Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (86 od 100)


Gostilna ocenjena 11 krat

Hrana:
11 krat
Vina:
11 krat
Postrežba:
11 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
11 krat
Cena/kakovost:
11 krat

Ocenite gostilno
 












 
Pri Lovcu, Cormons, Italija
Stari okusi in nove vinske zgodbe

Pri Lovcu in pri Sirku, v Krminu, sredi valovitih Brd - Zeleni turizem Joška in Loredane Sirk na italijanski strani Brd - Oživitev okusov iz preteklosti - Vinska klet z domačimi vini italijanskih in slovenskih vinogradnikov

Pravzaprav bi moral biti opis tokratne gostilne zelo kratek. Kajti La Subide se ne da brati. La Subido je potrebno doživeti!

Gospodar nas je pozdravil, seveda, že na dvorišču. Velik pršut, ki ga Gigi D Osvaldo na furlanski burji suši prav zanj, je na stojalu postavil na sredo, nam razdelil še gorki domači kruh in začel rezati dolge in tanke rezine. Zraven sta počili dve penini!!, saj je bila žeja po vožnji skozi vinograde slovenskih Brd in furlanskega Collia dolga in vijugava. Za pršutom je prišla na vrsto salama, tako dišeča, da je ob sebi hotela krompirjev kruh, ki je posrkal mastne prste. A že je prišel novi pladenj, najprej s hrustljavo friko, potem še eden z ocvrtim bezgom, pa še eden z ocvrtimi bučkami, pa še eden... Še dobro, da so nas poklicali v klet, saj bi omagali, še preden se je sploh začelo. Gostoljubje in dobrodošlica po Sirkovo!

Začne se s pršutom in friko

Ker so zunaj cvetele bučke, so nas pozdravile tudi na krožniku. V veliki domači Sirkovi hiši, kjer te ob vhodu pozdravita kamin in "stara točilna miza, na njej igrače, vino, med", je bilo v treh velikih prostorih vse polno, kakšnih sto gostov italijanske, slovenske, nemške in še kakšnih govoric, med njimi sta se sukala gospodar Joško in gospodarica Loredana, on vinsko poznavalsko, ona pa gostiteljsko, ljubeznivo, skrbno, saj smo bili vendar gostje pri njej doma. Zadišali so bučkini mošnjički v bezgovi omaki, za njimi pa še bučkini cvetovi s papriko in hrenom na pečenem testu. A za mlaskanje ni bilo dovolj časa, saj mejo v Brdih zapirajo ob polnoči, zato je gospodar že začel razpredati svoje vinske zgodbe. Da smo lažje začeli, smo najprej poplaknili s chardonnayem Branko Igorja Erzetiča, po njem pa še z vitovsko Edija Kanteta s Krasa. "Najboljši na Krasu," ga je pohvalil Joško Sirk in prinesel še steklenico zvrst s prevlado tokaja Livia Felluge, da je lahko povedal zgodbo o modnosti in avtohtonosti. Kar je za Brda rebula ali za Vipavsko zelen, je za Kras vitovska. Kante je v steklenici obdržal naravo, da je nastalo jedrnato vino, ki ga bo potrebno še spoznavati.

S Krasom smo nadaljevali, saj smo na kraškem kamnu dobili ščuko s paradižnikom, zelo naravnim paradižnikom, zato s kar preveč paradižnikovega okusa, ki je ščuko s pomočjo kaper preveč potlačil v kamen, ki se ga, kljub obliki lepo debelega biftka, pač ni dalo jesti. Ko sem odstranil omako, je ostalo nežno, toda aromatično ščukino meso, njen naravni, prvinski okus. Toda, ali ni bilo to nalašč? Sirkovo igranje z okusi. Sirkova okusna učna ura.

Sirkov prijatelj Joško Gravner

Z zelenjavnimi ravioli, prelitimi le z olivnim oljem in pokritimi s kot dih tankim mladim sirom, smo se vrnili v Brda, kar so še podkrepili majhni njoki z jajčevci, spet s poudarkom na siru, ki so ga zapekli, a le toliko, da je zgoraj malo pohrustljal, spodaj pa je ostala vsa naravna omaka. Čim bolj preprosto in čim hitreje z vrta na mizo. Četudi smo se čudili, zakaj spomladi toliko paradižnika in melancanov. Pa so nam hitro prinesli rižoto, pravzaprav kar dve na enem krožniku, ki so ju povezovali beluši.

Toda višek večerje ni prišel na krožniku, temveč v steklenici. Spoznali smo namreč Sirkovega prijatelja Gravnerja. V steklenici njegovega Brega, letnik 98, najnovejši letnik, ki je na tržišču, toda tisti letnik, ki že sodi v njegovo novo obdobje. Kajti, ko je Joško Gravner rekel, da vse, kar je delal pred letom 1997 nič ne velja, so številni, predvsem gostinci, skočili v zrak. Investirali so v njegova vina, napolnili kleti z njimi, potem pa on reče, da nič ne veljajo. Sirk: "To je alternativno vino, intenzivno, narejeno kot rdeče vino, zato se mu ne smete približati kot ljubitelj belega vina, saj ga tako ne boste razumeli, pa če vam bo všeč ali ne." Osem mesecev na tropinah (podobno dela tudi Marjan Simčič, ki pa za razliko od Gravnerja, ki je začel prisegati na starodavne amfore, za to še uporablja kovinske sode), brez filtriranja, vino z močnim depotom, toda ne belim vinskim kamnom, temveč gosto čreslovinasto usedlino rdečega vina. Gravner celo predlaga, da je njegovo vino potrebno piti nedekantirano, da naj bo kar motno, gosto, da res občutiš vse naravno v njem. Če ga ni on filtriral, ga tudi pri mizi ni potrebno ločevati od življenja, ki je bilo toliko let z njim v steklenici. Poskusili smo oboje in osebno sem ugotovil, da še nisem povsem pripravljen na čisto naravo; oziroma da sem že malo pokvarjen, saj mi je bil dekantirani bolj všeč. Ali so bile krive le oči ali tudi okus, pa ne vem.

Sicer pa sem pri Sirku ugotovil, da še zelo malo vem o vinih. Kajti morda je bila hrana, nezasluženo, preveč v ozadju, natakarji so nam jo zaradi naše naglice zelo hitro prinašali, ji namenili le nekaj besed, če sploh, po italijansko, seveda, vmes pa je hodil gostobesedni Sirk in prinašal vedno novo steklenico z novo vinsko zgodbo. Pri glavni jedi smo imeli tako eno belo in dve rdeči vini, vsako je imelo svojo zgodbo, vsako svojega umetnika, svojo filozofijo.

Joško Sirk: "Gravner ni sam! Chateau Petrus, ki sodi med rdečimi vini na svetu na sam vrh, se hvali, da tako delajo vina že 200 let. Nespremenjeno! In tudi v Italiji se nekaj giba, v Venetu, Piemontu, na jugu, več ljudi za bela vina premišljuje: kam. Kajti zmeraj bolj je jasno, da postaja vino industrijski proizvod. To pa je zelo nevarno za manjše pridelovalce."

Ker je narava muhasta

Po "dotolčenju" z vini so nam za presekat prinesli bezgov sorbet, ki pa je bil za takšno vlogo presladek. Najbrž zaradi najave račjih prsi z bezgom in pirejem, s hrustljavo skorjico, sladko mastnim robom, topljivo, sočno, polno v ustih. In v tej smeri ni hotel zaostajati niti srnjak, z majhnimi paradižniki, na beli polenti z zelišči, najboljši kos, opečen na rdeče, a vseeno je vse kapljice spustil šele v ustih.

Še najbolj ravnodušne so nas pustile sladice. Za osem so pripravili sicer štiri različne, toda vse z enako vižo, sadje, ne le iz okolice, in krema (sladoled, sorbet, šodo, zmrzlina), bolj s poudarkom na pogledu kot okusu. Še najbolj smo se posvetili kuhanem makovem mleku. A takrat je carinik v Neblu že začel spuščati zapornice. Na vinskem listu pa sem uspel še prebrati: "Ker je narava muhasta in ima človek svojo mejo, je vino včasih dobro, velik ponos, včasih manj dobro in človek trpi."



Komentar bralcev:

14.2. 2007: Pred štirimi, petimi leti ob prvem obisku me je Joško navdušil. S pristopom, hrano in vini. Stari Gravnerjevi Chardonnayi, 1991 in 1992, iz časov, ko je še delal vsem všečna vina in se še ni skregal (in nato precej kasneje pobotal) z vsemogočnim Gamberom Rossom. Vsak naslednji obisk je le še dopolnil vtis, Joško ne je vedno znova prijetno presenetil s čim novim, pa če sem bilo z družino ali z večjo družbo. Kar se tiče hrane ali scenosleda ob prihodu. Res je nedosegljiv vzor in vzornik naše prve lige in največja dilema, kadar sem na briškem koncu in bi šel na kosilo, je le ali iti k Devetaku ali k Sirku; klena preprosta blut und boden filozofija proti sofisticiranemu svetovljanstvu, dve pristopa in dva različna, a popolna kulinarično-enološka užitka v odlični gospodarjevi družbi. Tu, v Subidi, bi moral vsak slovenski dobroljubec pod obvezno spoznati referenco za objektivno ocenjevanje domače ponudbe.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Čez mejo v Novi Gorici (Vrtojba), po stari cesti proti Udinam (Videm), v Cormonsu (Krmin) pa le za kažipoti. Najprej je gostilna L Osteria, za njo pa je Lovec.

Regija:  Italija

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Al cacciatore, Pri lovcu, Cormons, Krmin, Italija

Telefon:  0039 481 60531

www:  www.lasubida.it

Zaprto:  Torek in sreda

Lastnik:  Joško in Loredana Sirk

Cene:  degustacijski menu z več kot desetimi hodi 13.500 tolarjev; opisana štiriurna večerja z vini na osebo 20.000 tolarjev

Jedi:
pri Lovcu se ne gleda jedilnega lista, temveč se vpraša gospodarja, kaj priporoča; sezonski jedilnik; stare furlanske in slovenske jedi sodobno pripravljene

Plus:
zaradi takšnih gostincev kot so Sirkovi (gostišče - naš dom) v sodobnem industrializiranem svetu še živi upanje, da bodo okusi preteklosti doživeli prihodnost.

Minus:
resda se nam je mudilo in resda smo hoteli v prekratkem času preveč, toda vseeno je ostal priokus, da so bile jedi preveč skrite za vini.

Dodatno:
zeleni turizem - ob restavraciji še gostilna, sladoledarna, počitniške kmečke hišice, trgovina, vinska klet, vrt, bazen, športna igrišča, konji...

Leto obiska:  2003

Ponoven obisk:  za popolno doživetje Sirkovine si bo potrebno vzeti vsaj dva dni!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND