Tunin tartar je s piranskimi kaprami, rezanci so z jastogom, iz dnevnega ulova s piranskih čolnov je korbel z bučo in polento, iz sladkega pa čokoladni fondant, toda s solnim cvetom in botargo. Pravzaprav chef Podpečan sploh ne potrebuje veliko prostora, saj so njegove morske jedi preproste, toda dovolj drugačne in predvsem sodobne, da je majhna hotelska restavracija skrita pred pogledi množice in rezervirana le za tiste, ki se držijo napisa na tablah po fasadi: ”Življenje je kratko …”

Sezona v Piranu pa ne! Vselej, ko posije sonce, se promenada napolni in hotel Piran je točno na njenem začetku. Tortice so v hladilni vitrini, za tiste, ki jim je morje preblizu, pa imajo tudi domače fuže s tartufi in orehovim pestom ter jagnjetino s šalotko v merlotu, s timijanovim pirejem.

Kulinarično oceno Uroša Mencingerja iz Nedela si lahko preberete tukaj

Zakaj obiskati? (Uroš Mencinger v NeDelu)

Piran ima dovolj stalnih kulinaričnih postojank, v katerih dobiš vse tisto, kar si zadnjič. Zato je hotel Piran popestritev. Chef Podpečan ne kuha drugače zaradi popestritve, temveč zato, ker zmore in hoče nekaj več. Ker ni majhna le njegova kuhinja, temveč tudi terasa, v največjem in najstarejšem piranskem hotelu ni prostora ne za glasne družbe ne za velike (ribje) plošče, zato bodo zadovoljni tisti, ki prisluhnejo, ko natakar reče: ”Danes je naš chef pripravil …”