Za obisk v mariborskem Novem svetu sem se temeljito in dolgo pripravljal. Brez treninga ni nič... V teh mrzlih mesecih, ko turisti še spijo zimsko spanje, sem vztrajno testiral dalmatinske konobe in restavracije, od Budve do Zadra (najboljša restavracija v Budvi je na avtobusni postaji, Ragusa in Dundo Maroje na Straduna, Levanat na Lapadu, Bekan, Boban, Šumice v Splitu, Foša v Zadru...) in jih primerjal še s kvarnersko-istrsko ponudbo (Plavi podrum v Voloskem, Milan v Pulju, Astarea v Brtonigli, Malo selo v Fratriji). Ta trening je pokazal, da je značilnost dalmatinskih gostiln (razen izjem - glejte Mimojede!) uniformiranost, saj jedilne liste prepisujejo druga od druge in pravzaprav nimaš izbire: hobotnica v solati za hladno predjed, morska rižota za toplo in riba na žaru (v glavnem gojene orade in brancini) za glavno. Kvarner in Istra sta pri tem dosti bolj napredna, saj tradicionalni morski kulinariki Dalmacije dodajata sodobna spoznanja in ustvarjalnost, zaradi bolj zahtevnih gostov pa je precej višja tudi kakovost vhodnih sestavin.

A vas, seveda, zanima Novi svet! Glede na to, da se tudi sam razglaša za dalmatinsko konobo, je dosti bližje dalmatinskim morskim gostilnam. A mu to, da ni Slomškov trg vsaj majhen slani ribnik, ni prav noben handicap. Mariborski Novi svet tako sodi v vrhnjo ligo dalmatinskih gostiln! Ne pa istrskih...

Od malic do plesa, od giric do jastoga

Začelo se je slabo. Rezervirali smo nekaj dni prej, toda ko smo prišli, so v polni sobi pokazali na tri prazne mize in rekli: "Izberite!" Seveda so bile vse tri "pomožne", na prehodu, sredi cigaretnih oblakov, brez boljših pogrinjkov (papirne serviete za hitre in prtički blaga za bolj zahtevne jedce). Nemalo je manjkalo, da tega ne bi brali, ko sem samoiniciativno poškilil v sobo, iz katere je dišalo po ognju. Bila je prazna! Kaj pa tukaj? "Seveda, izvolite," je bil vesel "najdbe" tudi natakar, ki je zatem do konca svoje delo opravil zelo dobro. Le na rezervacije v Novem svetu, očitno, niso navajeni.

Sicer pa je Novi svet pri Stolnici najbrž mariborska gostilna z največ prometa. Poln je od jutra do večera, od malic do plesa, od giric do jastoga. V številnih prostorih, ki so vsi domačno, prijetno opremljeni (le kaditi dovolijo, žal, povsod) diši po (nemorskih) malicah, hitrih menujih, poslovnih kosilih, slavjih, zapitkih, friteze in zamrzovalniki delajo sto na uro, toda na velikem pladnju se med mizami sprehajajo tudi sveži primerki svetlečih oči in rdečih škrg. Recepti primoštenskega kuharskega mojstra barba Jure (Bogdana) so v Mariboru na Slomškovem trgu, kjer bi naj bila že v 18. stoletju prva mariborska kavarna,našli ogromno navijačev.

V sobi s kaminom, urejeni v slogu dalmatinskih konob - premorejo še Maistrovo sobo, ker bi naj general včasih v njej delal, pa ribjo in mariborsko, ter lep vrt z 250 let staro trto -, v družbi bukove toplote, starih svetilk, latern, mornarjeve skrinje, ribiških mrež in debelega lesenega stropa, je bil namaz iz hobotnice povsem soliden uvod, le kuharju se je preveč mudilo, ko ga je polagal na krožnik. Namesto da bi dal zraven vsaj kakšno lovko, ki bi izdajala poreklo, je posegel raje po tistem, kar pri Novem svetu nasplih prerado zlaga na krožnike: solati, peteršilju, papriki. Toda zato je hitro sledilo okusno presenečenje: solata hobotnice. Zato, ker niti najmanj ni bila tako vsakdanja kot tiste s treninga... Bila je primoštenska, torej je bil v njej še mlačen krompir in veliko zelenjave, kar je jed naredilo gostljato, kot kakšen ragu, da je kruh veselo skakal vanj in se potapljal. Če je bila ta solata iz posebne primoštenske ponudbe, je potrebno barbo Jura lepo prositi, da bo dal "copyright" za vse leto. Družba Zupaničevega polsuhega mešanega, natakar ga je lociral "nekje okrog Trojice", je bila sicer eksotična, toda v skromni ponudbi vin v kozarcih še vedno najboljša.

Ribja juha Novi svet ni bila dalmatinska, temveč curryjeva, kar priča o določeni umetniški svobodi v Novem svetu. Glede na to, da so na dalmatinsko raven že prišli, jo lahko sedaj presežejo samo v ustvarjalni smeri.

Pleskavica, toda iz hobotnice

Da smo potem lažje pričakali ribje nadaljevanje, smo presekali s pleskavico... Toda, brez skrbi, le videti je bila tako, sicer pa je bila iz hobotnice. S primoštenskim krompirjem, pripravljenim v pečici in v plasteh, skupaj z zelenjavo, med katero je prednjačil paradižnik, in Joganovim refoškom iz Pobegov v Vipavski dolini, bi si te hobotničine polpete upal še kdaj poskusiti.

Pri ribah smo najprej izbrali klasiko, porcijsko orado, na žaru. Lepo so jo zapekli, ponudili v posodi posebej krompir z blitvo, na krožnik pa ob njo posadili le krhelj limone s peteršiljevim listom. Vam kaj manjka? Točno, česnova omaka. Končno! Če bo kdo ustanovil društvo za boj proti prelivanju rib s česnovo omako, grem takoj za ustanovnega člana. In klubske prostore bi lahko imeli v Novem svetu.

Grdobina ali žaba ali rošpo je bila iz zmrzovalne ponudbe, v vinski smetanovi omaki s čebulo in korenjem, kar bi še nekako šlo, če ne bi bil krožnik mrzel, tako da skupaj z rezanci jed delovala pogreto in otožno. Dosti bolj vroč je bil morski pes, saj je bil gratiniran, prav po cigansko, s paradižnikom, feferoni, čebulo, papriko in smetano. A spet, bilo je za pojest, kakšni višji užitki pa so bili prihranjeni; do takrat, ko bodo v Novem svetu dalmatinsko, jadransko kuhinjo osvežili še s kakšnimi drugimi mediteranskimi okusi.