Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (54 od 100)


Gostilna ocenjena 2 krat

Hrana:
2 krat
Vina:
2 krat
Postrežba:
2 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat
Cena/kakovost:
2 krat

Ocenite gostilno
 


Beli in temni čokoladni mousse


Gourmet burger


Argentinski rumpsteak s tartufovim maslom


Ravioli s špinačo in rikoto


Ribja predjed


Tatarski biftek in njegovi dodatki


Marko Magajne – samozavesten start v podružnici znane restavracije
 
Špengl, Celje, 3,5
Za nove stare cajte

Takrat, ko še ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo potrebno spraševati: ”Kje si?”, saj so bili vsi v Merxu. Takrat, ko še ni bilo pizz, ni bilo potrebno na hamburger v šoping center, saj so v Merxu natakarji pri mizah mešali tatarske bifteke. A potem dolgo ni bilo nič … Dokler najboljši kuhar na Celjskem, graščak na Laškem, ni imel dovolj novih časov, zato je vzel staro družinsko slivo in naredil spet nekaj ”za stare cajte”. Merxa v Celju sicer ni več, je pa spet tatarski biftek.


Zamudili so sicer sezono slivovih cmokov, a zato pohiteli, da so ujeli novoletno. Zato v Špenglu, ki nosi staro Pavčnikovo domače ime, še manjka kakšen detajl, a stene so toplo rjave in tla imajo sveži svetel parket, na tablah je s kredo izpisana dnevna ponudba, na mizah pa so pogrnjeni ”stari” karirasti prti. Marko Pavčnik se je v mestni podružnici Pavusa (5 sončkov) v hotelu Faraon odločil ”za stare cajte”.

Tatarski biftek je zato nastrgan, kot se spodobi, in pri mizi zmešan, kar opravi zgovorni natakar, ki do mize pripelje voziček poln sestavin. Malo tega, več onega, dokler v mesu ni vseh 14 dodatkov. Postrežen na leseni deski, s skodelicami s sedmimi dodatki, je tatarski biftek pri Špenglu izgovor za to, da nismo doma, da povabimo ven, da se pri mizi spet pogovarjamo (ne pa buljimo v telefon), da se, torej, spomnimo starih časov, ko smo tatarca sami zmešali le za novo leto, vmes pa se prepustili Merxovim natakarjem.

Podružnica v mestu

Prostor je velik, zato je svetlobe preveč, odprto je (bilo) šele teden dni, zato smo prišli prehitro. Toda ”za stare cajte” je dobra ideja! Čeprav Špenglov tatarski biftek še ni povsem gotov. Je dobra ideja nekdanjih dni, ki pa se ne bi smela zadovoljiti s tem, da – iz pljučne, nastrgan, pri mizi zmešan, brez solitra in drugih industrijskih praškov - pač spet je. Lesena deska je v redu, skodelice na njej pa ne. Tudi, kar je v njih, bi moralo biti bolj domiselno in dorečeno. Veliki kosi sveže šalotke? Nič feferonov? Cele olive? Rdeča paprika iz trgovine? Še najbolj pa toastani kruh … Morda so nekoč pri Merxu imeli tudi takšen opečen kruh, trikotnike industrijskega toasta, popečene v debelem opekaču, ki jim je sicer zarisal ravne črte, a jih tudi pošteno sploščil, spečene na zalogo, tako da so bili pri mizi le mlačni in kar mehki. Toda danes bi bili stari cajti lepši in boljši, če bi pri Špenglu za svojo prepoznavno jed, v kateri gostje kljub samostojnosti Špenglovega chefa iščejo podpis njegovega šefa, izpilili ”dekoracijo” jedi do izvirnosti in prepoznavnosti.

Če ima gourmet burger svoj brioš, ki ga Marko Magajne peče vsak dan sproti, bi tudi tatarski biftek potreboval vsaj svoj toast, ki bi bil za vsakega gosta vroč in hrustljav. Sem malenkosten? Želim si le, da bi ”Merksov” tatarski spet postal pojem!

Velikim chefom, kar je Marko Pavčnik bil še preden je postal sodnik Gostilne pri šefu, ni lahko. Ne le, da vedno in povsod od njih veliko pričakujemo, temveč visoka kuhinja, tudi novoslovenska, povsod po svetu več troši kot pa služi. Zato je odpiranje podružnic priljubljena rešitev velikih chefov po vsem svetu. Pomaga polniti budžet, obenem je dobra reklama, predvsem pa gremo na visoko (največ) enkrat na mesec, na tleh pa ostajamo vsak dan. Zakaj bi, torej, kariraste prte prepustili konkurenci, sami pa bi premalokrat na večer obrnili satenaste?!

Zato je Špengl namenjen dnevnim gostom. Ti so v starih cajtih hodili na malice, danes pa hodijo na kosila. To so korenčkova in goveja juha, špageti bolonjeze ali ravioli s paradižnikom, ocvrta polenovka ali svinjski zrezek s kruhovim kipnikom. Na koncu so gratinirane palačinke, vmes pa v kozarcih vinar meseca. Skratka, dobrodošla popestritev vsakodnevne celjske prehrane za tiste, ki niso privezani vsak dan na isto menzo.

Ribe na etažeri

Komur ni za meso, lahko začne tudi z ribo; tudi v dvoje. Špenglova mešana ribja predjed je v dveh nadstropjih etažere, brez velike kuharske umetnosti, toda zato s korektnimi in všečnimi omakami. Surovi losos (gravlax), najbrž ne doma mariniran, je bil debelo odrezan in pravšen za vroči toast (!) z maslom. Kraljeva kozica je bila cela, hobotnica je bila mehka, postrv je bila primerno dimljena. Sojina omaka bi bila boljša bolj gosta, mangova je bila zaželeno drugačna, hrenova in cocktail omaka pa kot iz starih cajtov.

Ravioli s špinačo in rikoto (v starih cajtih se je imenovala še skuta) bi opoldne nasitili, zvečer pa bodo tiste, ki se ne raznežijo le zato, ker so zraven rakci, pustili ravnodušne. S tem pa smo pri glavnem izzivu, ki po decembrskih slavjih čaka novo celjsko gostilno: kako bo Špengl postal prepoznaven, a da ne bo jemal gostov Pavusu, in kako bo Pavčnik Špenglu dodal svoj podpis, da bo iz mesta povabil še na grad.

Med ”še kr’ ta glavnimi” ima argentinski rumpsteak že vse, kar potrebuje kos mesa v takšni gostilni, ki bi ji Francozi rekli bistro. Ne le debeli kos mesa, temveč tudi primerno uležan, ne le vprašanje, kako naj bo spečen, potem pa to nikoli ni, temveč res sočen in mehek, res zapečen po skorji in rožnat v sredici. Hkrati ne le velik krožnik in okraski namesto prilog, temveč sodčki in rombi iz al dente zelenjave, popečene na maslu, ter ne ”tartufi”, temveč tartufovo maslo, ki nič ne laže, temveč doda zgolj maslenost in vonj. Tudi Špenglov sirov štrukelj sodi med boljše v deželi odmrznjenih prilog. V bivšem Merxu je v ruladi, iz tankega testa, ki pa se ga čuti sredi nadeva, popečen na maslu, in svež, brez včerajšnjega vtisa.

Špenglov tiramisu je že zdaj tako originalen kot je bil v starih cajtih in tako nov, kot je danes običaj, ko krožnike zamenjujejo kozarci za vlaganje. Predvsem pa je – ob ramsteku – mousse, čokoladen, temen in bel, takšen, da je jasno, kaj si Špengl želi – štiri zvezdice.

Zakaj obiskati?

Gostilna, ko se naveličaš televizije in kuharskih šovov. Gostilna, ko imaš (končno) kam. Kjer ne potrebuješ pametnega telefona, ker se pogovarjaš v živo. Ker je tatarski za dva in burger za cel obrok. Ker ni potrebno vedno pet hodov, temveč sta dovolj dve nadstropji (rib). Ker se Faraon sicer še vedno preveč sveti, a koncept v Špenglu je pravi. Verjamem, da se bo – z majhnimi popravki in izboljšavami – prijel.

VINSKA PONUDBA

Vsak mesec bo v znamenju enega izmed slovenskih vinarjev; ob njem še po šest vin na kozarec – prvi izbor kaže, da bodo skušali odkrivati tudi manj znane.

















Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  v hotelu Faraon (bivši hotel Merx), pri AMZS

Regija:  Štajerska

Značilnost:
mednarodno

Naslov:  Ljubljanska 39, Celje

Telefon:  03 428 7309

www:  www.spengl.si

E-pošta:  info@spengl.si

Zaprto:  v nedeljo;odprto od ponedeljka do petka med 10. in 22. uro, v soboto med 11.30 in 22. uro

Lastnik:  Marko Pavčnik

Kuhar:  Simon Umek in sous chef Marko Magajne

Cene:  hladne predjedi (za 2 osebi) 16 do 19, juhe 3 do 3,50, glavne jedi 7,20 do 19, sladice 3,20 do 3,80; kosilo od ponedeljka do petka od 5,50 (glavna jed) do 12,90 evrov (4 hodi in solata)

Jedi:
mednarodni bistro hiti

Dodatno:
Pavus na gradu

Leto obiska:  december 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND