Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (77 od 100)


Gostilna ocenjena 5 krat

Hrana:
5 krat
Vina:
5 krat
Postrežba:
5 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
5 krat
Cena/kakovost:
5 krat

Ocenite gostilno
 












 
Veronika, Pohorje
Pohorska, a pomlajena

Včasih smo šli k Veroniki, ker smo bili po smučanju pač lačni, ko smo se peljali s Pohorja, zdaj pa gremo na Pohorje zaradi Veronike! - Družinska gostilna, ki je vedno bolj dobrojedska - Pohorske jedi in pohorske sestavine

Odkar rad dobro jem, se pri Veroniki dobro je. Le da je bilo prej dobro bolj za gurmane (količina, teža), zdaj pa je vedno bolj za gurmeje (kakovost). Če so bili smučarji pri Veroniki včasih v večini, so zdaj v manjšini. Veronika je namreč dokončno postala gostilna, zaradi katere se gre na izlet. In ne obratno! Pohorska, domača, družinska gostilna, v kateri se enako prijetno počutijo smučarji in poslovneži, Mariborčani in turisti, jubilanti in veseljaki, dobrojedci in obilojedci.

Pravzaprav se je Veronika prilagodila smučarjem. Včasih, ko še ni bilo toliko topov, ko smo se še morali za snegom voziti na Areh, nam je kuhala hrbtiščevo juho in pekla koline, da smo se pogreli in hitro povrnili kalorije. Porcije so bile velike, hrana je bila težka in vedno so bili pri hiši tudi lignji... Tipična domača slovenska obcestna gostilna skratka.

Potem pa smo dobili snežni stadion, sedežnice in več kot sto dni smuke v dolino, zaradi česar smo se vse manj na Pohorje vozili z avtomobili. In Veronika se je prilagodila. Odlično prilagodila! Vse prejšnje dobro je obdržala, hkrati pa novih gostov ni začela vabiti s picami, temveč z modernejšo, lažjo, lepšo, kakovostnejšo hrano. S tem jo je prilagodila (tudi) tistim, ki jim je edina telovadba zbasati se v avto in iz njega.

Pohorska bunka in jelenov pršut

Sicer pa je Veronika tipična družinska gostilna. K vedno več mladostnosti na krožniku je zagotovo prispevala tudi menjava generacij, toda brez mame (Veronike), seveda, v kuhinji ne gre, četudi je sin (Jožek) ob strežbi prevzel še sladice. Konkretno to pomeni, da je šarlota še vedno zaščitni znak, toda trije majhni trikotniki kostanjeve rezine na steklenem krožniku, z lahko in penasto lešnikovo!! omako, dekorativno oblito, z le majhnim okraskom sladke smetane in barvnim dodatkom karambole, so dokaz, da prihodnost res na mladih stoji.

A pojdimo po vrsti. Začne se, namreč, s pozdravom. Pri Veroniki svoje goste, namreč, poznajo. Ker so to večinoma stalni gostje, je v jedilnici, ki je že pred leti z veliko svetlobe, lesa in zelenja nastala iz terase, domačno. Natakarska ekipa je mlada, torej hitra, a tudi prijazna in dovolj strokovna. Gostu je, skratka, prijetno.

V takšnem razpoloženju - sredi "delčka neskončne tišine večno zelenega", letos belega, Pohorja - pa lakote ni dobro predolgo pustiti čakati. Za takšne primere je pri Veroniki zadolžena pohorska bunka, ki ji na krožnik dodajo še nekaj divjačinskega (jelenovega) pršuta. Na drugem krožniku pa osvežilo! Ob nekaj rezinah divjačinske paštete, ki bi znala tudi sama odigrati vlogo hladne predjedi, v radičevem listu vložene štorovke in srebrne čebulice!!, s trdo kuhanimi prepeličjimi jajci in vejicami drobnjaka. Šolsko, za ekskurzijo, kako se ponudi domači narezek!

V takšni gostilni nato, seveda, ne gre brez juhe. Goveja z jetrnimi cmoki je bila prava domača in nedeljska, saj se je meso res potrudilo in v loncu dalo vse od sebe. Sicer pa je pri Veroniki zanimiv tudi jušni tris... Trije si naročijo vsak svojo juho, potem pa točkujejo, kdo je zmagal - cmoki, razanci ali gobe.

Pohorski lonček in pohorski zrezek

Žlice pa smo obdržali tudi pri glavni jedi. Pohorski lonček z mesom, jurčki in kašo je bil izvrsten in na veronikinem mestu bi njegov recept skrbno skrival. Če bi v barakah na smučišču namesto hot doga ponujali takšen lonček, bi se smučarji najedli že na snegu, ne pa šele na poti v dolino.

Pohorski pa ni bil le lonček, temveč tudi zrezek. Pravzaprav imajo pri Veroniki kar dva, s tem da je številka ena ocvrta, številka dva pa v naravni omaki. Zrezek je bil polnjen s šunko, jurčki in jajcem ter gratiniran s sirom, v omaki pa je plaval le sirov štrukelj, kar je bilo tudi povsem dovolj. Kajti štrukelj je bil enostavno odličen. Jed sicer, ki je že v premnogih gostilnah izpeta, saj oponašajo slovensko kuharsko tradicijo s pomočjo "odmrzovalnikov" in mikrovalovk, tukaj pa tanko testo, ki se lepo vleče, četudi je v sredini "al dente", nadev pa tako sočen, da kar vidiš kravo, ki je prispevala skuto in smetano.

Štrukelj je bil spremljava tudi telečjim medaljonom v smetanovi omaki s kajmakom, ki sem jih naročil pravzaprav iz radovednosti. A se je izkazalo, da jim je kajmak res dobro del, sicer pa je že natakar napovedoval, da morajo biti dobri, saj jih on, ko je gost, vedno naroči svoji dragi.

Pri jelenjih medaljonih, v spodobni divjačinski omaki, ob kateri seveda ni šlo brez hruške in brusnic, krasili pa so jih na žaru popečeni jurčki, pa je vlogo spremljevalca igral kruhov cmok. Kuhan v prtiču, zgneten iz dovolj starega kruha, da so ga lahko narezali na čvrste kocke, na krožniku kot premnogokje ni bil nebodigatreba, temveč se je z veseljem valjal po omaki in dodal divjačini svoj okus.

Seveda pa vsega tega ne bi zmogli pospraviti, če ne bi bilo solat. Brez skrbi, pri Veroniki nimajo nobenih množičnih solatnih bifejev, temveč v kuhinji razmislijo, kako bodo solate položili na krožnik. To pa ni le lepo za oko, temveč tudi prijazno do vitaminov. Na eni strani izbrani zeleni listi, vmes, zgolj zaradi prehoda, trije kolobarji paradižnika, na drugi strani rukola, prav nič uvela, nič pekoča, le nadvse dišeča, okrog in okrog pa potresena nastrgana rumenjak in beljak.

Skratka, sam dolgčas... Ta članek, namreč. Zgolj hvalospev... A na srečo je tako! No ja, kiks je bil "vsaj" pri vinih, ki so jih skivali... Lepo, da jih točijo po kazarcih, toda buteljko lahko vseeno pokažejo pri mizi, in limonin sorbet, ki je bil hišni pozdrav, je bil preveč podoben gostilniški klasiki, kakršna Veronika ni.



Komentar bralcev:

3. 1. 2007: zelo dobro gostišče z najboljšo hrano
15. 7. 2006: Veronika je odlična izbira tako poleti (ko v Mariboru umiramo od vročine, je kosilo na terasi pri Veroniki dvakrat užitek) kot pozimi (ob povratku s Pohorja - če nič drugega, samo postanek za gobovo juho in pohorsko omleto).


Dodatni podatki

Kako do tja:  Po cesti na Pohorje, 7 kilometrov iz Hoč, malo pod bolnico.

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Slivniško Pohorje 3, Pohorje

Telefon:  02 603 5060

Zaprto:  Ponedeljek

Lastnik:  Jože Klinc

Kuhar:  Veronika Klinc

Cene:  pohorska bunka 1000, telečji medaljon 1600, pohorski lonček 800, srnin medaljon 2700, pohorski zrezek 1300, šarlota 500, borovničevec 250; za 4 je stalo 14.000

Jedi:
posodobljena regionalna kuhinja
jelenov pršut, pohorska bunka, gobova juha, goveja juha z jetrnimi cmoki, kuhani sirovi štruklji, biftek z lisičkami in jurčki, pohorski zrezek (1 in 2), lovska bržola, ciganski kotlet, telečji medaljoni v smetanovi omaki s kajmakom, puranja rolada z lososom, pohorski lonček, srnin golaž, nadevana telečja prsa, domače koline, srnini medaljoni na žaru, jelenji medaljoni z gobicami, šarlota, jogurtova strnjenka, pohorska omleta.

Plus:
družinska gostilna, v kateri ne spijo, temveč se ves čas trudijo, učijo, izpopolnjujejo. Hrana je res domača, toda z dovolj posluha za moderne želodce. To, da je na jedilniku običajna morska in mesna klasika, sploh ne moti, saj je tovrstnih odjemalcev še vedno veliko.

Minus:
pravzaprav ne bi ničesar spreminjal; le takšni naj še naprej ostanejo!

Dodatno:
šest dvoposteljnih sob, teniško igrišče, igrala

Leto obiska:  2003

Ponoven obisk:  vsekakor!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND