Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (70 od 100)


Gostilna ocenjena 1 krat

Hrana:
1 krat
Vina:
1 krat
Postrežba:
1 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
1 krat
Cena/kakovost:
1 krat

Ocenite gostilno
 

Jagenjčkov hrbet s topinamburjevim kipnikom – zapečenost posebnega žara


 Čemaževa juha – cvetovi na hrustljavem kruhu


Dimljena postrv – cvetoča dolenjska pomlad


Chef na Gradu Otočec Dejan Pavlič – ambiciozno in sezonsko

 
Restavracija Grad Otočec, Otočec ob Krki, 4,5
Grajska degustacija ob Krki

Avtocesta je takoj zraven, toda vmes sta leseni most in zelena reka, okolje je grajski park, temelji so kamniti, zidovi pa grajski. Bombetke so tople, divjačinska pašteta diši po dolenjskih gozdovih, fotelji so usnjeni in globoki. Bil bi greh, če bi takšen grad imel le tople postelje in romantično osvetlitev, če bi takšno grajsko dvorišče imelo le bele marele in kavno pecivo. In bila bi škoda, če takšna restavracija ne bi imela mladega chefa, ki ima vse troje, ambicijo, samozavest in znanje, da je Grad Otočec vreden tudi vašega lačnega obiska.


Velikokrat že košarica kruha veliko pove. Lahko so zidovi še tako debeli ali krožniki tako veliki, toda, če ob vodi ni kruha, ki bi praznil pladenj z maslom izpod srebrnega zvona, potem gostoljubje, kljub baklam ob vhodu in kovinskemu vitezu v pozoru, ni pristno. Želim le poudariti, da vam bodo po dobrodošlici na Otočcu, ko boste čakali uglajeni prvi hod, družbo delali sveži, hrustljavi in dišeči čebulni, polnozrnati s slanino in ajdov kruh. Lahko ostanete!

Prej sous, zdaj chef

Že nekaj časa opažam, da je kraški pršut v slovenskih gostilnah v nevarnosti. S prvega mesta pogostosti zapisov na hladnih straneh jedilnih listov ga izpodriva dimljena postrv … A, če se pršut da narezati vsaj z roko, kaj potem ostane kuharju, da naredi s postrvjo? Le nadrobiti jo, bi bilo brez ustreznih dodatkov dosti premalo. Na idiličnem otoku reke Krke je zato na dnu pšenični zdrob, ki mu ne manjka maslene kremnosti, med rahle dimne zaznave dovolj sočne postrvi pa se vriva hrustljava svežina prvih zelenih špargljev, ki tako ”cvetijo” med mladimi špinačnimi listi in barvami trobentic ter okrasnih mačeh, da še postrvji kaviar, ki je drugje izhod v sili, dobi svojo teksturno vlogo. Šturmov sveži sauvignon je zveneče nazdravil in spomnil, da je bilo ob zadnjem obisku (3,5 sončka) sicer tudi ambiciozno, a ne navdušujoče.

Enak ambient, toda novi servis? Prej sous, zdaj chef? Vseeno, a bilo je drugače! Čemaževa juha je zdaj povsod, tudi na špinačni osnovi, in še kje drugje imajo paco jet, ki pasiranje spreminja v najbolj gladke kreme, a tukaj je na vrhu makov hrustljavec, s posušenimi in svežimi cvetovi. Uspešno, ker ni le za okras, temveč tudi za okus, ker je čemaž zaznaven, a ne predivji in s tem moteč za nadaljevanje.

Na vratih piše še grajska kavarna, a grajski zimski vrt je raje majhna jedilnica, kakršnih je v Sloveniji malo: orhideje, žlahten masivni les, globoki usnjeni fotelji, kovinski podkrožniki, obilje natakarjev, marmorna tla, pogled na grajsko dvorišče. Pravšen sprejem za raviole s telečjimi ličnicami na koprivovi kremi. Če bi bili v globljem krožniku in v večji količini – žal, le dva raviola -, in če degustacijski meni ne bi poznal le vsega (šest hodov) ali nič, bi vam mirne duše priporočil, da se po Krki do Otočca spustite tudi kar tako, mimojede. Glede čilijevih laskov pa: so sicer barvno in teksturno učinkovit dodatek (ki predvsem koristi sliki), a vseeno so že iz mode. Chardonnay, Pleterje, 2009, je bil sprva prehladen, ogret v rokah pa se je izkazal značajsko in elegantno v ustih.

Veliko zeleno jajce

Vseeno pa bi to bil le lepo zložen, korektno izveden in sodobno sestavljen degustacijski meni, če ne bi imel še finala, v katerem je chef Otočca Dejan Pavlič še poskočil.

Kajti, če je bil že bezgov čaj s hruškovim želejem iz viljamovke simpatičen rez, oziroma: ”Naj malo počakamo, ali lahko gremo dalje?”, iz sosednje sobe pa se je skozi debele stene slišalo v živo ”to je bil tvoj dan ljubezni, najlepši dan, ki ne mine …”, je bila glavna jed kar v slogu nove dolenjske kuhinje. Razlog za vprašanje, kdaj ”prišel bo zate spet ta dan”, da se vrneš.

Jagenjček, ki se vrti, ima vsekakor svoj čar, a v vrhunski kuhinji je potrebno rdeče omehčati in hrustljavo opeči le dve hrbtni kosti. Nežne duše potem prestraši maščobni rob, dobrojedci pa znajo zaploskati. Chef Pavlič si je do te učinkovitosti pomagal z najnovejšim hitom sodobnih kuharjev, ki se imenuje big green egg (veliko zeleno jajce) in je šamotni žar s pokrovom, ki odlično imitira krušno peč. Le nekaj minut več počitka je mesu sicer zmanjkalo, pa ne bi spustilo niti tistih nekaj kapelj telesnih tekočin, ki so ostale na dnu krožnika; bilo je tudi ob kosti hrustljavo zapečeno in vonj te opečenosti je izdajal nepremagljivost okusa ”roštilja”.

S kipnikom topinamburja si je Pavlič zadal težko nalogo, ki ni povsem uspela, saj je bila sredica še surova, vtis pa zato preveč lepljiv, vseeno pa je zadovoljstvo ocenilo celoto, s sezamom na jagenjčku, rezanci korenja ob sladkornem grahu, fritiranimi laski pora ob res dobrem kosu mesa. Prusova rdeča gruda, modra frankinja z malo gamaya, je dodala še dolenjsko kri, ki ni nujno, da je vedno cviček.

In, če je pred tremi leti še zmanjkalo zgodbe, jo je tokrat zagotovo imel tudi sir, kozji in z bližnje Goriškove kmetije, s chefovim akacijevim džemom vred. Jagodna simfonija, domač jagodni sladoled in skodelica iz vlečenega testa, polnjena s skuto, rabarbaro in jagodami, je le še potrdila, da imajo na Otočcu dolgočasen jedilni list – kaviar, tartufi in gosja jetra, škampi, brancin in postrv, biftek, file in medaljon -, toda chef, ki mlad, ambiciozen, s kuharskim žarom v očeh in ponosno držo avtorja svojih jedi, po sladici pristopi k mizi odločno in samozavestno: ”Ste bili zadovoljni?”, sezonsko spreminja svoj degustacijski meni, skrbi za lokalne, sveže, kakovostne sestavine, pri pripravi pa kaže dovolj znanja, da mu lahko zaupate.

Zakaj obiskati?

Ker se večini slovenskih gradov slabo godi, je že zato Otočec izjema. Čeprav se slovenskemu gospodarstvu še slabše piše, imamo vseeno izjeme, med katerimi je prav Krka, lastnica Gradu Otočec, najsvetlejša. Če se, skratka, časom navkljub, ki niso idealni za degustacijske menije, izjemoma vseeno nagradite in prepustite!

VINSKA PONUDBA

Na vinski karti ima hišni sommelier Uroš Hudolin 130 etiket. Čeprav zmanjka inovativnosti pri iskanju manj znanih vinarjev in bodo zahtevni tujci zaman iskali ”svoja vina”, je prerez pomembnih lokalnih vinarjev dovolj pester, Primorci imajo na spisku vsa svoja zveneča imena, za posebnost pa poskrbi tudi dvanajst oranžnih vin. Degustacijski meni skuša predstaviti vse tri slovenske vinske dežele, vendar bi bila posavska lokalnost bolj zanimiva. Najbolj priljubljeni: Šturm, Prus, Krapež, Movia, Marjan Simčič.






Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  avtocestni odcep za Otočec, čez leseni most do gradu na grajskem otoku na Krki

Regija:  Dolenjska in Bela krajina

Značilnost:
sodobno sredozemsko

Naslov:  Grajska c. 2, Otočec ob Krki

Telefon:  +386 (0)7 384 8900

www:  www.terme-krka.si

Zaprto:  nikoli; odprto vsak dan med 7. in 22. uro

Lastnik:  Terme Krka

Kuhar:  Dejan Pavlič

Cene:  hladne predjedi 10 do 23, juhe 4 do 6, tople predjedi 12 do 25, glavne jedi 13 do 28, sladice 5 do 7; degustacijski meni 55 evrov (7 hodov)

Dodatno:
član združenja Chaîne des Rôtisseurs in Relais & Châteaux

Leto obiska:  april 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND