Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (74 od 100)


Gostilna ocenjena 23 krat

Hrana:
23 krat
Vina:
23 krat
Postrežba:
23 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
23 krat
Cena/kakovost:
23 krat

Ocenite gostilno
 

Gozdni sadeži


Lisičke in priželjc


 File kunca s črnimi trobentami in rdečo polento


Goveje ličnice s kolerabno omako


z leve: Uroš Štefelin, Marcela Klofutar, Jonatan Zupan in Darja Mlinar

 
Vila Podvin, Mošnje, 5
Če ni gradu, je pa vsaj spet vila!

Ko gre vrhunski chef na svoje, je to velik dogodek. Tako kot je velika stvar, če se zbudi lepotica, ki je predolgo spala. Če pa se to zgodi hkrati, je to – vila Podvin. Uroš Štefelin in Marcela Klofutar sta na Bledu pustila lep spomin in začela pisati novo zgodbo z lokalnimi sestavinami, sodobnimi tehnikami, kreativnimi idejami in novimi slovenskimi spominki z okusom tradicije ter chefa s podpisom v domačem kraju. Pravilna in logična pot kulinarično-poslovnega dvojca, ki nam ponuja novo slovensko dobrojedsko destinacijo.


Zunaj 40, klima v sobi pa (še) ni delala. Eden najlepših slovenskih gostinskih vrtov, da je užitek na njem končati z zajtrkom, a ravno ta je bil zgolj povprečno hotelski. Chef je osebno pri mizi predstavljal svoje jedi, a postrežba izpod ljubljanskega gradu se še ni privadila podnebju izpod Jelovice. Preizkusila sva osem odličnih chefovih jedi, a pri vsaki je ob okusnih packah v beležki ostala še kakšna opomba.

Toda, če bi bilo popolno, ne bi bilo prav! Ko nekaj velikega in pomembnega šele starta, ne sme biti brez napak. Ker potem prehitro usahne, se utrudi, razvodeni, ali celo propade.

Staro in novo za izziv

Ob penini smo na najbolj vroči dan v letu sicer ugotovili, da je ni dobro hladiti skupaj z drugimi (belimi) vini, a amuse bouche spremljava je bila pet-sončna. Cvetačna panakota je bila, namreč, neslana le tako dolgo, dokler je nismo združili s pirejem peteršiljevega korena in okusom dimljene postrvi. Zupanova postrv in Lisjakovo olivno olje (od obiranja do predelave največ 4 ure) sta zbudila radovednost po obračanju jedilnega lista. ”Cenimo lokalne dobavitelje,” piše na zadnji strani, našteti pa so: Ribogojnica Zupan (Nomenj), Ribogojnica Fonda (Seča, na Gorenjskem pač ni morja), Mlekarna Planika, sokovi Vipi (Brezje), Mesarija Mlinarič (Radovljica), kmetija Gartner (siri), kmetija Šlibar (jagode, beluši), kmetija pr’ Markot, kmetija Trsegvav. In še: ”za lastne potrebe gojimo kopune in krško-poljskega pujsa.”

Grahova juha s kornetom alpske zlatovčice je bilo nekaj za Štefelinovo tretjo odločitev, ki jo bo moral čim prej sprejeti. Prva je bila selitev na svoje. Ta je vedno pravilna, še posebej, če se zgodi v takšnem poslovnem paru – Marcelo Klofutar bi si za vodjo želel vsak butični hotel, ki noče avtobusnih, temveč radovedne goste. Druga je bila pravilna, ker ni prestrašila sosedov. Če bi Podvin ponujal le haute (visoke) jedi, postrežbo, ambient in cene, bi sicer to razveselilo največ 50 slovenskih svetovljanskih dobrojedcev, a prestrašilo opoldan domačine ter poslovneže, zvečer pa poletne in zimske turiste ter pomladne in jesenske izletnike.

A tretja bo najbrž najtežja: kako na dolgi rok utrditi sloves vrhunskosti, ki se za roke drži s preprostostjo?! Grahova juha bi tako bila le juha, ob kateri bi se spraševali, zakaj ni raje hladna, kljub debeli peni, na kateri so se smejali drobni cvetovi z zeliščnega vrta, če ne bi bilo na kozarcu starega grba iz zapuščine gradu na oni strani ograje, kjer je znotraj le še praznina, zunaj pa bo kmalu razvalina. Staro, ki ga ne znamo ohraniti, novo, ki ga ne zmoremo ustvarjati, je Štefelinu izziv, ki mu je v Podvinu glavno vodilo. Doma je le čez hrib Kamne gorice, spomini na babičino Kropo so lepi in trajni, ”tam zadaj je vrt, doma imajo starši njivo in sosed prideluje bio zelenjavo” pa je neusahljivi vir njegove kreativnosti. Pena domačega jogurta s tatarjem dimljene alpske zlatovčice, ki pri nas ni priljubljena, saj je pregnala iz Bohinja avtohtono jezersko, pa še mastna je, če je ne pripraviš prav in počasi, da se stopi, je z borečom, kapucinko in postrvjim kaviarjem dokazala, da gradu, če imamo vilo, sploh ne potrebujemo.

Jesh flajš”, kot se mu reče lepo gorenjsko, je sicer najboljši drugi dan in z bučnim oljem, toda ko ga dobi v roke mojster, nastane govedina krat 2; na enem koncu klasika, brez bučnega olja, ki ga ”doma nismo imeli”, le bolj precizno zrezana in bolj al dente skuhana, na drugem pa nova zloženka, iz mesa, ki se topi, čebule, ki diši med metinimi listi in cvetovi drobnjaka, ter jajčne kreme, ki je vseeno lahka, čeprav je tudi oljčno-majonezna.

”Vse od Irene” je edini Štefelinov odmik lokalnosti, saj vrhunska kuhinja pač ne preživi brez morskega piša. Prav takšen je Štefelinov ragu dagenj s penino in baziliko, s tako nežnim brancinom, kot bi ga ogrel le poletni zrak. V deželi, v kateri vsi kuhajo in cvrejo brancine, je doživetje, ko končno na jeziku začutiš iskrenost morja; ker takšno je lahko le takrat, ko ga kuhar (temperaturno in ponovno) ne ubije!

Polenta ne bo izumrla

Preden se je predstavila mesnina Štefelinovega jedilnega lista, ki s sladicami vred obsega le 15 jedi, kar daje chefovi ustvarjalnosti prosto pot, gostom pa izgovore za vračanje, je presekal z novo francosko ponvijo (deBuyer) in starim receptom za lisičke z jajcem. Štefelinova babica je bila kuharica, a vnuk se ne spominja več, kako je kuhala, pač pa še vedno, kaj je kuhala … Je tudi ona med jajca zamešala telečji priželjc? Vseeno, saj omako iz drobnjaka in čemaža je lahko dodal le vnuk. Jed, ki pove, zakaj v novem Podvinu trava ne bo nikoli angleška, krave pa ne japonske. In zakaj se bo jedilnik ves čas spreminjal, kroparska žonta pa bo vedno na njem.

Zaradi takšnih jedi tudi stara bohinjska rdeča polenta ne bo izumrla. Preveč lepo se ji godi ob kunčjem fileju, povaljanem v prahu črnih trobent. Kremasti pire je predstavil prvo bučo, ki je letos zrasla na domači njivi, zato ji je tako mladi moral do živahnosti pomagati še žafran. Sodobna jed iz tradicionalnih in lokalnih sestavin, ki jedca tudi po četrtem hodu razveseli.

Morda pri glavnih jedeh manjka kak samostojen zelenjavni krožnik, prav zaradi kakovostne lokalne ponudbe sestavin, ki jo Štefelin sicer zna zelo dobro izkoriščati. ”Za celo njivo listov mlade rdeče pese za kolerabno omako so mi prinesli,” je napovedal goveja lička, ki so bila kje drugje sicer že bolj sočna, a je odtehtala prav ”koleraba kot nekoč, le brez moke, a tudi z malo zaseke”. Saj končali smo kot danes, s skuto, ker ”je domača in čisto sveža”, sadjem, ker ”so maline z našega vrta”, in limetovim parfaitom po Štefelinovo.

Zakaj obiskati?

Opombe so malenkosti, ki jih bo vsak dan manj. Pet zvezdic pa (ostaja, prej restavracija 1906 v hotelu Triglav na Bledu) zato, ker Uroš Štefelin zna kuhati kot jih to pri nas zmore le še največ deset; ker bo zdaj na svojem le še napredoval; ker je njegova kuhinja ravno zato tako novoslovenska, ker je polna starih jedi, spominov in idej; ker uporablja striktno le lokalne sestavine; in ker vila Podvin spet živi!

VINSKA PONUDBA

Vinska karta se še polni (trenutno 40 etiket); sommelier Sašo Pejić; najbolj priljubljeni: Fornazarič, Blažič, Guerila, Klenar, Ščurek.

Zelen, Guerila, 2012, prijetna cvetica, primerna kislina za hladne uvodne jedi; vino, ki zmore priželjc, lisičke in jajca.: Vitovska, čotar, 2007; k ličnicam Rubino, Fornazarič, 2009, cabernet sauvignon in merlot in sušeno grozdje v sod.




Komentar bralcev:

24. 10. 2015: Štririhodni menu je bil odličen, postrežba vrhunska in zagotovo se še vrnemo.
24. 10. 2013: dobra gostilna


Dodatni podatki

Kako do tja:  izvoz Radovljica in dva kilometra nazaj po magistralni cesti

Regija:  Gorenjska

Značilnost:
nova slovenska kuhinja

Naslov:  Mošnje 1, Radovljica

Telefon:  +386 (0)8 384 3470,

www:  www.vilapodvin.si

E-pošta:  info@vilapodvin.si

Zaprto:  v ponedeljek; odprto od torka do nedeljek med 12. in 22. uro

Lastnik:  Uroš Štefelin in Marcela Klofutar

Kuhar:  Uroš Štefelin

Cene:  hladne predjedi 10, juhe 5, tople predjedi 15, glavne jedi 20, sladice 6; dnevno kosilo 15 evrov (3 hodi), degustacijski meni 35 evrov (4 hodi) in 55 evrov (6 hodov)

Jedi:
nova slovenska avtorska kuhinja z lokalnimi sestavinami

Dodatno:
sobe; spominki lastne blagovne znamke Slovenia Souvenir

Leto obiska:  avgust 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND