Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (75 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 












 
Milan, Pula
Pouk o trljah in tortah

Mondeni, poslovni puljski hotel z design morsko restavracijo - Prava mala ribarnica že takoj pri vhodu - Oljkin les in stilska razsvetljava - Domače torte z vozička - Morsko, preprosto, sveže, a ne poceni

Prvomajski prazniki so vedno test; test za goste, da se razgledamo, kam bomo šli čez dva meseca na dopust (predvsem da vidimo, koliko se je podražilo od lani), test za gostince, da vidijo, kakšna bo sezona (predvsem, ali bomo gosti zdržali dvig cen). Vsaj Istra je za kaj takega, zaradi bližine in kontinentalne, ne le morske ponudbe, ki je vedno bolj cenjena, zelo primerna.

Torej sva šla na večerjo v Milana. Poslovni, mestni, majhen hotel v Pulju, v Stoji, ki se že dolga leta tudi s svojo restavracijo uvršča med najboljše v Istri. Z jedilnim listom si nisva uspela kaj prida pomagati, saj je pač stara obmorska zgodba: prepisan. Vsi imajo enake, le ovitki so drugačni, vsebine pa iste. Nobene ustvarjalnosti, drugačnosti, iznajdljivosti, sam dolgčas; hobotnica v solati, koktel z rakci, ribja juha, morski špageti, lignji na žaru, riba v pečici, biftek v popru, palačinke... Dobro, pa si bova pomagala z natakarico. A se ni dala. Povsem nezainteresirana je začela ponavljati tisto, kar sva prebrala že na jedilnem listu. V lokalu pa sva bila (skoraj) sama!

Upanje umira zadnje oziroma slab začetek, dober konec, sva se tolažila. In res, natakarica nama je hotela prodati domače vino, a sva vprašala, če imajo tudi kakšno buteljko. In to je bil znak, da je prišel še on. Z že odprto steklenico Armanove malvazije (zahodni istrski vinorodni okoliš, Vižinada, ob reki Mirni), kar je bil že precej boljši znak. Še prej pa, za aperitiv - prosek, je rekel, a povedal, na srečo, še od kod, Valdobbiadene, torej benečanski prosecco, ob couvertu, ki je pri Milanu bolj iznajdljiv kot je italijanska praksa, majhnih čebulnih krušnih trikotnikih, še toplih, in malo bolj napihnjeni, prav tako trikotni, origanovi fokači. Začetne težave so bile za nama.

Milan da na zunanji vtis

Ker sva, seveda, rezervirala, naju je čakala miza z elegantnim pogrinjkom, toda brez rož, ki so na nekaterih drugih mizah bile. Moderen, eleganten, drag interier, oljkin les, marmor, vse po meri, Maurerjeve luči, klavir kot držalo kulinaričnih in popotniških knjig, visoki in debeli kozarci, damastni pogrinjki, sredi restavracije pa za steklom štiri krat štiri metre velik skalnjak z drevesom. Skratka, ambient, ki bi ga bil vesel vsak francoski kuhar, ki se poteguje za michelinke. In, kar je seveda najbolj pomembno, ko prideš skozi vrata, kar treščič vanj, velik pult z ledom in čudovitimi primerki istrskih morskih prebivalcev. Prava mala ribarnica (Milanova podružnica, znana puljska kavarna, je deset metrov od največje istrske ribarnice), kot zidaki zloženi globinski listi, ostriži, vmes jastogi, velike in male pokrovače, ribja nabodala, škampi...

Več vrst kruha, domačega, majhno krušno pecivo, kot sneg belo maslo na ledu, elegantni, veliki krožniki, težek pribor, nič varčevanja z ledom v bohotni vinski posodi z malvazijo. In uvodna ribja predjed, ki ji pravijo solata, vse po dvoje, da se nisva kregala, majhni pokrovači z deviškim oljem, majhni dagnji, marinirane sardelice, bakalar na belo, škampov namaz, popečena sardina, marinirana s česnom in feferonom, majhni lignji, tanko zrezani, majhne lignjeve lovke in velika limona. Naznanilo, da vse le ne bo tako kot dolgočasno kot obljublja jedilni list. Zelo okusno, velik krožnik, lepo napolnjen, toda zaradi lahkosti prav nič s težavo spraznjen.

Ribja juha, bistra, ribje krepka, z debelim rižem za rižoto, tanko zrezanim korenjem, obema al dente, in še čvrstimi kosi različnih rib in škampov, je bila novi dokaz, da to vendarle ni konfekcijska morska restavracija. Skuhana je bila z občutkom. Kakovostno!

Za žejo so ob malvaziji poskrbeli z vodo, enemu brez in drugemu z mehurčki, v steklenicah po 0,75, tako da sva lahko preizkusila tudi vzorčni vece, a glavno je bilo, da so nama jo natočili v takšne kozarce, da bi jih bilo marsikje drugje še za najboljše rdečo vino škoda. Skratka, Milan da veliko na zunanji vtis!

Rižoto, škampovo z divjimi šparglji, za katere sva morala posebej prositi, saj se natakarica ni spomnila, da je njihova letina in se podnevi po travniških in cestnih robovih ljudje za njimi v Istri pasejo podobno kot pri nas za regratom, so nama lepo razdelili na dva krožnika, vroča seveda, in bila je izvrstna. V vsakem grižljaju debelega, od ribje osnove napihnjenega, vlažnega, gostljatega riža se je okusilo, kako ga je kuhar dobrih deset minut vztrajno mešal, ravno dovolj časa, da sva lahko pojedla juho in si natočila prvi kozarec vina. Ne kozice, temveč res škampi, lepo zviti, še čvrsti. Zraven so nama prinesli tudi parmezan, sicer ne preveč poznavalsko, še posebej, ker je bil prefino riban.

Trije debeli kotleti morske žabe, le popečeni na žaru in pokapljani z limono ter oljčnim oljem, niso potrebovali nobene druge spremljave, razen sveže solate, čisto mlade rukole, zelenega radiča in malo fižola (iz konzerve), ob celi brigadi različnih deviških olj na odstavni mizi.

Vonj, kot se za trljo spodobi

Dve lepi trlji, da sta jima glavi viseli čez krožnik, ki pri Milanu ni majhen, sta na mizo - prismrdeli. Kot se za trljo spodobi.... Najbrž sta se skrivali v blatu in travi, namesto med kamenjem, toda tako je pač s trljami, ki svoje povedo šele v ustih. Gladko, čvrsto meso in okus, da mu ni para, predvsem ko je riba spremljava drugi jedi! A nikar trlje ne fritirajte v olju, saj boste mislili, da se je olje spremenilo v paradižnikovo juho, toliko svoje rdeče bare mu bo prepustila.

Tole o trljah pravzaprav ni moje, temveč Milanovo, saj se natakar na moje vprašanje, zakaj je riba tako smrdela, čeprav je imela čudovit okus, ni prav nič zmedel, temveč je poznavalsko in zoološko opisal morske navade trlj, ki jim ponekod pravijo tudi ostriži, kar je splošno ime za različne morske in sladkovodne ribe z listastim belim mesom, med katere sodijo tudi brancini.

Sladice pa so nama kar pripeljali. Pri Milanu namreč radi pečejo torte, tako da jih imajo za dve nadstropji servirnega vozička. Tanke, toda sladke, lešnikove, mandljeve, kokosove, višnjeve, kavne, čokoladne... Če druge (morske) jedi nad povprečjem izstopajo bolj zaradi predstave (ambienta, posodja, predstavitve), pa so Milanove sladice nekaj posebnega in samo njegovega! Do njih je bila ocena 4po njih je skočila na 4+.



Dodatni podatki

Kako do tja:  V Pulju proti Stoji (2 km iz centra mesta) in za lepo vidnimi kažipoti.

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
istrsko

Naslov:  Stoja 4, Pula, Hrvaška

Telefon:  00385 52 210 200

www:  www.milan1967.hr

Zaprto:  Nedelja

Lastnik:  Veljko Matić

Cene:  ribja solata 1.800, ribja juha 800, morska rižota 2.500, lignji 2.000, biftek 2.600, torta 1.150, opoldanski menu 5.000; opisana večerja je za 2 osebi stala 19.000 tolarjev

Jedi:
posodobljena inačica istrske kuhinje
škampov cocktail, ribja solata milan, hobotnica v solati, ribja juha, škampova rižota, špageti marinara, lazanja z lososom, njoki, mešane školjke, kapesante, grdobina v pečici, ribja plošča milan, rošpo v omaki po Milanovo, ribji ražnjič, lignji na žaru, poprov biftek, telečji kotlet, sorbet, torta, palačinke, ovčji sir.

Plus:
interier, ki bi ga bili veseli tudi v Parizu ali New Yorku; vedno enaka kakovost jedi; urejenost in organizacija; vtis luksuza in elegance.

Minus:
vseeno pa to (še) ni hrana s podpisom kuharja: ob ugodnem zunanjem vtisu manjka duša; preveč podobno "navadnim" gostilnam.

Dodatno:
hotel z 12 luksuzno opremljenimi sobami

Leto obiska:  2003

Ponoven obisk:  za poslovno kosilo



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND