Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (66 od 100)


Gostilna ocenjena 30 krat

Hrana:
30 krat
Vina:
30 krat
Postrežba:
30 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
30 krat
Cena/kakovost:
30 krat

Ocenite gostilno
 

Jagenjček in timijan, krompir in por


Račka s polento, jabolka z ingverjem in borovnicami


Srna z nešpljevo kremo in lešnikovim štrukljem














Jelka in Zvonko in (že) novoletno pecivo

 
Tramšek, Ivanjkovci, 4
Na pot zgolj zaradi nje

Kakšna je dobra podeželska gostilna? Zagotovo ne takšna, ki si goste nabira z nizkimi cenami menijev, velikimi ploščami, parkiriščem za avtobuse in fritezami v obliki kopalnih kadi! Dobra podeželska gostilna je takšna kot - Tramšek! Gostilna s štirimi mizami in štirimi letnimi časi, gostilna s tradicijo, dediščino in izročilom, gostilna z idejami, ambicijo, ustvarjalnostjo, ljubeznijo. Gostilna, sredi čudovite pokrajine, sredi vinogradov, odličnih vinogradnikov. Gostilna ob cesti, čeprav bi bilo bolj prav reči - cesta ob gostilni. Ne mimojede, torej, temveč na pot zaradi nje!


"Danes smo vam pripravili vse živali, ki jih pri nas jemo, kratkodlake in kodraste," nas je, kot zna le on, pozdravil Zvonko, najbolj eleganten slovenski natakar, ki (najbrž) v metuljčku tudi spi. In kar takoj napovedal, kaj nas čaka: "Dobro je! Vsaj nam je dobro…" Od tukaj naprej potem ni bilo več nič slovensko. Le še prleško. Jelkino kuhanje in Zvonkovo güčanje. Nič čudnega, da nismo nič razumeli… Le kdo bi razumel, da je kaj takšnega možno tam daleč na deželi?

Penina je bila od gosposka. Takšna kot je Zvonkova klet. "Danes bomo pili od gospoda Cvetka," je napovedal, "pa gospoda Čurina, gospoda Kupljena, gospoda Magdiča, gospoda Krainza, gospoda Krajnca…" Skratka, ozreš se pri Tramšku levo in desno, od Jeruzalema do Koga, in vidiš sama gosposka vina. "Pa süha je," je še dodal Zvonko. Ne, polsuhe pa ne bomo, smo odgovorili mi "gosposki"…

Polžek z ribico

Ocvirkovka je Tramškova skušnjava. Majhni domači kruhki, ki so vedno dovolj sveži in z dovolj ocvirki, da se jim ne moreš upreti. Vedno za vmes, da ni dolgčas brez Zvonka, ko skoči v kuhinjo po novo jed. Tanka rebrca, s hrustancem, v motovilcu pa majhne kocke toplega krompirja. In zraven sveži - žajbelj! Tudi iz rebrc se da veliko narediti. Z majhno idejo. Čeprav je bilo gospodarico strah. "To je Zvonko rekel, da mora biti," se je branila. "Seveda, zaradi mladega vina," se ni dal, ko je natakal ormoškega novorojenca sauvignona in sivega pinota.

Kremna juha iz rdečega zelja je bila dopolnjena z jabolkom in preciznostjo. Zvonko: "Točno tri kapljice limoninega soka…" Polžek, zatem, je bil direktno iz pečice. Kot tisti zjutraj, z makom ali orehi, je bil opoldan kremast in - svinjski! Majhni koščki ribice, kraljice (prleških) živali, so se lepo ujeli s kostanjevo omako, ki pa bi prenesla tudi več izrazitosti gozdnega jesenskega okusa.

A zato je bilo izrazito vino. Kupljenov chardonnay, Sirius Sur Lie, 14 mesecev na finih drožeh, v ustih tako aromatičen, da je vtis polsladek. A le za prvi požirek. Potem pa se ga nismo mogli naveličati. Letnik 2006, pred tem je zanj bil dober le letnik 1999! Skoraj zelena barva, v nosu pa, za nas ananas in paprika, za Kupljena banane in zrelo južno sadje. Zagotovo pa aroma vanilje in konjaka. Čeprav je Zvonko priznal, kar si drugi nismo upali: "Jaz sem ne to našo kaj je on našo."

Malo drugače

Jagenjček, z malo timijana, je bil le naravno opečen. "In, ker imamo še por na gredah, smo ga dodali krompirju v pire." Jagnjetina iz Laškega, sveža, zelo mlada, brez priokusa, pa je bila šele znanilka glavnih krožnikov. Račje prsi s polento. Račka najprej v "suhem pocu", torej le sol in začimbe, zatem z jabolčno omako, toda, ker Tramškova gospodarica ne kuha običajno, temveč "naša šefica napravi malo drugače", z ingverjem in borovničevo omako. Srna na nešpljevi kremi. "Srna levo in desno popečena", nešpljeva omaka, štrukelj iz domačih lešnikov in melise.

Prvo rdeče vino je bilo pra vino… Torej Čurinovo, pravzaprav Praprotnikovo. Letnik 2005, večina modrega pinota, a tudi nekaj shiraza in za boljšo prodajo celo kapljice potomke najstarejše (mariborske) trte na svetu. Kuhane višnje, potem pa celo dišeče palčke (sandalovina), na koncu celo "suha" čokolada z dodatkom klinčkov. "Zelo okroglo, brez štrlečih taninov." Drugo, Cvetkovo, Magna dominica Ruber 2006 (tudi modri pinot in shiraz), pa z bolj izrazitimi tanini, zato je počasi teklo po dekanterju, brez pljuskanja, da ni dobilo preveč zraka in izgubilo preveč arome.

Sklenili smo po osmi. Ker se zaradi sosedov tudi Zvonko uči po njihovo gučati. Prleški After eight. Zadnjič letos! "Ker mete ni več na gredah…" Mentolova in čokoladna krema. Po angleško, kar pomeni za nas in Tramška: premedlo. Toda saj je bila še zvrhana miza Jelkinih domačih piškotov in poln kozarec Mundinega suhega jagodnega izbora iz hrastovih sodov. Iz "paperkof", torej ostankov na grozdih, zato cuvee. Fuga mundi, danes bi rekli - odklop. Oljnato, citrusovo, karamelno in, logično, žlahtno "plesnivo".

Zakaj obiskati?

Zvonkova šefica zna! Marko je pravkar doktoriral, zato je zdaj (za kuharski doktorat) na vrsti še mama. Z zelenjavo že zna, tudi z zelišči in začimb se ne boji, ima svoje grede in svoje dobavitelje. In Zvonka! Zato vem, da bo vedno manj sramežljiva in vedno bolj korajžna. Ne bo pekla le levo in desno (filejev), temveč bo tudi "slabe" kose mesa pripravila tako, da ne bo nihče rekel: "Tega pa jaz ne jem!" Prleški sorbet? Spodaj peteršilj. Da se njegov vonj vije na vrh. Skozi proseno kašo, ki je podlaga… Ne pljučni. Pljučkam! Ne po dunajsko. Po Jelkino!

Leto 2003

Slovenija ima čudovite turistične možnosti. Slovenija je tudi idealna za izlete. Slovenija je, skratka, dežela, ki je izredno primerna za potovanja in uživanje. Toda za vse to je en pogoj, ki še ni (povsem) uresničen. Podeželske gostilne! Ni turizma, ni izletov, ni uživanja brez dobrih podeželskih gostiln.

Kakšna pa je dobra podeželska gostilna? Zagotovo ne takšna, ki si goste nabira z nizkimi cenami menujev, velikimi ploščami, parkiriščem za avtobuse in fritezami v obliki kopalnih kadi.

Dobra podeželska gostilna je takšna kot - Tramšek! Gostilna s štirimi mizami in štirimi letnimi časi, gostilna s tradicijo, dediščino in izročilom, gostilna z idejami, ambicijo, ustvarjalnostjo, ljubeznijo. Gostilna, sredi čudovite pokrajine, sredi vinogradov, odličnih vinogradnikov. Gostilna ob cesti, toda bolj prav bi bilo reči cesta ob gostilni. Ne mimojede, torej, temveč na pot zaradi nje!

Prleško gučanje za dobrojedce

Če me nedete razumeli, potem povejte, da bom začel po slovensko gučati, je začel natakar Zvonko naštevati Tramškove pomladne dobrote. Za vsak hod je gospodarica Jelena ta dan pripravila po štiri jedi, zato je bila odločitev nas štirih lahka. Štirikrat štiri, šestnajst jedi, tri ure okušanja in uživanja, mlaskanja in cmokanja,

Za uvodni požirek Koglova (Cvetko) polsuha penina, k njej pa Tramškov tradicionalni pozdrav, ocvirkovice, majhne štručke, ki vsako jutro vedno prve vstajajo, da so lahko sveže na mizi, iz pšenične moke in domačih ocvirkov, stara jed, ki nima recepta, saj se v Prlekiji v vsaki hiši prenaša iz roda v rod.

Piščančje prsi so bile zvite v rulado, polnjene z grobo zrezanimi bučinimi semeni, na solatni posteljici, nežno oblite z dišečim bučnim oljem. Fazanje prsi so bile najprej marinirane z brinovimi jagodami, rožmarinom, soljo, poprom, malo gorčice; nato opečene, ohlajene, na krožniku malo oblite z oljčnim oljem in v družbi korenčkovih rezancev v marinadi vina in kisa doma vloženih kumaric. Sveži koromač je bil v mesni, piščančji solati, drobno zrezani, s prelivom smetane, paradižnika, majoneze in limoninega soka, nekaj posebnega pa mu je dodal drobno zrezan ananas. A največ točk v tekmi štirih predjedi je vseeno odnesla postrvja pena, zavita v blitvine liste, potresena z drobnjakom in pokapljana z oljčnim oljem. Bila je nežna, a izrazito postrvja, saj se je kuhala na modro, z obiljem zelišč in začimb, timijana, lovorja, peteršilja, korenčka, celega popra, kisa. Lahka, zdrava, četudi ne iz bližnjega potoka, temveč iz ptujske ribogojnice. In k vsemu temu Cvetkov aromatični sauvignon!

Na deželi v smokingu

Za župo vas še pitan, potlej pa van dam malo mir, je rekel Zvonko, eden najbolj elegantno oblečenih natakarjev na Slovenskem; zato, ker mu je črni smoking kot vlit, ne pa prekratek ali predolg kot pri premnogih, in zato, ker je tako opravljen v podeželski gostilni, pa sploh ne zgleda čudno. Saj so Tramškovi že pred leti morali naučiti lokalne veseljake, da to pač ni gostilna za špricerje, temveč gostilna za dobrojedce. Pravzaprav, kot piše tudi na jedilnem listu, rad-dobrojedce.

Tudi župe so bile štiri. In tudi župe niso bile česnova, goveja, čebulna... Pač pa gobova z jurčki in ajdovo kašo, korenčkova juha s proseno kašo, drobnjakova juha in korenjeva juha s čičeriko. Dali smo jih na vrtiljak, da so krožile od enega do drugega, dokler ni votlo donelo.

Krompirjev svaljek iz skute je bil nato polnjen z makom ter položen v omako različnih sirov, rokforta, gorgonzole, ementalca. Pečena kaša je bila v obliki torte, z bogatim okusom majarona, v lahki paradižnikovi omaki. Na oparjenem ohrovtovem listu, ki pa se je prehitro shladil in deloval zato preveč vodeno, so bili na čebuli, česnu, papriki opraženi jurčki. A največji aplavz je dobil koruzni žličnik v grahovi omaki. Paljeno testo, dolg žličnik, ki je veselo plaval v pretlačenem grahu, ki sta mu okus dajala česen in timijan, pomladni pozdrav pa v olju in limoni marinirane obhišne koprive.

Vse sproti, butično

Pri glavnih jedeh je Zvonko iz kleti previdno prinesel steklenico modrega pinota, Koglovega, lanski letnik. Čudovito vino, ki pa je le še spomin. Ko smo se pozneje zapeljali ponj do Cvetka, je pogledal v svoj računalnik in rekel: "Ni ga več, le Tramšek ima še dve steklenici." In smo ga lahko popravili: "Eno!"

Puranje prsi so bile polnjena s slivami, z naravno omako (ko se nam je na koncu predstavila še kuharica, je povedala svojo omakarsko filozofijo: "Nisem ljubitelj vnaprej pripravljenih omak, nimam rada fondov. Vse delam sproti, naj raje gost malo počaka, da dobi sveže, da se le sok izcedi iz mesa!"). Omaki je pomagal tudi sir, ki je bil v nadevu s slivami in se je med pečenjem izcedil. In, seveda, vino. Tramškova kuharica prisega na laški rizling, obvezno suh, in iz buteljke, ker v omako ne sme nič slabši kot v kozarec.

Goveji steak je pokazal, da k Tramšku hodijo gostje od blizu in daleč. Z ingverjem, svežim, in rozinami! Nove jedi nastajajo s korajžo in preizkušanjem. Svinjski hrbet pa je bil iz slovenske zakladnice, nadevan z jabolkom, z okusom klinčkov.

K sladicam smo tunkali jezik v šipon, ker je to to pač prleško vino in ker je imel, Koglov, izbor, 48 gramov ostanka nepovretega sladkorja, kar se je lepo skladalo s Tramškovimi sladicami. Slivov narastek je bil iz krhkega jogurtovega testa, z orehi, da so spili odvečni sok. Breskev je plavala v toplem borovničevcu iz Zidanega mosta, hruška, premazana z medom, pa v topli vanilijevi omaki. Seveda pa tudi brez prleške gibanice, čisto tanke, iz čisto sveže skute, kot se je Tramškova naučila pri Megličevi, nismo ostali.

Zdaj veste, mar ne, kam greste naslednjič na izlet in kosilo!

Zapis iz leta 2001
Izabela in jurka namesto sladkega greha

Bilo je že nekaj zapisov in celo elektronsko sporočilo sodobrojedca: "Simpatična družinska desetletna gostilna (mama kuha, ata nabavlja, sin hodi v gostinsko šolo), s sproščenim prleškim flairom, a z ambicijo po nekaj več, predvsem pa bolje." In še z nekaj pomembnimi napotki: "Ventilacija v kuhinji dela odlično (šolski primer, kako mora biti!), wc tudi lepo očiščen (z ogledalom, ki človeka malo stanjša, kar sploh ni nepomembno), vinska karta je dovolj obsežna (M. Krajnc ima visokonadpovprečno slovensko vince), jedilni list ima nekaj slovničnih napak, pa tudi nekaj nepotrebnih jedi, vendar odlično razmerje cena - kakovost."

Zaradi tega sva prišla pripravljena. Ni naju zmedel ambient, ki se s svetlim furnirjem, rumeno svetlobo in šankom, v katerega butneš takoj za vrati, prav nič ne razlikuje od številne slovenske podeželske konfekcije. Raje sva sedla na klop k plišastemu medvedku, ki je prijazno vabil, in počakala, da nama je natakar, vesel možak s čudovito prleško govorico, prižgal svečo za začetek nedeljskega kosila. Toda, ko sva potem čez dobri dve uri, občutno težja in počasnejša odhajala, sva se pred gostilno ob cesti malo za Ivanjkovci in malo pred Ljutomerom vseeno uščipnila. Je bilo vse res?

Nič več (a tudi ne manj) kot 50 takšnih podeželskih gostiln potrebujemo v vsej Sloveniji, pa bomo kulinarična dežela, v katero bodo dobrojedci vandrali iz vsega sveta! Zaenkrat imamo ob Tramšku le še slabih deset takšnih!

Ocvirkove pogačice za dobrodošlico

"Lehko vam pripravimo," in je začel naštevati, da so se nama sline cedile. Že zaradi prleščine je bilo veselje poslušati, kaj šele zaradi jedi, ki so se slišale povsem drugače kot sicer na deželi. Pa ne gosposko, bahaško, internacionalno ali iz ilustriranih revij kopirano. Že, ko je našteval, se je videlo, da ima vsaka jed svoje korenine, logično, prleške, in, logično, Tramškove, pravzaprav - šefičine.

Najprej sva dobila ocvirkovko. Majhne koruzne pogačice z ocvirki, ki so hvaležno hrustljale, so bile ob frangeževi rose penini obetajoč uvod v ustvarjalno kosilo, ki se je začelo z mariniranimi fazanjimi prsmi. Natakar, ki bi ga morali klonirati, če želimo v naših gostilnah pravo mešanico gostoljubnosti in strokovnosti, nama je priporočil suhi Magdičev modri burgundec, dovolj lahek, da je bil to imeniten nasvet. Zakaj pa ne bi začeli z rdečim in nadaljevali z belim, še posebej, če je slednje dovolj samozavestno?! Pa kako ne bi bilo, če je gor zraslo na ljutomersko-jeruzalemskih gričih?!

V konkurenci gobove in zelenjavne juhe sva se odločila za bistrost, v kateri je plavalo obilje drobno zrezane sveže zelenjave, ki je bila še dovolj čvrsta, da je obdržala vso svojo sladkost (grah, korenje, cvetača). Drugič, ko ne bo tako prijetno sijalo sonce, pa se bomo vrnili še na jurčke, ki jim v Tramškovi juhi dela družbo kaša.

Ko je natakar omenil, da zna šefica za lahko toplo predjed pripraviti opražene bučke, sem mu prikimal iz radovednosti. Bučke na žaru, ki jim delata družbo še kak jajčevec in paprika, so pač ljubljanski hit zadnjih sezon, v katerih je prestolnica začela prisegati na lahko prehrano. Tramškova šefica, ki zmore v tem jesenskem vremenu sama nasititi 40 ljudi (poleti pa še dodatnih 40 na terasi) jih pripravlja malce drugače, tudi zelo na hitro opražene, da so zunaj zapečene, v notranjosti pa še mehke, toda zreže jih na kocke, zloži v stolpič, ki ima temelje iz velikega ohrovtovega lista, streho pa iz sira, ki ga še na hitro zapeče. Okusno!
 
Svinjska ribica iz pace med jurčke

Če si za glavno jed ne bi naročila puranjih prsi po štajersko, bi bil ta zapis zelo dolgočasen in suhoparen. Zagotovo bi namreč rekli: "Saj ta pa samo hvali!" Tako pa sva dobila sicer lepo ruladico na štajerski način, ki je bila očem prav mila, toda v ustih se je izkazala za presuho in preslano. Polnjena je bila s koruznim nadevom, ki so ga sicer dopolnjevala zelišča, a ob njih je bila še domača šunka, ki je najbrž v velikonočnem zajtrku nepogrešljiva, toda tukaj je bila odveč. Vse skupaj pa je bilo še v pregostljati omaki, v katero je očitno padlo preveč moke.
Zato pa kapo dol pred opečeno svinjsko ribico z jurčki. Že po natakarjevih ličnicah, ki so ob najavljanju izdajale, da se za njimi nekaj pretaka, sem vedel, da je to očitno hišna specialiteta. "Včeraj smo jih nasolili, dali v paco, danes pa jih bo šefica le na hitro opekla. Zraven pa po želji, sir, gobice ali zeleni poper," je tako opisoval, da se je še njemu dobro zdelo. Res na hitro opečeno ribico je potem šefica tanko zrezala, jo prelila s peteršiljevo naravno omako, ki je sicer v podobni izvedbi delala že družbo fazanjim prsim, na sredo pa zložila debelo zrezane opražene jurčke. Kaj pa priloga? "To pa šefica vedno nekaj dobrega pripravi..." In sva nežno stokala ob krompirjevem štruklju s fižolom ter majhnih zdrobovih cmočkih s skuto in drobtinami. K obema glavnima jedema nama je natakar priporočil suhi sauvignon; zanjo Cvetkov s Kogla, lahek, nežen, ženski, in zanj Krajnčev lahončan, rumen kot sonce, saden, poln, prav bahaški, a z razlogom.

Ker se nisva pravočasno spomnila, sva na koncu ostala brez koruzne zlevanke, saj jo pripravljajo sproti in traja vsaj 40 minut, a sta jo jogurtova strjenka z domačim prelivom iz jurke in izabele ("Zakaj bi uporabili sladki greh, če pa nam to raste pred vrati?") ter ajdova palačinka s šodojem iz modrega burgundca dostojno nadomestila. Še posebej, ker sva grižljaje redčila s cvetkovim tramincem, posladko pozno trgatvijo, ki je dobro prenesla težko nalogo kavalirstva sladicam.
 
Na začetku sem ga vprašal za jedilni list. "Nimamo," je rekel, "vam bom jaz povedal." Lepo je našteval, svetoval, priporočal. Potem, na koncu, ko sem mu za plačilo izročil bančno kartico, pa se je vrnil z - jedilnim listom. Odprt je bil na strani, na kateri je na vrhu pisalo: "Za rad dobro jem." Za avtorske pravice sva dobila zato nekaj posebnega. Cvetkov šipon, sladek, jagodni izbor iz leta 1997. Nos sem pomolil v kozarec in če se usta ne bi drenjala, da pridejo na vrsto, bi ga kar tam pustil, tako je dišalo, pa ne po izbranih grozdnih, temveč po gozdnih jagodah!




Komentar bralcev:

29. 5. 2012: Po večkratnih najavljenih in nenajavljenih (poslovno in privat) obiskih te gostilne so moje ocene sledeče: HRANA-lokalno,preprosto,sveže pripravljeno,zelo okusno-5 VINA-vsa vina so z Jeruzalema-različni vinogradniki,skoraj vsa vina na kozarec-5 POSTREŽBA-natakar bi lahko učil na katerikoli gostinski šoli-5,5 AMBIENT,ČISTOČA-čisto,vzdrževano,mirno-4,5 CENA-KAKOVOST-zadnji naš menu s 6. krožniki je stal -35EUR-5
2. 2. 2011: Po poroki maja 2006 (priča) in maja 2007 (ženin) smo lani novembra z mojo poročno pričo slavili 15 let prijateljevanja z najinimi ženami. Seveda bo Tramšek pravi naslov. Navdušeni spet nad hrano in okoliškimi vini, smo zadovoljni po 3 urah zapustili v teh krajih vodilno kreativno gostilno. Skratka Zvonko in Jelena, preprosto najboljša sta!! Dejan Orovič, Dornava.
6. 12. 2010: Prišli so nenapovedani obiski,močvirniški sorodniki iz tretjega kolena. Hladilnik je bija bole prozen,totim zbirčnežom je ne lehko kuhati.Ka mi je drugo ostalo kak jih v oštarijo pelati.Samo kom? V Lotmerki glih nemaš veke izbire,pa toti hamburgerof nemajo radi. Nejbliže je Tramšek,sem se spotila,kakšno ploščo gvišno mojo.Pridemo mi v oštarijo,si sposednemo za lepo pogrjeno mizo ,te pa se je začelo.Kelnar se je navja kak propagandni program na radiji Maxi: kapa či bi to probali.....kumej se je stavja. Pa keko sort vina mojo! Fse se je tak dobro čulo,ka smo rekli ka nej samo prnese.Te pa je nosja pa nosja.....Tajeri so bili tak kunštno naprovleni ka se tega nigdor nebi spotila,pa fejst dobri. Pločali smo dosti meje kak smo mislili ka bomo. Močvirniki so bili tak zadovolni,ka so rekli ka do večkrot prišli. Bog mi pomogej,dobro ka momo Tramšeka.
30. 11. 2009: Kriza je. Gostov je manj. Oštir ima več možnosti ukrepanja, po vseh ekonomskih merilih je najbolj usodna ta, da tistim zvestim dvigne cene. Zelo rad pridem k Tramšku na čudovite jedi domačega izročila ter briljantno Zvonkovo postrežbo. Toda ko sem plačal 50 eurov po glavi za improvizirani degustacijski meni (pogrinjek, hladna tunka, juha, tri brezmesne tople predjedi, divjačinska glavna jed in sladica) z nabavno skupno ceno vhodnih surovin dobrih 10 EUR, me je kar malo minilo. Za podoben denar Denkov Grega ure in ure čara v kuhinji z vrhunskimi in dragimi surovinami, še v Zemonu mi za meni ne bo treba poseči globlje v družinski proračun. Ne vem, ali imamo ljubljanski škrici v krizi dvomljivi privilegij višjih cen, ali je ta cenovni napad splošen, toda odšel sem (prvič!) nekoliko žalosten. Se bo zastavljena cenovna politika v Žerovincih srečno končala?
29. 12. 2007: Nešto što se može više puta ponoviti,a da bude originalno.
2. 12. 2007: Z ženo sva imela letos 26. maja tam poroko s 24 svati. Vsi so bili seveda navdušeni nad somelierjem Zvonkotom in seveda nad jedmi za nas in za najmlajše. Odlična vina so presunila tudi mene, pivovskega navdušenca. Za ponovit.
24. 7. 2007: Najizvirnejša in najnaprednejša kuhinja v vsem Pomurju in edina restavracija v regiji, ki se lahko okliče za pravo restavracijo po mednarodnih standardih!!!. Tradicionalne, doma pridelane sestavine, z veliko mero tankočutnosti in estetike pripravijo zares state-of-the-art in idej nikoli ne zmanjka. Za domačnost in prijeten ambient poskrbi g. Zvonko z sočnim prleškim narečjem, ki se kar vleže v uho, pri tem pa njegova uglajena nenarejenost seže v srce. Edina kritika je morda, da je meso včasih, vendar zares v redkih primerih preveč pečeno, kar je pa hitro pozabljeno, saj se vsakič že vnaprej veselimo naslednjega obiska, novih razvajanj in presenečenj.
23. 10. 2006: Hrana je odlična-postrežba in urejenost miz vrhunska. Cene so ponudbi primerne. PRIPOROČAM VSEM DOBROJEDCEM
12. 5. 2006: To je znana ter dobra gostilna...lp
29.11.2005: Vse samo v superlativih, natakar Zvonko je nekaj posebnega, hrana vrhunska, kar seveda ni ravno poceni. Ampak živimo samo enkrat, a ne?


Dodatni podatki

Kako do tja:  Ob cesti med Ormožem in Ljutomerom, za Ivanjkovci, malo pred Ljutomerom.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Žerovinci 25 b, Ivanjkovci

Telefon:  02 7194 097

E-pošta:  gostilna.tramsek@siol.net

Zaprto:  Ponedeljek

Lastnik:  Jelena Tramšek

Kuhar:  Jelena Tramšek

Cene:  hladne predjedi 5,00 do 7,50, juhe 2,50 do 3,00, tople predjedi 6,00 do 7,50, glavne jedi 10,50 do 18,00, sladice 2,40 do 4,00

Jedi:
kreativna regionalna kuhinja prleška in slovenska kuhinja
vina: somelje Zvonko Šela, od 80 do 130 etiket v vinski kleti

Plus:
Zakaj obiskati?
Zvonkova šefica zna! Marko je pravkar doktoriral, zato je zdaj (za kuharski doktorat) na vrsti še mama. Z zelenjavo že zna, tudi z zelišči in začimb se ne boji, ima svoje grede in svoje dobavitelje. In Zvonka! Zato vem, da bo vedno manj sramežljiva in vedno bolj korajžna. Ne bo pekla le levo in desno (filejev), temveč bo tudi "slabe" kose mesa pripravila tako, da ne bo nihče rekel: "Tega pa jaz ne jem!" Prleški sorbet? Spodaj peteršilj. Da se njegov vonj vije na vrh. Skozi proseno kašo, ki je podlaga… Ne pljučni. Pljučkam! Ne po dunajsko. Po Jelkino!

iz leta 2003
pri Tramšku kuhajo z ljubeznijo in uživajo, ko svojo ljubezen na krožnikih ponujajo svojim gostom!

iz leta 2001: Na slovenski deželi je veliko večjih, tudi bolj polnih, celo bolj znanih gostiln od Tramškove, toda zelo, zelo, zelo malo jih je, ki bi ponujale tako pristne, domače, okusne, ustvarjalne jedi, ki čisto vse nosijo podpis Tramškove kuharice, ob njih pa odlična strežba poskrbi še za vinsko prleško razodetje.

Minus:
le to, da se jih ne da klonirati...

Dodatno:
obilje možnosti za okoliške izlete (Jeruzalem)

Leto obiska:  november 2008

Ponoven obisk:  za vsak novi letni čas



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND