Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (64 od 100)


Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 

Telečja krača


Krvavica s kislim zeljem – kot pri nas, a vseeno drugače


Samoborski ocvrti sir na rukoli – in jurčki na žaru


Narezek Grgosovih mesnin – vse domače, vse iz lastnega hleva


Stjepan Grgos - za svoje goste le Štef

 
Kod špilje, Samobor, Hrvaška, 4
Podzemna jama pri Štefu

Še dobro, da je nedelja le enkrat na teden. In žal, da se takšne vrhunsko-domače gostilne na Slovenskem dajo prešteti z eno roko. Vse, kar naročiš, je pristno, dišeče in dobro, zato problem nastopi, ko se je potrebno odločiti. Če se tako kot smo se mi – ne nazadnje smo morali preizkusiti tudi za vas –, potem si lahko za Špiljo vzamete kar sedem ur. Sto dvajset metrov sprehoda med stalaktiti, stalagmiti in stebri je v to že vključenih. Čez Obrežje in nato hitro za Bregano imajo Grgosovi majhno špiljo (jamo) in veliko gostionico (gostilno). Vsi pravi Purgerji (Zagrebčani) jo poznajo!


Nekaj jih čaka pred vrati, še več jih je pri aperitivu okrog šanka, otroci skačejo med mizami, mame prigovarjajo očetom, da so danes njihovi, natakarji odnašajo prazne krožnike, šef pa polnih rok z vsakim lačnim in glasnim spregovori nekaj narečnih besed. Le ko med samimi stalnimi gosti ugleda novi obraz, je kratek in jedrnat: ”Štef! Ste žejni? Bom odčepil soseda …” Pri mizi, z belimi pogrinjki in platnenimi prtički, visokimi kozarci in graviranimi krožniki, v črtastem predpasniku in črnem lajbiču, našteva, da začno pri sosednjih mizah ropotati s praznimi žlicami, in ko vam prinese velik leseni oval, da ne boste pretežko čakali juh, se opraviči: ”Narezano smo malo raztegnili …”

Če bi sodil po voznem parku na parkirišču, bi kdo pomislil, da je prišel na sestanek tistih, ki še niso v Remetincu. A ko znotraj zadiši, ni v Špilji nihče več lep, bogat ali politik, temveč so vsi le še, najprej, lačni in, nato, siti.

Mladi sir in ocvirki

Pri naročanju ni zapletanja. Spisek je sicer šest strani dolg, a z dovolj praznine, da se prilega belini natakarskih srajc. Tukaj ni nobenih sprenevedanj in nič važenja, stalni gostje imajo zato svoje favorite, novi (stalni) pa gledajo levo in desno in ne gredo od mize, dokler vsega ne poskusijo. Zato je po petem hodu nujen sprehod po jami, ki ima tudi svojo himno, v kateri se primerja celo s Postojnsko: ”Grgos Špilja je malejša, je i lepša …” Ker po šestem, da se medtem raca lahko v krušni peči res hrustljavo zapeče, Štef ugotovi: ”Ampak naše šunke pa še niste poskusili!” In prinese celo ”pršutovo” trinajst kilogramsko taco, ki se ji kljub njeni slanosti ni še nihče uprl. Zato, ker je vsak naslednji grižljaj manj slan in bolj surovo-sladek, vsak naslednji požirek pa manj pijan in bolj potreben.

A pojdite po vrsti. Na začetku je namreč domači mladi sir, ki ohladi brbončice, zdražene z rezinami špeharce, kuhane šunke, dimljene slanine, mesnate žolice. ”Vse je naše,” je razumljivo kot vonj, ki se drži obliznjenih prstov. Kdor laže z narezanimi nakupi in odtajanimi paštetami, naj se cvre kot debeli Grgosovi ocvirki, zaradi katerih se boste jutri pač postili.

”Katero juho boste,” je neumestno vprašanje, saj so štirje za mizo. Koprivna, bučna, gobova in goveja so v tako klasičnih kovinskih jušnikih, da jih je potrebno postrugati. Drugje je to tekoči trak, tukaj pa ima vsaka svoj vonj in zgodovino. Če bi krompir med jurčki večje zrezali, bi stalni gostje protestirali na banovem trgu … Kod špilje je zato kult, ker je vedno enak!

Še rukola ve, zakaj je tam. Ker je na njej v koruzni moki ocvrt kravji sir, stisnjen v trdo kepo, začinjeno z drobnjakom, obdan z jurčki z žara, z velikimi, temnimi in čvrstimi klobuki. Samoborska posebnost, ki ji zato takoj sledi še moštarda, gorčična omaka z zelišči in poprom, ki ne greni slučajno, temveč nalašč, saj so zraven tudi brusnice, v krompirjevem cmoku, ki diši po timijanu, ta pa ima rad telečje fileje. Le meso je časovno pobegnilo, a morda prav zato, da kmečka gostilna, znana po mesu iz domačega hleva, pokaže, da je tisto ob njem sveže, sezonsko in lokalno.

Teliček vsak ponedeljek

”Vsak ponedeljek dobim telička in do srede je razporejen do konca tedna …” gospodar pospremi telečja jetra, rešetkasto zapečena na žaru, ob katerih je česen, kuhan v vinu in zapečen s čilijem. Edini znak, da žena Ivanka ne bere le starih ”sanoborskih” kuharskih knjig.

Zelje – ”dinstano kiselo” - ob majhni krvavici, ki je zaradi pozne ure popečena v ponvi, je debelo zrezano in obilno maščobno prelito. Toda to nikogar ne moti, čeprav so ob damah italijanske torbice in ob gospodih nemški avto-ključi.

Veliko drugih, tudi pri nas in tudi v najbolj ”domačih” gostilnah, veliko obljublja in zato še bolj razočara. Pri špilji pa ”božja vola tak je štela”, zato Štef le nosi k mizi. Ko ne moreš več, prinese še telečjo kračo, ko res ne moreš več, pečeno raco, ko ti je že vseeno, pa ”orehnjačo, makovnjačo in kremšnito”.

Telečja krača je imela kar dve dilemi. Je bila kje že boljša, bolj sočna, mehka, topljiva? In, ali ni bil krompir, ki se je pekel z zelenjavo in opijanil od kračinega soka, celo boljši od mesa? Meso se ni trgalo, temveč drobilo, maščoba ni tekla, temveč se je lepila, koža se ni grizla, temveč se je topila.

Grgosovi imajo deset svinj, dvanajst krav, veliko kokoši, svoj sir in dve podzemni jami. Toda jeseni se gre tja na raco - letno jih zredijo 150 -, pa četudi se pred njo kosilo zavleče do večerje! Pesa s svežim hrenom je nevtralizirala prejšnje okuse, mlinci, ki so popili, kar se je v treh urah nacedilo, so obložili prejšnje ugrize, toda oči so bile vseeno velike, ko je Štef zarezal ob hrbtenici, da je izluščil jedre prsi. V Špilji se boste pri mizi skregali, ko boste komentirali, kaj je bilo najboljše. Velja tudi za (”našo”) potico.

Zakaj obiskati?

Čeprav izza meje vodijo do Špilje le kažipoti, na katerih piše ”groblje”, in socialistične arhitekture Bregane še niso porušili šoping centri, je zgoraj, okrog Grgosove jame, zelo živo. Kar mož zakolje, žena pa skuha, je pač hrana, na tej in oni strani meje, včeraj in danes, ki preprosto razveseljuje. To imamo vsi radi in temu se ne more nobena dieta upreti. Kar je v Špilji na krožniku, je zgolj domače in pristno; ni novo, moderno ali trendovsko; ni neznano, čezmorsko ali fusion; ni, skratka, zlagano! Ko Štef po vsakem praznem krožniku, ki je le okrogel, brez valov, kvadratur in pomaranč, iz žepa potegne strugalo za drobtine, to ni zato, ker tako počno v mišelinkah, pač pa zato, ker se v Špilji ob vsakem hodu drobi.

VINSKA PONUDBA

Vinogorje Plešivica je zelo blizu in od tam se v špilji hladi veliko Tomca in Koraka, gospodar pa preseneti tudi z manj znanimi; Robert Braje, modri pinot, 2011, h krvavici. Da gre za gostilno z ”boljšimi” gosti, se vidi tudi po ponudbi drugih hrvaških vinogorij; Vron bod, plavac 2009, ekološko vino s Hvara h krači; Radovan, merlot, 2009, zahodna Istra, k pečeni raci.







Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  čez stari mejni prehod v Bregani, v Dubravi desno, kažipot Groblje Otruševec

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
domače

Naslov:  Otruševec 17/4, Bregana, Hrvaška

Telefon:  +385 1 3375 888

E-pošta:  s.grgos@gostionica-kodspilje.jr

Zaprto:  ponedeljek; odprto od torka do nedelje med 8. in 23. uro

Lastnik:  Stjepan Grgos

Kuhar:  Ivanka Grgos

Cene:  hladne predjedi 3,30 do 5,30, juhe 2,70 do 4, glavne jedi 6,60 do 18, sladice 2 do 4,60

Jedi:
samoborska in domača kuhinja

Dodatno:
podzemna jama Grgosova špilja, leta 1973 jo je med kopanjem apnenca našel Josip Grgos; odprta od 10. do 17. ure, razen ponedeljka; sto tisoč let stari kapniki

Leto obiska:  november 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND