Peter Zaveršek je že četrta generacija Francljevih gostilničarjev. To pomeni, da je Francl v Zagradu že od leta 1895! Kolikokrat, torej, smo se v tem času peljali tam mimo, med Celjem in Laškim, pa sploh nismo vedeli, da je pri Franclu v Zagradu tako prijetna senca pod debelim kostanjem in visoko lipo, ter da Francljevi strežejo v narodnih nošah?!

Zagrad je čisto blizu Celja, pa vseeno čisto na kmetih, tako da so okrog polja in gozdovi, kmetije, hlevi, zelenjavni vrtovi in kmečki vonj. Gostilna ob cesti je lepo obnovljena, v avstroogrskem stilu, s starim napisom, igrali za otroke, senčnim vrtom z žuborečo vodo in dovolj prostora, da Zagrad in vsa okolica vanjo hodijo vse življenje, ob rojstvu, krstu, birmi, fantovščini, ohceti pa tudi sedmini. Skratka, prava domača, družinska, podeželska slovenska gostilna!

Poletni jedilnik kmečke gostilne

V takšni gostilni, seveda, ne vprašajo za aperitiv. Tudi ne postrežejo s kakšnim amusejem, saj je dovolj, da vprašajo le, koliko domačega boste. V kozarec vam iz buteljke natočijo sicer le koprski rumeni muškat, za k sladici, v štefana pa konjičana, refošk in cviček. Dovolj, da se lahko poglobite v jedilni list, ki je res nekaj posebnega. Že dolgo nisem doživel, da bi kje ponujali toliko zelenjavnih jedi! In že dolgo jih pri sosednjih mizah tudi niso tako veselo naročali!

Ob klasičnem jedilniku (dobra juha, če jo naš kuhar skuha...) imajo pri Franclu tudi sezonskega. Poletni trenutno ponuja: pašteto prekajene postrvi z medeno koromačevo omako, zagrajsko prekajeno postrv s hrenom, govejo juho z jetrnimi štrukeljci, zapečene štruklje s polževo sekanico (1.280), zlato pečeno ščuko, poletni brezmesni krožnik (1.100), svinjski file na rukoli s pikantno skuto, pečenega fazana v omaki s karželjni in slanino (2.050), jelenov hrbet v čokoladni omaki, pečenega koštrunčka z zelišči (2.050), kunca z zeliščno skorjico, melisino strjenko (300). In ko vam vse te domače dobrote, ki so jih naše babice nekoč že kuhale, potem pa smo jih mi nekam izgubili, prinese še v krajinsko nošo opravljen natakar, morate Franclu še pred prvim grižljajem iskreno čestitati.

Pašteta prekajene postrvi je bila kot ribja pašteta okusna, toda namesto medene koromačeve omake so bili na njej le kolobarji, sicer tanko zrezani, bele čebule, ki so jim zaman skušale pomagati grške olive. Škoda, kajti zamisel z omako dobra, izvedba brez nje pa ne!

Veliko čebule je bilo tudi na domači žolci, a na njej, v prijetni osvežilni poletni marinadi bučnega olja in le malo kisa, razumljivo. Kljub temu pa bi si želel žolico malo bolj današnjim vitkim časom primerno, torej ob svinjskih kožah več lepega mesa v hladetini. Spremljava, paprika, paradižnik, trdo kuhano jajce in peteršilj, se je sicer osvežilno trudila, a mastnega je bilo vseeno preveč, da bi zmogel krožnik pomazati.

Kuhati se začne zgodaj zjutraj

Kot se za pravo staro slovensko gostilno spodobi, imajo pri Franclu ob pečenkah vselej tudi žabje krake in polže. Slednje sem si omislil sesekljane, v štrukljih, ki so prav tako Franclov ponos. Štruklje so napolnili s sesekljanimi polži, česnom in peteršiljem ter gratinirali s parmezanom na lončenem krožniku. S korenčkovo rožico in drobnjakovim pecljem na vrhu je bila okusna jed, ki bi se jo zlahka dalo prodati tudi kakšnemu nepolžarju, prav dopadljiva.

Sloves domače gostilne so Francljevi nato upravičili s poletnim brezmesnim krožnikom, ki nikakor ni bil pogreta odmrznjena vsebina hladilnika, temveč je vseboval kar kvartet Franclovih toplih in izvirnih predjedi: blitvin zvitek, zelenjavni štrudel, gobove štruklje in polnovredne cmočke s porom. Čeprav pri Franclu tudi po mesu prijetno diši, pa vam moram vseeno prej priporočiti njegove brezmesne jedi, ki bodo celo marsikateremu vegetarijancu razkrile, da zelenjavni svet sploh ni pust in dolgočasen.

Mesni Francljev del sva preizkusila s pomočjo fazanjih prsi, ki so se bohotile s karžljevo omako. Vendar le v imenu, saj karžlji še vedno ostajajo kraljevska goba, ki jo je v naših krajih izredno težko najti, na Francljevem vrtu pa tako imenujejo gojene gobe. A to tudi priznajo!

Žal so bile pod gobjo omako, v družbi zlatorumene polente iz grobega zdroba, fazanje prsi presušene in prepuste, kar pa je nasploh težava domačih gostiln, v katerih začnejo z lonci ropotati že zgodaj zjutraj, čez dan pa potem pogrevajo in dogrevajo, zaradi česar pa lačnim nikoli na jedi ni potrebno predolgo čakati. Sem pa se razveselil solate, saj se ji je videlo, da je iz domačega vrta, ko ni nič hudega, če jo je vročina že začela gnati v vrhe. Domače je pač domače.