Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (81 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 












 
Les Viperes, Gradec
Slastne kreacije graških gadov

Les Viperes v graški Kunsthaus - umetnost v hiši in na krožniku - Kunsthaus je graški pozdrav tretjemu tisočletju, Les Viperes v njej pa kulinarični - Kreativne jedi v kreativnem lokalu v kreativni hiši - Hrana kot doživetje, za oči, usta in ušesa

Zdaj smo v Evropi. A ne še povsem. Nekaj nam še manjka. Evropskost!

Kaj evropskega manjka Mariboru? Skušal vam bom odgovoriti iz svojega dobrojedskega zornega kota. A za odgovor se moramo odpeljati v Gradec. Zakaj ravno Graz? Zato, ker je (bil) Gradec v podobnem položaju kot Maribor. Tudi on je drugi v Avstriji. Tudi on ima velikega brata, ki mu pobere vse najlepše in najboljše. Toda Gradca Dunaj ne obremenjuje. Zato, ker Graz ne išče svoje prihodnosti (kot drugi) v Avstriji, temveč v Evropi. Tam pa velikost v tako veliki in močni konkurenci ni pomembna. Tam štejejo le: volja, hotenje, ambicija, ideja. Kreacija, torej!

Kmalu le še tradicionalne in kreativne?

Evropski - ne le štajerski - dobrojedski strokovnjaki pravijo, da bosta čez nekaj let le še dve vrsti restavracij: tradicionalne in kreativne. Vse, kar je danes vmes, bo izginilo. Za nas to, torej, konkretno pomeni, da bo izginilo vsaj 80 odstotkov gostiln! Vse gostilne, ki imajo na jedilniku vse, kar so kdajkoli prebrale v svojih instant kuharskih knjigah, a tega, seveda, sploh ne znajo skuhati; vsi Italijani, Kitajci, Mehičani, vsi nacionalni "originali" nasploh, ki so se tako adaptirali na evropski okus, da ni avtentike več niti za ščepec; vse domače gostilne, ki še niso bile nikoli na tržnici, ki uporabljajo že leta isti koledar in ki se oskrbujejo v hladilnicah. Vsi...

No ja, brez skrbi, saj to še ne bo tako kmalu. Čeprav smo v Evropi, smo za njo, namreč, še vsaj 10 do 20 let.

A za prve, tradicionalne, domače, avtentične gostilne, me ni strah (če vas zanima, kakšne so te, bodite na tej strani tudi prihodnji teden!). Teh je že zdaj kar nekaj in vedno več jih je oziroma vedno boljše so. Bolj me je pri nas strah za tiste druge, kreativne, za gostilne z idejo. Teh pa pri nas, pravzaprav, sploh (še) ni!

Kavarna, bar, restavracija, nočni lokal

V Gradcu so v svojem letu predsednikovanja evropski kulturi zgradili hišo, ki je v trenutku postala prepoznavni znak mesta (25 tisoč obiskovalcev v sedmih mesecih). Saj zato so jo tudi zgradili. Ker Gradec gradi svojo prepoznavnost na kulturi. Torej so zgradili Hišo umetnosti. Pravzaprav Kunsthaus. To ni umetnostna galerija, ker je precej več kot razstavišče. Kunsthaus v Gradcu je graški odgovor Evropi. Z njo se Gradec ne muči, da bi šel v Evropo. Z njo je Evropa v Gradcu. Okusite razliko?

In ta Kunsthaus potrebuje, seveda, tudi gostilno. Pravzaprav jih potrebuje več: potrebuje kavarno, potrebuje bistro, potrebuje restavracijo, potrebuje, tudi, nočni lokal. A dandanes v Evropi investicija v novi lokal ne vidi pod nekaj milijoni evrov. Zato je bolj smotrno v enem lokalu združiti več funkcij. Zjutraj zajtrki, dopoldan kavica in časopis, opoldan malice, popoldan kavica in muškatov sekt, zvečer vrhunska restavracija, ponoči cocktaili in glasba. Pravzaprav ta koncept tudi za Maribor ni nekaj novega. Že pred dolgimi leti ga je uvedel Takos. A vseeno, prosim, se splača, berite naprej.

Ko sva prišla pred napihnjeno vesoljsko ladjo s poganjki, je bilo predverje za velikimi steklenimi stenami polno. Dva sta igrala na violino, množica pa je stoje žuborela. In zraven pila ter prigrizovala. Profesionalna bolezen me je prisilila, da sem bil nevljuden in jim pogledal pod prste. Zanimive stvari so držali v njih. Kozarce vseh oblik, vsebino vseh barv in grižljaje, ki so se kot dan in noč razlikovali od ruskega (švedskega) bifeja. Očitno sva prišla prav.

Saj najbrž ste že šli kdaj mimo. In ste rekli: "Aha, še ena kavarna..." V pritličju, obrnjena proti Muri, v podaljšku predverja, za steklom, s kvadratnimi svetlimi mizami tankih kovinskih nog, dolgim barom z ekranom na sredini, črno belih nebarv in mizo z revijami ter didžejem že pri vhodu, res ni videti kot (klasična) restavracija.

Mize so pogrnjene s papirjem, na katerem je cenik pijač. Benedictine, calvados, chratreuse, pernod, ricard, remy martin... Pa saj imajo tudi gauluaises in gitanes. Pa saj se restavracija, pravzaprav cafe/bar/restaurant, imenuje Les Viperes. Kunsthaus je evropski, torej je gostilna lahko francoska. Zato so na jedilniku takšne zanimivosti: za avant koktel iz volovskega repa s kremo artičok in pastinakovo peno, rezine hobotnice s karamelizirano mocarelo in limetinim želejem, na pol surove rezine rostbifa s praženim koromačem in kumarami; pendant: kuhana slanina z blitvino kremo, sladkim krompirjem in vongolami, svinjski file s timijanovimi palačinkami in sladko korenjevo kremo; apres: topli čokoladni kolač s cimetovim sladoledom, kremna kokosova rezina s pomrznjenim jabolkom. Pozor! Nobenih belušev, nobene rukole, nobenih artičok, nič klasične pomladi. To je za kreativce že preveč vsakdanje! Prihajajo, torej, topinambur, pastinak, okra, ovčji sir... ter redukcije, želeji, granite, pene...

K aperitivu muskatellerjevih zelo zanimivih mehurčkov, ki bi lahko bili bolj hladni, so nama postregli le rezine bagete. Na jedilniku sva prebrala, da couvert stane 2,50. A je bil strah kmalu odveč. Za amuse gueules so nato namreč prinesli cocktail. V njem pa: robovi oblečeni v italijanski osso collo, sušeni svinjski vrat, prelit s tekočo krompirjevo kremo, v kateri so se množično kopali potočni raki! Kuhar se je predstavil. Ne vem, kako je z vami, toda mene takšno predstavljanje vedno spravi v čudovito voljo. In če zraven še didžej pridno dela...

Kuhar, ki slika po krožnikih

Na podolgovatem zaobljenem ovalnem krožniku je nato kuhar narisal prvo predjed: debeli rdeči ovinek, ki ga je z vseh strani rumeno pokapljaj, čezenj pa potegnil tri vzdolžne črte. Rdeče je bil zelo mehek krompirjev pire! Seveda, obarvan s paradižnikom. Rumene kapljice so bile čisto nedolžne, torej jih je prispevalo oljčno olje. In tri črte so tvorili trije trakovi jegulje, hrustljavo opečene na kožo, da se jo je dalo celo prežvečiti, kar pri takšnih mastnih plavalkah ni običaj. Jeguljina maščobna sladkost se je ujela s krompirjem, za okrepitev okusa pa so poskrbeli kosmi parmezana. Na krožniku je bilo še dovolj prostora za majhen kozarec, v katerem pa ni bilo ostrige, pa tudi ne zelenjave, kot je napovedal natakar, ker ostrige pač niso pravočasno prispele v Gradec, temveč neka školjka, ki je zahtevala vneto žvečenje.

Karamelizirana mocarela s paradižnikom, žajbljem in jogurtovo kremo, se je imenovala druga hladna predjed, torej variacija že kar preveč razširjenega capreseja, a tukaj v sendviču sira, paradižnika in pesta, s paradižnikovo karamelizirano kapo s pecljem na vrhu. Jogurtova krema na krožniku se je mešala s kapljami oljčnega olja in balzamičnega kisa, da je bila košarica z bageto kar hitro prazna.

Račje prsi, karamelizirane in potresene s sezamom, so bile debelo odrezane, kar je bil zadetek v polno, pa tudi riževa rezina, ki jo je dopolnil tartufji okus, je bila doživetje, tudi zaradi omake, ki je bila takšen glaze, da je kuhar za mesno osnovo uporabil vsaj tri kilograme mesa!

Pri mladi pitani kokoši, pravzaprav poussin (največ 8 tednov, največ 450 gramov), sva zaman iskala bob, a zato našla okro in črne olive, ki sicer na jedilnem listu delajo družbo vanilijevi jagnjetini. A nič hudega, tri majhna, zgoraj posekana, bedrca so bila spet okopana v čudoviti mesni omaki, v družbi sladkega krompirja in okraskih iz listov zelene.

Vesoljske ideje in igra okusov

Nato so naju presekali - hiša časti - z limonino granito, tako kislo, da sva se lepo kremžila, in kokosovo kremo, tako sladko, da naju je spet polepšalo. Za njo pa jim še ni bilo dovolj in so naju počastili še s predhodnico sladice! Plastični injekcijski igli je kuhar napolnil z vanilijevo omako, na dolga ražnjiča je napičil fritirano skuto, zraven pa na podstavek za epruvete zložil še nekaj želatinastih rezin. Slavospev vesoljski ladji, ki se imenuje Kunsthaus.

A še večja igra okusov sta bili obe sladici: bazilikin sorbet v kozarcu, na krožniku malo omake, spuščene iz sorbeta, pečen mladi ovčji sir, nekdo bi rekel štrudel, toda znotraj topel, zunaj hladen, a hrustljav, dve vrsti melone in rožmarinove iglice; ter nugatova rezina, med listnatim, rjavo zapečenim testom, zraven vanilijev mlečni sladoled in v kozarcu žele iz rdečih oranž. Sladko doživetje!

Toplo priporočam. To manjka Mariboru! Le pribor si prinesite s seboj, ker je Gadji tako moderen, da mi je vse po rokah teklo. No ja, ker je bilo dobro, sem se pač lizal.



Dodatni podatki

Kako do tja:  v graški Kunsthaus ob Muri

Regija:  Avstrija

Značilnost:
kreativno

Naslov:  Kunsthaus, Lendkai 1, Gradec, Graz, Avstrija

Telefon:  0043 316 8017 9292

Zaprto:  Vedn o - gostilna ne deluje več

Kuhar:  Konstantin Filippou

Cene:  opisana večerja je z vini za dva stala 87 evrov (20 tisoč tolarjev)

Jedi:
kreativna vrhunska kuhinja, pri kateri kuhar odigra odločilno vlogo

Plus:
Filippoujeva kreativnost ne želi le vzbujati pozornosti, temveč ima ta hrana novega tisočletja tudi okus; ne le to, tudi igro okusov! Celoten koncept lokala, ki živi ves dan in dobršen del noči, v njem pa se tudi nemladi počutijo mladi in prijetno.

Minus:
razen bližnjic s kombiniranjem jedi, ki niso na jedilniku, in pribora, na katerem več dol pade kot zgoraj ostane, ga ni.

Dodatno:
Kunsthaus!

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:  žal ne, saj Les Viperes ne obstaja več



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND