Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (68 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Jagnječji burger


Račja pašteta


Kvarnerski škampi z učko skuto – v družbi jadranske tune in aiolija


Vambi grdobine – enolončnica visoke kuhinje


Hari Benić – izvršni chef v odsotnosti Zdravka Tomšića

 
Hotel Draga di Lovrana, Lovran, Hrvaška, 4
Morski vampi izpod Učke

Vsak gorski prelaz, majhen in velik, alpski in dolomitski, si želi takšno postojanko na vrhu, a upa zaman, saj pod seboj nima strme prepadne stene, ki se spušča do morskih valov. Spodaj Medveja in Moščeniška draga, le štiristo metrov višje pa cesarska tradicija na planinskem zraku s pogledom od Lovrana preko Opatije in Reke do Krka. A tudi to bi bilo premalo, če bi bile le štiri sobe, dva apartmaja in en zdolgočaseni natakar. Na zgodovinski lokaciji, ki se je pred stotimi leti začela slabo – prvi lastnik je ubil ženo, hotel pa je zgorel – sta pred sedmimi leti za precej boljše nadaljevanje hotelske tradicije izpod Male Učke in Suhega vrha poskrbela dalmatinski podjetniški ribič in reški vrhunski chef.


Ne le, ker se Slovenija poleti preseli na hrvaško obalo, temveč tudi zato, ker se je Hrvaška pravkar vselila v Evropo, se vašim dobrojedskim potovanjem to poletje obeta več hrvaške gastro scene. Trije vrhunski chefi in tri povsem različne kulinarične zgodbe ... Začenjamo na Kvarnerju, kjer je na planinskem zraku že več kot sto let lep razgled iz hotela na ves zaliv. Med njegove prve goste prištevajo tudi cesarja Franca Jožefa, med njegove sedanje pa dobrojedske turiste Kvarnerja in Istre.

Razgled je del krožnika

Za takšen pogled se pozdrav (pogrinjek) zdi kar preskromen; še bolj, ker sledi vprašanju: ”Penino?”, po katerem prinese natakarica, v sicer brezhibno-restavracijski uniformi in z ne le študentsko-poletnimi gibi, prosecco. Toda podrobnejši ogled krožnika, ki je iz dote in ne iz modnega nakupa, razkrije vseeno kuharjev premislek. Vseh kosti rešene in doma marinirane sardele, v dišečem olivnem olju, s sočnimi cvetovi kapre in rezino paškega sira. Kot pogled, ki seže čez ves Kvarnerski zaliv! Vsaka sestavina je tam z razlogom, kot obline Krka in za njimi luči Bakra. Beseda dovršeno se ne vsili, temveč pride spontano. Dejstvo je, da v Dragi jedi reškega chefa Zdravka Tomšića, ki si je slavo prikuhal v kastavskem Kukuriku, profitirajo s kvarnerskim razgledom in hotelskim ambientom.

V košarici so majhne, sveže žemljice, na enem krožniku so rezine brioša z zelišči, na drugem opečenec polnozrnatega kruha, na tretjem brusketa s pestom primorskih zeli. Vse pa spremlja kuharjev pogled, ki ima iz kuhinje nezakrito pot čez restavracijo, s stekleno verando odprto od vzhoda do zahoda na veliko teraso, ki jo od prepada, z odmevom 400 metrov nižje v morski peni medvejske obale, loči elegantna železna ograja, kot je v tem hotelu elegantno vse, od bara s starimi konjaki do pogrinjkov s svežimi rožami. Le da nas namesto chefa gleda njegov izvršitelj, kuhar Hari Benčič, ki pozneje prizna: ”Šefa skoraj nikoli ni. A jedi so njegove.”

Račja pašteta, obdana z debelo sesekljanimi lešniki, je takšna kot se za planinski zrak spodobi. Debeli kos, ki ni le paté, ampak tudi terina (v ustih ostane predebel kos mesa iz konfita), se ujema z zeliščno sladkostjo jajčnega kruha in s pikantno nežnostjo jabolčnega chutneya. Tega ne zmotijo list rukole za okras, ne slikarske poteze balzamične redukcije za vtis. Zelo bazično, dovolj profesionalno, predvsem pa resno. Tukaj je hrana zato, da ostane tudi kuhanje – ne le izlet - v spominu.

Vseeno pa so kvarnerski škampi ostali napol. Oziroma na tuni. Ob takšnem pogledu in s takšnim škampjim slovesom Kvarnerja je bilo na krožniku vse bolj pomembno od njih. Predvsem je bila odlična tuna, tako surovo-izvorna zaradi nežnega ogrevanja v vakumu, tako polno-morsko-mesnata, tako vesela kopanja v maščobno-oljčnem objemu wasabijevega aiolija, tako zvedavo-potrebna nasprotja, ki mu je nežno-rikotna skuta z Učke sicer dobro podložila hrbet. Surovim škampom, trem majhnim repkom mariniranim z limono, ni zmanjkalo toliko količine kot sladke elegance. Preveč in predobre konkurence?

Čeprav tudi druge predstavitvene Tomšićeve jedi ob asistenci izkušenega Benića kažejo chefovo željo po zlaganju izrazitih okusov. Oradi, ki jo podimi, doda še pomarančo in med, kozice, ki jih ocvre, nevtralizira s hladno-pikantnim gazpachom, jadranski ligenj, ki eden zadošča za cel (porcijski) pekač, pa napolni s kozjo skuto, da zaplava v gostljati, bogati, zelo poletni in predvsem kuharski omaki okusov, začimb in dušenosti paradižnika, zelene, korenja in belega vina.

Lepotica, ne grdobina

Zaradi Tomšič-Benićevih vampov morske žabe ne boste imenovali več ne spaka ne grdobina! To so, namreč, hkrati: vampi kot iz kolodvorske restavracije, toda ob štirih zjutraj in pred petdesetimi leti, in morski golaž s poroke cesaričine prvorojenke, toda ne v častitljivem hotelu, temveč v preprosti konobi, a na kraljevskem porcelanu. Oziroma: pravzaprav vampov sploh ne jem … Toda ta grdobina je imela takšne, da se na kravje frotirke še spomnil nisem.

Nič čudnega, da je po tako okusni morski drobovini, rdeče okopani v primorski začimbnosti na štedilnik zgodaj pristavljenega paradižnika, belina debelega fileja sočnega osliča, gratiniranega z zelišči in podprtega s poletno zelenjavo (ratatouille), slišala le mlačen aplavz. Pa čeprav je chef zagotovo ni slučajno (in zaman) uvrstil v svoj meni Medveja. Dejstvo je, da raje kot peče škampe kuha brodet, raje kot polaga brancina v sol skriva med počasnim pečenjem račkino bedro v njeno mast (kar nevtralizira s stročjim fižolom in rožmarinom), raje kot meri sekunde čokoladnemu kolaču (lava s tekočo sredico) slivove cmoke oblije z armagnacom, kozjo skuto pa s sadno omako, s kroštulami na strani.

Toda še pred sladkanjem – flambirane smokve v listnatem testu so boljše od pomarančnega kolača, ki pa ima v kavi z grand marnierom zanimivo spremljavo – priporočam nekaj čisto drugega. Saj je tudi to del bistro kuhinje, ki se na gorskem zraku lovranske Drage dvigne krepko čez površnost ponudbe spodaj na obali, tako da tudi najbolj ostri ovinki ne na opatijski obali ne na lovranskem vzponu niso preveč.

Jagnječji burgerji z grobniškim sirom in kumarično smetanovo omako so ravno tisti dodatni fini (fine) F, ki manjka fast foodu spodaj na obali. Najboljše iz jagnječjega stegna, sol, poper in majhna žemljica doma zamesenega kruha. V Dragi di Lovrana ni le lep razgled!

Zakaj obiskati?

Intimno majhen, stoletno star hotel planinske arhitekture je vzorčno obnovljen, gastronomska ponudba v njem pa na višini čudovitega razgleda. Visoka tradicionalna kuhinja, podprta z znanjem francoske kuharske obrti, ignorira vsakršno površnost in cilja na dovršenost oblik, sestavin in kombinacij. Pa naj se kuharjevo delo začne še tako zgodaj zjutraj ali šele ob gostovem naročilu. Škoda le, da chefa, ki je podpisal jedi, ni več tam.









Komentar bralcev:

27. 7. 2013: dobra gostilna, lahko bi bila še boljša


Dodatni podatki

Kako do tja:  z Učke čez Ičiče do Lovrana in naprej za kažipoti v hrib; pred povratkom vprašajte za bližnjico skozi gozd, ki pripelje prav do tunela

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
kreativno sredozemsko

Naslov:  Lovranska Draga 1, Lovran, Hrvaška

Telefon:  +385 (0)51 294 166,

www:  www.dragadilovrana.hr

E-pošta:  info@dragadilovrana.hr

Zaprto:  nikoli; odprto ponedeljek med 18. in 23. uro, od torka do petka med 12. in 22. uro, v soboto in nedeljo med 12. in 23. uro

Lastnik:  Suzana in Christian Nikolac

Kuhar:  Zdravko Tomić

Cene:  hladne predjedi 8,60 do 14,50, juhe 5,30 do 9,30, tople predjedi 5,30 do 12, glavne jedi 9,30 do 21,50, sladice 4,50 do 6,50; degustacijski meni 33 evrov (4 hodi)

Jedi:
visoka tradicionalna sredozemska kuhinja

Leto obiska:  julij 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND