Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (69 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 


















 
San Rocco, Brtonigla
Tartufi svetega Roka

Majhno in ekskluzivno v Brtonigli v hrvaški Istri - Kako se da iz stare istrske hiše, z ohranitvijo vseh kamnov, tramov in spominov narediti ekskluziven hotel za najbolj zahtevne - Tartufi in ekskluzivnost imajo svojo ceno

Tartufi so dragi. Toda dobri... Kako obiti prvo in zadovoljiti drugo? Oziroma: kako si privoščiti nekaj, kar stane petsto tisočakov za kilogram?

Če bi tartufe jedli kot meso, bi bil problem. Tudi, če bi jih jedli z žlico kot kaviar... Ker pa je že zelo malo tartufov, torej nekaj gramov, dovolj, da nas objameta njihov vonj in aroma, in ker je to izrazito sezonska jed, omejena na svežost in surovost, si jih vseeno lahko privoščimo ne da bi tvegali bankrot.

Zaradi oljčnega olja, ki mu sintetično dodajajo vonj tartufov in ga zato imenujejo tartufovo olje, zaradi uvoza vsaj dvajsetkrat (!) cenejših kitajskih tartufov in zaradi vedno bolj pestre izbire tartufovih namazov, omak in vloženih tartufov so sicer tartufove jedi (predvsem testenine) sicer našle pot na jedilnike številnih slovenskih gostiln, ne le jeseni, v času sezone belih tartufov. Toda vse to so le nadomestki in ponaredki. Na tartufe je treba v (hrvaško) Istro, od sredine oktobra do sredine januarja!

Majhen in ekskluziven

San Rocco je novi hotel v Brtonigli, stari istrski vasici pet kilometrov od morja, s čudovitim vzvišenim pogledom proti Umagu, čisto blizu slovenske meje. Da je nekaj posebnega, pove že napis na kamnitem zidu, ki loči radovedne poglede pred notranjostjo stare družinske posesti, ki sta jo Luana in Rocco s skrbno restavratorsko obnovo spremenila v pravi biser hrvaškega istrskega turizma. Majhno in ekskluzivno. Tako kot so majhni in ekskluzivni tudi tartufi.

Najavljenim gostom, ki smo si zaželeli tartufov, je gospodarica najprej razkazala hotelske sobe, s pogledom proti morju, čez vrt z velikim bazenom, nato pa je gospodar v vinskem baru odprl brtoniglško italijansko penino. Potem so nas posedli ob kamin v restavraciji in nas od predjedi do sladice ovili v tartufov vonj.

Za začetek je na posebej izpisanem jedilnem listu pisalo vol-au-vent, da se nam je skoraj jezik polomil, še preden smo sploh okusili to testeno pastetko, za katero je veliki Careme, ki velja za očeta klasične francoske kuhinje, dejal, da "je ta uvodna jed brez dvoma lepa in dobra. Zaradi njene ekstremne okusnosti in lahkosti jo jemo z užitkom, toda skuhati jo pravilno, zahteva veliko pozornost. Ključni del celotne operacije je ustvariti krhost in hrustljavost testa, da se ne izgubi v vlažnosti." V 18. stoletju je, torej, "kuhar kraljev in kralj kuharjev" že opozarjal mlade nadebudne kuharje 21. stoletja na pasti visoke francoske kuhinje.

Kajti ravno to se je zgodilo pri Roku. Izvrstne sestavine in jedi, ki pa so se izgubile v odločilnih malenkostih. Veliki tartufi, ki so brez dvoma dobri in okusni, da jih jemo z velikim užitkom, toda pripraviti jih pravilno zahteva veliko pozornost. Pa čeprav jih zgolj ribamo in hobljamo...

Vol-au-vent iz kot dih tankega napihnjenega in hrustljavo spečenega testa, je sicer uspešno prestal Caremove napotke in opozorila, toda gobji nadev je bil pregostljat in premočen, zato so se sveže nahobljani tartufi v njem izgubili. Precej več svojega bogastva v vonju in okusu so uspeli dati umešanemu jajcu, ki je bilo prijetno rahlo.

Strganje in hobljanje tartufov

Parmigiana  je bila edina jed brez prisotnosti tartufov, a glej, vsebovala je največ tistega, kar je sicer značilnost tartufov: prvinskost dišav! Kot da je bilo kuharja (pravzaprav so se v kuhinji motali kar štirje mladeniči) strah dragocenih tartufov, ki nenazadnje ne zahtevajo nobene posebne priprave, saj se beli istrski tartufi na izgotovljeno jed le še sveže naribajo ali nastrgajo. Zaradi tega pa je pozabil na jed.... Toda ne pri jajčevcih, ki se znajo tako hitro napiti olja do gumijaste pijanosti, tukaj pa so bili sveži kot mocarela in paradižnik med njimi.

Kremna gobova juha je bila zanimiv istrski poskus gobove juhe, ki je juhi dodala pravzaprav le nekaj dišavne arome gobanov, a pri tem kljub gostljatosti ostala nekako nedokončana. Tako kot odločitev pri naši mizi, saj jo je polovica pohvalila, druga polovica pa odrinila. Ali tako kot njena zakuha, ki bi lahko bila kaša, če ne bi bila tako razkuhana.

Testeninski tris je bil obvezni istrski krožnik s tartufi: fuži z gobami, ki pa so žal preveč spominjale na nadev vol-au-venta, njoki s tartufi, ki pa jih je kuhar naribal pri sebi in žal ne pri nas, in rezanci z divjimi šparglji, ki so na pomlad princi istrske kuhinje, na jesen pa le berači.

File morskega lista je predolgo poležaval v ponvi in maslu, tako da je izgubil vso svojo ribjo svežino. Riba v maslu sredi Istre! Mar v Provansi ne kuhajo francosko, če namesto masla uporabljajo olivno olje? Čez lista so nastrgali tartufe, kar sicer ne počnejo, so povedali Roccovi, a sam imam še danes v ustih okus morske žabe, čez katero nam je Tomi pred leti v Portorožu tako radodarno nahobljal bele gomoljike. Na velikem Roccovem krožniku, skrbno zloženo in umetelno položeno, je bila še sezonska zelenjava, v obliki kremaste špinače in hladnega (!) julien korenja, mariniranega v rdečem vinu, ter še nečesa ocvrtega, tudi hladnega. Kaj je hotel kuhar s tem povedati, vam žal ne znam zaupati.

Tartufje je bilo tudi sladko slovo, v škrniclju palačinke, sveže, tanko, pohvalno spečene, čokoladni nadev s tartufovim vonjem in okusom. Čokolada ni bila prav nič sladkorna, temveč visokoodstotno čokoladna, da je prijetno pekla, kot se zanjo in za slovo od dolge večerje tudi spodobi.



Dodatni podatki

Kako do tja:  Brtonigla je štiri kilometre iz Buj, Buje pa so pet kilometrov od slovenske meje

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Srednja ulica 2, Brtonigla

Telefon:  ++385 52 725 000

www:  www.san-rocco.hr

Zaprto:  ni

Lastnik:  družina Fernetich

Cene:  opisani tartufov menu je za štiri z vinsko spremljavo in cigarama stal 62.000 tolarjev, kar je tartufom navkljub preveč ekskluzivna cena; dvoposteljna hotelska soba 130 eur

Jedi:
istrske jedi z dodatkom kreativnosti, ki se uči malo pri Francozih, malo pri Italijanih

Plus:
ni kaj, San Rocco na obiskovalca naredi vtis: v celoti ohranjena stara kamnita istrska arhitektura, ki jo dopolnjujeta lepota kraja in eleganca hotelske notranjosti; tudi jedilni list naredi vtis, saj je v ostri konkurenci okoliških zelo dobrih istrskih gostiln bolj kreativen in ambiciozen; temu sledi še prezentacija jedi; kakovostne sestavine, istrski značaj.

Minus:
kakovost hrane še zdaleč ne ustreza višini cene, ki je ne opravičujejo niti tartufi; se sicer trudijo, toda do mojstrstva in vrhunskosti je še dolga pot; jedi delujejo naučeno, zato na poti od kuharja do gosta izgubijo preveč okusa in pristnosti; vtis še ne ustvari visoke istrske kuhinje pod francoskim vplivom. Če hrana v takšni gostilni ne seže do ocene (vsaj) 5 (od 6), gre gost nezadovoljen domov!

Dodatno:
majhen luksuzen hotel z bazenom in savno, do morja le pet kilometrov, Istra

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  v hotel, takoj, ko zadanem na lotu



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND