Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (90 od 100)


Gostilna ocenjena 9 krat

Hrana:
9 krat
Vina:
9 krat
Postrežba:
9 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
9 krat
Cena/kakovost:
9 krat

Ocenite gostilno
 












 
Devetak, Sovodnje
Uštili, slovenski oštir z Vrha

Gostilna Devetak, slovenska gostilna za zgled, čeravno na italijanski strani - Najboljša slovenska domača gostilna je na Krasu, toda na italijanskem - Devetakovi so Čotovi na Vrhu sv. Mihaela že od leta 1870 - Tradicionalno in domišljijsko, z jedmi žene Gabrielle in vini gospodarja Uštilija

Kolikor vem nastaja projekt slovenske gostilne že kar nekaj let. Toda, zakaj se mučijo? Če pa ni potrebno drugega, kot vsakega, ki bi se rad šel slovenskega gostilničarja, najprej poslati za teden dni za gosta k Devetakovim. Naj je, pije in okuša! In potem še za leto dni h Gabrielli v kuhinjo. Naj pomiva in kuka v lonce! In na koncu še za leto dni k Uštiliju za natakarja. Naj nosi na mizo in z nje! Da bo postal slovenski gostilničar! V svoji regiji, na svoji tradiciji, s svojimi idejami.

Zdaj, ko ni več meja, to sploh ne bo težko. Devetakovi so namreč na Krasu, toda italijanskem. Že od 1870. leta na Vrhu sv. Mihaela, skoraj na slovenski meji, kraljuje domačija Čotovih, kot jim po domače pravijo. V veliki, trdni kraški hiši se je pisala tradicija slovenske in kraške kmečke gostilne, od Devetakovih so se gostinstva učili najboljši oštirji prej in danes na tej in oni strani meje, v tej hiši so se in se še poročajo najboljše kraške in briške jedi z najboljšimi kraškimi in briškimi vini.

Težka izbira med tradicijo in sodobnostjo

Uštili, kot stari gostje pravijo gospodarju, nas je, seveda, pričakal kar na pragu. Zato, da nam je lahko voščil: "Dobrodošli v naši domači gostilni!" Je godilo. Nekje temu pravijo amuse bouche, drugje pa - gostoljubje. No ja, saj je Uštili tudi natočil, ne penino, saj je na Krasu ni veliko, pač pa Kantejevo vitovsko, "druga izbira, ker prva gre vsa v lesene sode", in zraven ponudil aringo, "kako se že reče po slovensko?", dimljeni slanik, kuharičin pozdrav, na polenti, na majhnem, v ozek list zaobljenem krožniku, naj se ve, da imajo Devetakovi radi sodobnost, in na kvačkanem prtičku, naj se ve, da Devetakovi ljubijo tradicijo.

Domačen ambient z vsako podrobnostjo, od zaves na oknih do zvrhano polne mize steklenic z žganji, razkriva značaj pristne domače gostilne, toda - čeprav je "boljši močnik v miru kakor pečenka v prepiru" - branje jedilnega lista razkrije, da je Devetak tudi v sedanjosti (in prihodnosti!). Z meto pohani zvitek svinjske pečenke s šparglji in kraškim ovčjim sirom, pečen domači zajček z zelenjavami na maslu in žajbljem, fazan s sladko aromatizirano slanino s travami pečen z vinom tokaj v peči, jelenov grižljaj mariniran z lovorjem in slivovo marmelado, domači beli šparglji v peči s parmezanovim fondijem in jajcem v srajci z belim poprom, goveja ribica po kraško na moderni način s čebulico in praženim krompirjem so jedi, ki imajo v sebi zvrhano mero tako slovenskih korenin kot Devetakove razgledanosti.

Težka izbira, kajne! Ravno za take imajo dva menuja, tradicionalnega in domišljijskega, da se je potrebno le udobno namestiti, potem pa nekaj veselih ur prazniti krožnike in kozarce.

Vse s Krasa in od Devetaka

V "našem kruhu" kuhan pršut je bil sočen in sladek, z okusom kraškega medu, da smo kar vonjali akacijo. Špargljeva tortica v njeni salsi je bila mojstrovina, zaradi nežne sirove omake, naribanega rumenjaka in dveh vrst, bolj in manj grenkih divjih špargljev, ki jih je bila tam okrog vrha letos bogata letina, žal razkuhanih. Zraven pa "sovinjonček, samo inox, nič barikiran" in pika na i, "so vam potresli beli poper?".

Jajčni zvitek s pomladnimi travami, skuto in mešanico v olivnem kraškem olju, je bil slavospev domači fritaji, ki so jo zvili kot palačinko in napolnili s skuto, seveda, kraško, od Antončiča. Zgoraj rukolin pesto, kraško oljčno olje, malo redkvice, malo rukole... In, "vse s Krasa"! Pravzaprav vse od Čotovih, saj so Devetakovi čez dan kmetje in le zvečer gostilničarji. "Ugotovili smo, da je z domačega vrta vse boljše, zato vso zelenjavo, ki jo ponujamo, pridelamo sami," se je upravičeno pohvalil Uštili in prinesel jogurtovo kremo s pečeno papriko in sirom montasio v peči. Ter natočil "Pičeka, Kebrovega bratranca", Picechovo belo Jelko, saj je bila tudi pri naši mizi ena.

Še bolj kraški in domači so bili mlinci, testenina sušena v peči, nato skuhana po starem receptu z dišavami in zelenjavami z domačega vrta. Kako se je zraven prilegel ponos Edija Kebra, za katerega je dobil najbolj prestižne 3 bicchieri, collio bianco, letnik 2002, iz rumene rebule, furlanskega tokaja, malvazije in belega pinota, pravi upor svetovni chardonnayevi modi.

Še bolj domišljijske pa so bile palačinke, "z melancanami" in paradižnikovo kremo z baziliko, s parmezanom in belim poprom, zapečeno, gratinirano, na krožniku pa oblito z oljčnim oljem, iz okolice Trsta. Devetakovi pustijo na krožniku glavno besedo sestavinam!

Večni spomni na značilni okus

Ričet, pravzaprav ječmenček s klobaso in porom, so naložili kar v kuhano izdolbeno čebulo, in že smo se prerekali, kaj je boljše. Ker je bil na drugem krožniku veliki njok, ki je domena sestre Nerine, je bila konkurenca res huda. Bili smo "šele" sredi kosila, a njok, pravzaprav nadevani tipični krompirjevi svaljki z orehi, cimetom in kruhovimi drobtinami, so bili sladki, skoraj tako kot verduc.

Da ne bi bilo vse skupaj predobro, smo nato dobili malo odmora... V obliki sladoleda z olivnim oljem, stebelno zeleno in olivami. Nič čudnega, da smo bili do domačega jagenjčka v peči s krompirjem spet čili in veseli. seveda pa so k temu pomagala tudi puranova prsa, pečena na pari, z gorčično omako in sladkimi jabolčnimi krhlji. Jagenjček se je poročil z Dorigovo rdečo zvrstjo, ki je osem let čakala le na nas, prsa pa s Primošičevim svežim (2001) merlotom. Zraven pa nam je Uštili pripovedoval zgodbe o slovenskih in italijanskih vinarjih, njihovih trtah, vinih, kleteh, flaškah, nagradah. "Zdaj bo spet velika letina, 2003, rdeče!"

Mi oprostite, da se po vsem tem od sladic, ki so bile najmanj tri, spomnim le bele kraške potice, ki je na mizi vselej od velike noči do maja, z mandlji in pinjolami ter malo pomarančne lupinice? Če pa je v spominu le še en okus. Devetakov! Ali, kot pravi Uštilijeva žena Gabriella, ki je doma iz Brescie, in se je (na)učila slovensko kuhati 17 let ob tašči Helki: "Želim, da ko gost odide, ne odnese samo račun, poln trebuh in trenutno veselo razpoloženje, ki bo v par urah splahnelo. Želim, da njegovo srce odnese s sabo spomin na "tisti" značilni okus, ki ga je pokusil le v gostilni Devetak."

Preizkusite jo, ali ima prav ali pa sem pretiraval.



Komentar bralcev:

6. 5. 2008: Za najin predprvomajski večer pri Devetaku vse do sedaj opisano in hvaljeno drži. Hvala gre tudi okusno opremljenemu prenočišču, ki sem ga, skupaj z večerjo, rezerviral. Pa tudi sprehod po slikovitem Vrhu Sv. Mihaela dobro dene, še zlasti, ko te domačini pozdravljajo po slovensko. Oba sva naročila tradicionalni spomladanski menu z vinsko spremljavo, ki je dobra izbira. Pa da ne bo vse oh in ah : kakšna minus točka gre supeti in srni s polento, pa tudi hišni gospodar, ki skrbi za vino, je malce prehitro švigal od mize do mize, za klepet ni bilo časa. Kajpada povedano niti malo ne zmanjšuje splošnega vtisa, ki kliče po ponovnem obisku.
18. 1. 2007: Fenomenalen je Devetak - za 50 evrov čudovit sezonski meni z osmimi v nulo dodelanimi jedmi in ustreznimi vini, kjer ni nikoli vprašanje dodatnega kozarčka, dveh... Ne vem, če sem že kdaj v meniju ponovno dobil isto jed, pa pridem tja nekajkrat letno - s predhodno najavo, seveda. Vsak sir, vsaka pegatka imata svoje poreklo, svojo zgodbo. Čudoviti prekajeni pršut "mesarja" Lorenza d'Oswalda iz bližnjega Krmina (ki ga menda večinoma pokupita prav Avguštin in Joško Sirk) je resen tekmec najboljšim jamonom. Pa neverjetna prijaznost in kleno slovenstvo, kakršnega na tej strani meje sploh ne poznamo. Zanimivo, od petih najboljših slovenskih restavracij, sta dve za mejo... Pod nujno je treba po kosilu/večerji poprositi Avguština za ogled kleti, ki je izjemna - ne le po številu in izboru etiket, temveč tudi po izgledu. WC pa za vzor slovenski strani.
1.02.2006: Ne bo vam žal, priporočam vam jo, kadarkoli. Super, vse. Ambient izviren, čist, udoben in prijeten.


Dodatni podatki

Kako do tja:  Čez Vrtojbo, po stari cesti v smeri Trsta v Gabrije (Gabria), kjer boste našlči prvi kažipot do Devetakovih. Potem pa navkreber.

Regija:  Italija

Značilnost:
primorsko

Naslov:  Vrh sv. Mihaela 48, Sovodnje ob Soči (Gorica), Ita

Telefon:  0039 0481 882005

www:  www.devetak.com

Zaprto:  Ponedeljek, torek

Lastnik:  družina Devetak

Kuhar:  Gabriella Devetak, kuhar Manuel, svakinja Nerina

Cene:  opisana večerja je z vinsko spremljavo za štiri stala 188 evrov. Sicer: menu 31 (z vini 47), glavne jedi 11 do 15 evrov, predjedi 6 do 8

Jedi:
vrhunska kraška kuhinja, ki gradi na bogati tradiciji in najboljših regionalnih sestavinah

Plus:
višje ocene se ne da dobiti; resda so tudi boljši kuharji in boljše jedi, toda dvomim, da je lahko boljša - slovenska gostilna! Čudovito ujemanje: tradicije in novih okusov, domače hrane in najboljših vin, slovenske in italijanske krvi; Krasa in Brd (Collia), gostoljubja in stoletne tradicije, celotne Devetakove družine, vseh Čotovih.

Minus:
zelo malo prostora je le še v kreativnosti, predvsem kako jed spraviti na krožnik

Dodatno:
žalostna zgodovina I. svetovne vojne ob Soči v neposredni bližini

Leto obiska:  2004

Ponoven obisk:   čim večkrat!



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND