Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (74 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 












 
Fifteen, London
Odštekani Jamie in frendi z ulice

Fifteen, dobrodelna restavracija Jamiea Oliverja v vzhodnem Londonu - Rezervirati je potrebno dva meseca prej, plačati kot v treh zvezdicah sredi Pariza, jesti pa kot pri najljubšem Italijanu - Jamiejeva sredozemska kuhinja v odštekanem ambientu in s pomočjo prijateljev iz otroštva in z ulice

Pred obiskom: "Kaj? K Jamieju greste? Joooj!" Po obisku: "Kaj? Pri Jamieju ste bili? Joooj!" Priznam: še mi smo se počutili kot zvezde. Saj smo bili, vendar, joooooj, pri Jamieju!

Toda, saj sploh ni težko iti k Jamieju na večerjo. Zdaj od maja je celo easy. A preden smo sedli v letalo, smo morali rezervirati. Po internetu ne gre, zato je bilo potrebnih nekaj telefonskih pogovorov z avtomatsko tajnico, ki se zna pogovarjati zgolj v imenitnem londonskem naglasu, s katerim nam je povedala novo telefonsko številko. Rezervacije sprejemajo dva mesece vnaprej. Poklicali smo kar prvi dan, drugega februarja za april, toda ne že ob devetih, temveč šele ob desetih. Petek in sobota sta bila že polna!, ostal nam pa je še četrtek petnajstega.

Potem smo v Londonu le še sedli na tube (podzemno) in se odpeljali do Old Streeta, tam pri prvem izhodu na plano, pa sto metrov po City Roadu, kjer je bila na levi velika očesna bolnica, na desni pa Westland trg. In na njem, skoraj čisto zadaj, prav nič zvezdniška hiša, z majhnimi vrati in številko petnajst nad njimi. Jamiejeva gostilna Fifteen! Jooooj!

Zgoraj trattoria, spodaj ristorante

Vstopiš direktno v žuborenje veselih glasov, ki sedijo za preprostimi mizami in vlečejo v usta preprosto pašto. "Rezervirali smo..." Potem pa morate po stopnicah navzdol, v restavracijo, tukaj je Trattoria, zanjo ne sprejemamo rezervacij, so nas prijazno napotili strmo v klet. V Chez Panisse k ameriško legendarni Alice Waters sva šla iz Maribora nekoč na večerjo, v Berkeley blizu San Francisca. Na Panissovi domači strani je pisalo: "Ni rezervacij!" V živo pa so nama rekli: "Nimata rezervacije! Ni mize!" A so se naju usmilili, da sva vseeno lahko okusila okus ameriške kulinarične revolucije. Od katere je kar nekaj pobral tudi 28-letni naked chef, goli kuhar, iz Londona.

Ko so nas spodaj odkljukali v debeli knjigi rezervacij in slekli, so nas posadili za mizo tik ob stopnicah, da je čez nas vleklo iz dolgega kletnega prostora, v katerem je kakšnih petnajst miz. "Oprostite, piha," smo si vseeno upali reči, čeprav je bilo vse rezervirano že dva meseca vnaprej. Kaj pa smo poklicali šele ob desetih in ne že ob devetih... Toda, pri Jamieju je vendar vse tako, kakršen je tudi sam. Torej: "Ni problema, boste tisto mizo tam zadaj, v separeju iz belega usnja, z visokimi sedeži, s pogledom po vsem prostoru?"

Zadovoljno smo naročili prosecco in nazdravili Jamieju. Joooooj, res smo pri njem!

Jamiejev pozdrav s copatkom

Kje je bil Jamie tisti večer, ne vem, toda voščil nam je dobrodošlico. S kruhom, napihnjenim copatkom, razrezanim na kose, na vrhu se je na njem opekel in posušil radič. Namakali smo ga v odlično olivno olje, ki ga je natakar nalil v metrskem drobnem curku na majhen plitev krožnik. Zraven je bila še groba morska sol. Fleur de Sel? Sicer nobenih okraskov, nobenega showa na krožnikih! Zato pa v prostoru. Sosedje so imeli rožnati skaj. In plastične stole. Mize so imele črne, železne noge in leseno podlago brez prtov. Le majhen usnjeni pogrinjek. Beli strop podpirajo trije črni stebri, ki se spuščajo iz trattorie skozi široke odprtine, da se skoznje v klet izmuzne tudi nekaj svetlobe. Z ulice se skozi spuščena okna, ki ne vidijo na svetlo, sliši le kak avto. Stene so popisane kot grafiti pod kakšnim mostom, toda le do polovice, druga polovica je steklena. Za steklom se za štedilniki sučejo mladi kuharji vseh barv. Očitno smo imeli srečo, saj se sučejo prav spretno; torej jim gre šestmesečni staž pri Jamieju že h koncu.

Tla so lesena, nivoja sta dva, da je potrebno do veceja malo paziti. Prostor je nabit z lačnimi gosti. Lačnimi Jamiejeve hrane ali Jamieja?

Na jedilnem listu je zgolj Sredozemlje. Toda naglas je angleški. In svet je globalen. Povsod se dobi vse. Ustvarjalnosti je dovoljeno, da tradiciji dodaja svetovljanskost. Pa četudi je ustvarjalnost v tem, da vržeš kariraste hlače in visoko belo kapo v kot ter prijatelje iz otroštva in z ulice narediš za natakarje. V takšni kuhinji mora biti toast malo zažgan, da gre za zobe. Toda zato je zažgan na rešetki žara na oglje.

Vse pri Jamieju je odštekano. Kot da si sredi revolucije. Revolucije michelink. In na barikadah so ljudje, ki v živo še niso videli krave. Njihova gostilna je Kentucky Fried Chicken preko ulice, doma kuhajo kartonske vrečke Kitajca izza vogala in zvečer jim na vrata pozvoni pica man. Jamie jim je odprl novi svet!

Nekaj takega kot sashimi

Vsakih nekaj minut dobimo nekaj na mizo. Toda vselej pride drugi natakar. Koliko zaposlenih ima Jamie? Oziroma: koliko prijateljev ima Jamie? Vsak je oblečen kot mu je kupila mama, le na hrbtu imajo vsi petnajstico. Steklenico vina nam je natakar spravil v posodo z ledom, toda ker so bili sosedi bolj žejni, je bila v njej hitro gneča. Pa nam je naslednjič dotočil tako, da nam je velike kozarce napolnil do roba. Smo malo posrebali, da se nismo polili.

Aprila so pri Jamieju gostom, ki so rezervirali drugega februarja, ponudili testing menu s sedmimi hodi in kavo. Startali smo tako: scallop crudo with Yuzu lime, pomagranates, shiso cress, crispy ginger and coriander shoots. Ta "kinda sashimi" je bil na črni kitajski žlici, na njej surova jakobinka, v družbi granatnega jabolka in azijskih okusov. Njaaaam, Jamie!

Sardine na zažganem toastu so bile z parsley, onions, fennel, saffron in dandelion, torej trdo opečena rezina belega kruha, na njej opečena sardela, marinirana v peteršilju, čebuli in koromaču, ter obložena s solato iz rumenega in zelenega, seveda gojenega, regrata. Pri Jamieju je vse odštekano, toda okusi niso blef. Pusti jih na krožniku, ne izgubijo se na poti do oboževalcev. Jamie: mediteranska kuhinja, v kateri so glavne sestavine, ki jih med seboj povezuje le oljčno olje.

Tudi imena in opisi jedi so Jamiejevi. The lightest Gnocchi. Lahki, najlažji njokci so se raztopili v ustih, skupaj z grahom, debelim fižolom, panceto, zeleno solato in pekorinom. Škoda, Jamie, da si dal na krožnik le tri.

Potem je bila ribica. Line caught West Mersea sea bass baked in a salt crust. Če je bil brancin res ulovljen na trnek, ne vem, toda gojen zagotovo ni bil, saj tistih podmerskih res ne moreš dati v sol. Pa še čisto sveži morajo biti za to "dalmatinsko" poslastico. Jamie: kako ujeta riba, kdo je zaklal prašiča, na katerem travniku se je pasla ovca.

Za Pappardelle bolognese bi Jamieju kak od mene bolj razgledan kulinarični kritik oporekel, da se pašta - iz širokih rezancev, še boljše lazanj, zrezane kockaste testenine - ki jo kuhajo v Toskani in Benečiji, pač ne meša z bolonjsko omako iz Emilie Romagne, toda ker so Jamiejevi kuharji z ulice govejo podkolenico počasi in dolgo dušili, skupaj s paradižnikom, Volpaia kisom (rdeč, zorjen v hrastovih sodih, iz toskanskega Chiantija), Valpolicella vinom (pokrajina severno od Verone, rubinasto lahko vino, velikokrat iz sušenega grozdja) in oranžami, da je bila omaka agro dolce, sladko kisla, so s tem ustvarili okus sočnega nitastega mesa, ki se je s svojo omako kar zlepilo z domačimi testeninami, da je bilo bolognese v njej zgolj zaradi turistov, okus pa je bil bolj toskanski, al sugo di lepre, kar divjačinski, torej.

Umetnost z golimi rokami

Glavna jed pa je bila angleška. Čeprav se dobi tudi na naši tržnici. Poznate repine cime? Ker je Jamiejeva kuhinja italijansko navdahnjena, so to cime di rapa, s salsa verde, little jus in z jerusalem artickokes. Hop, Jamie, kajne, pri tej jedi iz svinjskega stegna, ki ti ga je prinesel prijatelj Pete Gott, ti pa si ga dolgo, dolgo kuhal na nizki, nizki temperaturi, si se malo poigral z oboževalci?! Jeruzalemska artičoka ni artičoka, temveč je topinambur! Angleški dialekt pač, še iz leta 1617, italijansko besedo girasole so izgovorili kot Jerusalem... In prav takšna je tudi ta jed. Pusto meso, zelo pusto, toda ob njem eksplozija okusov, čudovito prepletanje krompirjeve sladkosti (toda topinambur nima škroba), vmes malo mladega zelja, čez vse zelena omaka s kumaricami, kaprami, papriko, šalotko, peteršiljem, na dnu krožnika pa nežni jus, mesni sok, ki pa ga stegno pri pečenju na 70, 80 stopinjah ne spusti niti za kapljico. Jamie je, torej, moral svoje prijatelje z ulice naučiti tudi to, kako se pripravljajo osnovne mesne omake, tako da se vse v njegovi kuhinji le ne da zgolj vreči v lonec in premešati z rokami. Jamie: moderna kuhinja, zmaga Italije, toda tudi priznanje Francije, celo tradicija Anglije, sveže sestavine, veliko ideje, nekaj obrti, a prav malo umetnosti, ki je domena kuharskih zvezd. Kdo sploh še uporablja svinjino v kuhinji?

V Petnajstki ne padeš dol od hrane. A že od Brillat-Savarinove Fiziologije okusa dalje so nam vtepali - in tudi dokazovali! -, da je kuhanje umetnost. Potem pa pride neki mulc in začne to umetnost delati z golimi rokami, pravzaprav nag. Umetnost enostavno odšteka...

In zato vas, seveda, najbolj zanima, ali se splača. Vsekakor je doživetje! Toda vi, če ste uspeli prebrati do sem, ste nenazadnje okusili že veliko Jamieja. Vam, če prav pomislim, ne bo več takšno doživetje. Žal, kaj pa niste prej rezervirali. Easy jet za 30 funtov in Jamiejev testing menu za 65 funtov. Plus 12,5 % napitnine, ki jo njegovi prijatelji z ulice avtomatsko dodajo računu.

Medtem ko vi premišljujete, ali se splača, smo mi presekali. Na Štajerskem to naredimo s kakšnim šnopsom, v Italiji s sorbetom, pri Jamieju pa s šampanjsko želatino! S tem da je v žele, ki mu je okus ob mehurčkih dajal še bezeg, skril rdečo baziliko in ga okrasil z japonsko češnjo. Žanu, ki so mu najbolj všeč poševnooke, je bila to najboljša jed. Pa sploh ni bila na jedilniku. Tako kot je bil dodatek tudi sir, taleggio, največ 45 dni zorjeni mehki kravji, polnomastni sir, čisto svež, s figovim chutneyem, to vedno bolj modno vzhodnoindijsko vloženo sladko kislo omako.

Za sladico, Dolci torej, je bilo: grapa Manna cotta, bittersweet chocolate tart in chocolate semi-freddo. Čudovita kuhana smetana z okusom tropin, s kandiranim, spet dolgo, dolgo, v pečici sušenim krhljem oranže na vrhu, čokoladni tarte s prvinskim, polnim čokoladnim okusom in bolj nežna čokoladna zmrzlina, vse skupaj v majhnih kosih, skoraj izgubljeno na navadnem večjem belem krožniku, z edino dekoracijo Petnajstkinega loga iz kakavovega prahu, dveh stolov in mize. Morda je največja odlika Jamiejeve gostilne to, da vedo, zakaj ponudijo ravno to. In da ravno to potem znajo tudi b.p. pripraviti. Še več, nadpovprečno b.p.

Ob kavi, ki je bila angleško zanič, smo dobili petit fourse, po enega za vsakega, mandljev medenjak, Jamiejev poljubček. Kako naj mu dam več kot 5, če pa tisti, ki so nad-odličnjaki, za petit fours spečejo vsak dan kompletno babičino novoletno ponudbo?!



Dodatni podatki

Kako do tja:  Vzhodni London, dve minute od postaje podzemne železnice Old Street, izhod 1, po City Road do Westland Place, nasproti bolnice Moorfields Eye Hospital.

Regija:  drugo

Značilnost:
sredozemsko

Naslov:  Westland Place 15, London, N1 7LP

Telefon:  0044 871 330 1515

www:  www.fifteenrestaurant.com

Zaprto:  Nikoli

Lastnik:  Jamie Oliver

Kuhar:  Jamie Oliver in njegovih 15 vajencev z ulice

Cene:  večerni degustacijski menu 65 funtov na osebo (23.000 tolarjev); toda naj vas potolaži, da je tudi Jamie v ta projekt nekaj vložil - 1,3 milijona funtov.

Jedi:
sodobna sredozemska kuhinja, ki želi biti predvsem dopadljiva za oko

Plus:
iz dobrodelnega projekta, ki vsakih šest mesecev zaposli in izšola petnajst mladih brezposelnih ljudi za kuharje in jim da zaposlitev, je Jamie ustvaril spodobno restavracija, ki ima dušo in okus.

Minus:
če želiš to doživeti v živo, je potrebnega preveč potrpljenja in denarja; manjkajoče točke zgolj zaradi primerjave (predvsem ambient in postrežba) z vrhunskimi restavracijami visoke kuhinje, ki pa niso nič dražje.

Dodatno:
v pritličju je Trattoria, ki ponuja sveže pripravljene testenine in za katero niso potrebne rezervacije, temveč - sreča.

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  enkrat je dovolj (drago)



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND