ne slovensko vrhunskih!) gostiln. Takšnih kot pa JB danes - ni!

Mi je uspelo biti dovolj jasen? Hotel sem, namreč, povedati, da je restavracija Janeza Bratovža v hotelu gradu Podvin zelo dobra gostilna. Toda ni (še) to, kar bi naj bila. Kajti potencial ima dosti, dosti, dosti večji.

Slika z največjim mojstrom

Prvič zaradi lokacije. Vse je blizu, od Ljubljane do Kranjske gore, od meje do avtoceste, od turističnih kolon do slovenskih izletnikov, od golfa do Avsenikov, od Triglava do Blejskega jezera.

Drugič zaradi ambienta. Ne vem, če je še kje v Slovenija tako svetovljanska restavracija. Noben še tako znan in slavljen svetovni kuhar se je ne bi branil. Lovskemu vikendu generala Camilla de Polignaca, v katerem je bila pod opečnatimi oboki, med kamnitimi stebri, v orehovem lesu dolga leta boljša slovenska restavracija, je v novem življenju arhitekt Mladen Treppo dodal jedkano steklo, usnje in predvsem indirektno razsvetljavo, tako da je nastala prava reprezentančna gostilna.

In tretjič, kar sploh ni zadnje, temveč najbrž kar najbolj pomembno, zaradi Janeza Bratovža. Malo je slovenskih kuharjev, ki bi se toliko izpopolnjevali v tujini. Za nobenega drugega pa ne vem, ki bi imel na steni svoje restavracije sliko, ob kateri se nihče ne vpraša: "Kdo pa je ta veseli gospod poleg Janeza?", saj vsi vedo, da je to sam Alain Ducasse, največji kuhar današnjega dne, ki med svoje prijatelje šteje tudi - Janeza Bratovža.

Toliko o Podvinovem potencialu. Toda, tega potenciala vse slovenske gostilne ne morejo imeti. Zakaj bi naj bile potemtakem takšne kot je Podvin? Zaradi hrane!

Le najboljše sestavine

Zato, ker v Podvinu lačnega najprej pozdravijo z različnimi majhnimi štrucami svežega domačega kruha, ki ga natakar razreže pred gostovimi očmi. In mu zdraven ponudijo velik kelih poln najboljših slovenskih mehurčkov. Sedem, osem penin, ki jih točijo na kozarec! Kje je še kaj takega?

Zato, ker v Podvinu uporabljajo le kakovostne, najboljše sestavine. Jastoga na rukoli, na primer, brez velikih čira čara, naj se ve, da je vodilo Podvinovega chefa: "Bolj enostavno je, boljše je!" Nepotvorjen okus jastogovega mesa, skrbno rešenega oklepa, z nežnim prelivom, ki ga v ničemer ne zakriva, na steljici, ki ga crklja. Ali pečena breskev s čebulno marmelado in gosjimi jetri. Poslastica! Najbolj kreativna gosja jetra slovenskih gostiln. Zato, ker se ne važijo s svojo posebnostjo, temveč presenečajo s svojim okusom, ki je sožitje vseh sestavin na krožniku.

Zato, ker v Podvinu vedo, da še tako dober kos mesa ni nič, če ob sebi (ne na sebi!) nima prave omake. Nojev medaljon, na primer, v rožmarinovi omaki, ali pa argentinski ramstek v gorčični omaki. Obakrat izvrstno meso, četudi je nojevo s sosedovega pašnika, goveje pa z drugega konca sveta. In ravno zato, ker so med njima tako velike razdalje, sta tudi omaki samosvoji in ne, kot je to premnogokje v slovenskih gostilnah, iz iste osnove.

Zato, ker se v Podvinu krožniki ne bahajo (le) s porcelanom, temveč s sliko, na kateri ni ničesar preveč. Nobene domače okrasne obrti iz eksotičnega sadja, temveč belina krožnika, na njej pa okusi, na primer, pečene polente, jurčkov, brija in tartufov.

Zato, ker je v Podvinu zelenjava zgolj sveža. Čeprav je tudi tukaj, kot v drugih slovenskih gostilnah, prisotna na vsakem (mesnem) krožniku, je kuhar nanj ni položil le zaradi lepšega, še manj, ker je ima polno zamrzovalno skrinjo, temveč zato, ker so jo dopoldan branjevke tako vabljivo ponujale na tržnici. H grdobini, na primer, debelim kosom iz debelega repa, na žaru popečene bučke, koromač, paprika in mlada špinača, na zapečenem krompirju, pokapljano s česnovo balzamično omako.

Dobro še ni vrhunsko

Zato bi vsaka slovenska gostilna morala biti takšna kot je že danes JB Podvin! A zato tudi JB Podvin ne bi smel biti to, kar je danes...
Podvin, kje je tvoja ustvarjalnost? Pa menda ne v degustacijskem menuju iz jelenovega carpaccia, paradižnika z mozzarelo, njokov s škampi, nojevega medaljona z žafranovimi rezanci in creme brulee? Ali pa bi se moral vprašati drugače: Podvin, kje je tvoj chef? Če je za "vsako slovensko gostilno" dovolj, da so jedi b.p., je to za Podvin premalo! Ali še konkretneje: zgolj pečena breskev z gosjimi jetri je premalo, da bi se v takšnem ambientu in na takšni lokaciji razpoznal kuharjev podpis. Za to ni treba pod Stol in v Radovljico, saj bo ta članek - upam! - prebral tudi kak slovenski gostilničar in potem bo tudi on spoznal "skrivnost" kakovostnih sestavin, samosvojih omak, všečnih krožnikov in sveže zelenjave...

Le kaj bi o Podvinu rekel prijatelj Ducasse? Bi pogledal jedilni list, videl na njem medaljone ter prosto izbiro - k telečjemu konjakova, mocarelina, gobova ali rožmarinova omaka, k pljučnemu teranova, pikantna, gorgonzolina ali iz mešanih gob, k puranovemu pa orehova, špinačna, gobova ali žafranova - in zadovoljno ugotovil: "Glej, glej, kot moj Spoon!" Bi bil ob tem zadovoljen tudi JB, če pa ve, da je Spoon zgolj komercialni franšizing velikega mojstra (in podjetnika), ki za zvezdice tekmuje na drugih lokacijah?

Bilo je, skratka, dobro, toda pričakovali smo vrhunsko. Toda, nenazadnje, tudi za to slednje nismo bili prikrajšani. Ker smo se posladkali! In tako okusili tisto, kar bi moralo biti v Podvinu na vsakem krožniku. Od kuharjeve dobrodošlice naprej. Ki je, mimogrede povedano, sploh ni.

Če želite nekaj posebnega, na posebni lokaciji, v posebnem ambientu, od posebnega chefa, potem pojdite v Podvin na čokoladno tortico s suhimi slivami, čokoladni souffle z bavarsko omako, creme brulee in čokoladno peno JB!



Komentar bralcev:

15. 11. 2008: Priznam, da sem se stežka odločila za obisk, glede na to, da se je lastnik zamenjal, ampak mene in družbo je čakalo prav prijetno presenečenje, hrana božanska, prav tako pijača, ambient... zasebnost! Lahko rečem, da tudi največji petičneži ne bi mogli reči kaj drugega!
13. 11. 2008: glede na to, da janez bratovž ni več lastnik že od leta 2007, se mi zdi da komentarji niso na mestu!
8. 11. 2008: Nazadnje ko sem jedel in pil je bilo res perfektno ma kraljevsko a so me zmotili neki čudni tipi, ki so se prijateljsko in stoje pomenkovali z natakarjem, tako da nam je bilo kar nekako neprijetno... Mislim, da če bodo hoteli še naprej ohranjati nivo restavracije jim "takšni tipi" oziroma gostje ne bodo v pomoč ampak prav nasprotno !!!
16. 9. 2008: že že , Podvin, ampak veliko pomeni tudi personal. Po dolgem času sem se prejšnji teden zopet ustavil v eni svojih najljubših restavracij in moram reči da sva s soprogo zelo zelo dobro jedla in pila, ampak strežba pa je še zmeraj ista in marsikaj bi se dalo napisati, menim pa da bi mogoče morali razmišljati o spremembi poklica.
24. 8. 2008: Moram reči, da je hrana zelo dobra, ambient tudi.....čistoča ...niti ne, da o postrežbi ne govorim...
9. 4. 2008: Problem ni v restavracuji ampak v pijanem šefu... Sramota!!!
18. 1. 2007: Veliki problem vseh slovenskih vrhunskih restavracij je tu potenciran. Namreč, če ni šefa, kvaliteta šepa toliko bolj kot drugod, saj Janez že dolgo časa ni več na vsakodnevnih obiskih. Govori se celo, da razmišlja o umiku iz te lokacije. In ko Janeza ni, so krožniki dolgočasni, natakarji sila zaposleni v kuhinji (glede na to, da kar po tekočem traku zamujajo z nujnimi pripravljalno-pospravljalnimi deli pri mizi), skratka solidna gorenjska restavracija in nič več. Če sta lakota in želja po uživanju na povratku s smučarije hudi, se zato zdaj velja ustaviti malo prej, pri Topolinu, ali pa potegniti do Danila. Škoda je tega nedokončanega mega projekta, ki je v viziji kreatorjev obsegal prvo točko v Sloveniji, ki bi na najvišjem nivoju združevala bivanje in hrano, Relais&Chateaux in Michelinovo zvezdico. Pa so kreatorji (in investitorji) odšli, Janez pa se ne more raztrgati na dva. Je pa bilo zelo, zelo dobro, skoraj brezhibno, nekajkrat, ko se je Janez malo poigraval v kuhinji in ko je še stregel tisti znani gorenjski natakar, prej menda iz Jožovca, zdaj pa občasno v Topolinu. Tempi passati.
3.08.2005: Menim da je vse zelo dobro predvsem okolica je zelo urejena, kljub temu da so cene malo visje, pa odtehta vse drugo!


Dodatni podatki

Kako do tja:  Pod klancem, ki skriva pogled na Radovljico, desno je odcep za Begunje, levo, za farmo nojev, za grad Podvin.

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
sodobno

Naslov:  Mošnje 1, Radovljica

Telefon:  ++386 4 532 52 80

Zaprto:  ponedeljek

Lastnik:  Janez Bratovž

Kuhar:  Janez Bratovž

Cene:  degustacijski menu 7.500 tolarjev; za opisano smo z vini štirje plačali 43.600 tolarjev

Jedi:
sodobna sezonska kuhinja s slovenskim poreklom in sredozemskimi ambicijami

Plus:
dodelan gostinski koncept, ki stavi na kakovost sestavin in uigranost kuharske brigade; tudi brez prisotnosti chefa ni velikih kiksov; lokacija in ambient; ocena 5 zaradi pečene breskve in sladic (sicer 4+)

Minus:
v tako ekskluzivnem ambientu mora biti takšna tudi hrana - torej kreativna, ne le naučena

Dodatno:
hotel in čez cesto farma nojev

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  ko bo degustacijski menu bolj ambiciozen



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND