Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (60 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Prekmurska gibanica in češnjev štrudelj z makom


Gosja jetra in goričke lisičke


Račja prsa


Marinirana postrv


Rotundina ekipa, brez imen in brez sramežljivega šefa

 
Gostilna k Rotundi, Selo, 4
Od tünke do gosjih jeter

Rotunda bi lahko bila za mero. Ker je točno takšna gostilna, kakršne bi (najmanj) morale biti vse! Lahko so le boljše, slabše pač ne. Z nerjavečim šankom in gospodarico za njim, postaranim ambientom in svežimi prti na mizah, s senco pod lesom na vrtu, ki gleda mimovozeče avtomobile in soseda na traktorju, ter hrano, ki nakupuje na vrtu za hišo in v hlevih zgoraj v vasi, kuha pa že več kot 20 let enako in dobro. Ker gostilne so lahko le iskrene, ali pa so le bifeji.Gostilna, mimo katere se gre k Rotundi, romanski kapeli, ki so jo zgradili templarji, je zdaj spet v domačih rokah in še vedno je gostilna za vsak dan. Nima specialitet, za katere bi romarji prisegali, da so najboljše prav tam. Nima vedno novih idej, ki bi radovedne privabljale znova in znova. Nima zgodb, da bi pomembni razkazovali svoj vozni park. Ima pa zgodovino, že od 13. stoletja, in stalno kvaliteto, že četrtino stoletja.



Ko je krožnik prazen

Prav stalnost je za takšne domače gostilne, ki zgolj z lokalnimi gosti ne bi preživele, brez njih pa tudi ne, zelo pomembna. Zato tunka, šunka in jezik ne gledajo čez rob krožnika in ko jih združiš z domačimi žemljicami, si vesel, ker ni potrebno nič zaviti za domov. Mar ni najlepše, ko je krožnik prazen, ti pa ravno prav nadražen čakaš nadaljevanje? Saj zato se temu reče – predjed! Prekmurska šunka ni preveč sušena, tunka ni preveč dimljena, jezik ni razkuhan, zaseka je mesnata, hren je sveže in tanko riban, bučno olje pa je začimbno mariniralo čebulo.

Tudi marinirana postrv je stara znanka, saj je pod njo še vedno tista prepoznavna pahljača drobnjaka, na njej pa tista sladka in bela čebula, ki ima tako zapeljivo kislost, da stara Rotundina jed vedno deluje mladostno. ”Sami jih mariniramo,” se zato ne sliši le kot puhlica, ki se oklepa jedilnega lista vsake vaške gostilne, temveč kot hišna posebnost, ki potrebuje le dve, tri sestavine, da se tudi s paradižnikom in limono, poravnanima v ravno vrsto, dvigne iz povprečja podplatastih dimljenih postrvi tipskih ”vaških” jedilnikov slovenskih gostiln. Rotundin kuhar z vsakim krožnikom dokazuje, da se tudi po dvajsetih letih v isti kuhinji ni prepustil dolgočasnemu rutinerstvu. Tokrat je za različnost poskrbela blitva, prihodnjič pa bo na vrtu za hišo kaj drugega mladega.

”V česnovi juhi so se kuhala rebrca,” je bil nov pomembne podatek šefa, ki je tokrat osebno stregel pod nadstreškom ob cesti. Pomemben podatek, saj si je sicer vrečkasto prestrašeni od drugod ne bi naročili. Kot tudi ne gosjih jeter tako ob cesti, ki sicer že čez nekaj kilometrov zavije v gosjo Madžarsko. A je ob pogledu na avtomobilsko tablico rekel: ”Za Ligo prvakov so!” Rotundin šef je sicer lahko muhast in če ga boste hoteli slikati, bo pobegnil v hišo, kuharjev priimek pa bo skril pred vami, kot da ste od konkurence, toda ko ga bereš med vrsticami, ti postane jasno, zakaj se pred Rotundo ne ustavljajo avtomobili le na špricer … Ne nazadnje, za aperitiv ponujajo češko pivo, bograč poznajo tudi v jušni izvedbi, solate so poletne, kar pomeni, da je stročjega fižola že zmanjkalo, a je zato dedec pravi. In papriko, seveda, pečejo na žaru, toda na čevapčiče boste morali drugam. To je prekmurska gostilna na Goričkem in na jedilnem listu je le to, za ”ostalo pa vprašajte”.

Mlinci, štruklji, dodoli

Če so česnovi juhi dala okus prekajena rebra, je dal bograču značilnost vsak kos posebej. Pravi bograč, ki ga je zgostila čebula, poškrobil pa krompir, in tudi peklo je prav, saj na golaž gremo lahko kam drugam. Ko je sosed čez cesto začel še mleti krmo, smo dobili tudi pravo glasbeno spremljavo vaške gostilne, ki je dovolj domača, da sosed, ki pride na pivo, s seboj iz hleva privleče še jagenjčka, ki bo za jutrišnjo, manjšo veselico, zato že kmalu iz kuhinje zacvrčijo sveža jetrca. A hkrati tudi dovolj drugačna, da so ob lisičkah, ker letos niti na Goričkem še ni bilo jurčkov, tudi gosja jetra, sicer madžarska, toda ne pitana, a dovolj od zobanja mastna, da so v ponvi spečena hitro kot kolobar bučke, ki pivna maslo pod njimi. Lisičke so bile še vedno tako tanko nalistane kot v spominu z zadnjega obiska, da so se hitro oznojile ter zato tudi na krožniku ohranile živahnost in čvrstost. Jed, ki jo delajo tudi drugi, le da se tukaj jetra res niso preveč ”zlagala” (bila so za evropsko ligo …) in na polenti je bila še slivova marmelada, pa ne v funkciji limone ter peteršilja.

Se vam Prosenjakovci zdijo predaleč? Saj ne trdim, da se tja morate zapeljati zaradi, na primer, smuča, saj se drugam tudi ne zapeljete zaradi brancina. Ker razlike pravzaprav ni, pri obeh je zraven enaka skodelica z enako česnovo omako. Le da se tam, kjer se gre k Rotundi, gospodar opraviči: ”Če pa nekateri to še vedno hočejo,” kuhar sam zreže mandlje, da jih lahko hrustljavo na maslu opraži, smuč pa ni brez kože, duše in okusa, temveč s svetlečim mesom in grahovim pirejem. Ne, zgolj zaradi smuča, ali pa zgolj zaradi račjih prsi, se ne boste peljali tako daleč. Toda račka bo zunaj hrustljava, čeprav bo znotraj že čez idealni trenutek, ob njej bodo mlinci, ki bodo lokali slivovo omako, in štruklji, sočni od skute in okusni od ajde, pa dodoli, mehko-hrustljavi, ker ne bodo pogreti, temveč opečeni. In v deželi živopisnih fasad bodo, seveda, tudi okraski, toda ob lisičkah kodrasti peteršilj, ob smuču pa listnati, v rdeči paradižnikovi vrtnici bo tudi rumeni brat, ki je lahko le z domačega vrta, ob jetrih še storž, ne za v usta, temveč za domov, ob rački pa kuhana koruza, ne za okras, temveč za sladkanje. Ko zmanjka, pa tega pač ni, zato sta sladici le dve, saj ”trenutno ni pravega sadja”. Včasih smo K rotundi sicer hodili na datljevo tortico, tokrat pa češnjev štrudelj z makom ni bil pogret, prekmurska gibanica z vsemi plastmi pa ni bila iz mikrovalovke. Na krožniku, potemtakem, ni nič ostalo, čeprav je bilo še za zajtrk. Pristno je namreč takrat, ko se še drugi dan spomnite.

Zakaj obiskati?

Rotunda ima to, kar krasi vse pristne podeželske gostilne: če boste dovolj blizu, vam ne bo žal! Nobena visoka kuhinja, nobena vrhunska umetnost, zgolj prava domača – obrt! Skratka, lokalne sestavine, prijazne cene, domača postrežba in dodatki z lastnega vrta.

VINSKA PONUDBA

Na vinski karti je hišni vinar Ladislav Gyorek, v kleti pa je še trideset etiket: Prekmurci Marof, Gjerkeš, Talaber, Štajerci Verus, Gaube, Puklavec, tujina Krutzler, Gradiščansko. Točeno sploh ni slabo, saj se Gyorek ne spozna le na glasbo, temveč je ”edini s tega hriba, ki ne čara z vini in letniki”, njegov suhi chardonnay pa je idealna spremljava šunki in bunki.




Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  iz Murske Sobote v smer Hodoša, preko Seberovcev; Selo je vas pred obmejnimi Prosenjakovci

Regija:  Prekmurje

Značilnost:
prekmursko

Naslov:  Selo 30 a, Prosenjakovci

Telefon:  +386 (0)2 544 1035

www:  www.krotundi.com

E-pošta:  info@krotundi.com

Zaprto:  v torek< odprto v ponedeljek in od srede do sobote med 11. in 21. uro, v nedeljo med 11. in 16. uro

Lastnik:  družina Grabar

Cene:  hladne predjedi 4,90 do 6,90, juhe 2,50 do 3,50, tople predjedi 5,90 do 14,90, glavne jedi 7,90 do 19,90, sladice 2,90 do 3,90

Jedi:
prekumrsko-gorička domača kuhinja

Dodatno:
Rotunda

Leto obiska:  september 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND