Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Hrana:
Vina:
Postrežba:
Ambient, čistoča, okolje, parking:
Cena/kakovost:
SKUPAJ:  
  (71 od 100)


Gostilna ocenjena 6 krat

Hrana:
6 krat
Vina:
5 krat
Postrežba:
6 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
6 krat
Cena/kakovost:
6 krat

Ocenite gostilno
 

Limona – en okus, dve teksturi


Brodet – na nov istrski način


Boškarin – z maščobo, špinačo in škampom


San Roccov mladi šef Teo Fernetich in chef Zoran Čobanov

 
Restaurant San Rocco, Brtonigla, 4,5
Sveti Rok, avtorski in istrski

Brtonigla ima razgled. Vidi od hrvaškega do slovenskega morja. Toda še lepši razgled ima avtocesta. Vidi od Astaree do San Rocca. Zaradi te majhne istrske vasice, mirne, tihe in večne na griču, vetru in soncu, je omejitev hitrosti prenizka. Prehitro drvimo mimo, saj si prevečkrat želimo, da bi ostali. Zakaj pa ne?! Vsaj za dan ali dva, zaradi sprehoda po vasi pred večerjo, plavanja med oljkami pred zajtrkom, kolesarjenja med šparglji, tartufi in vinom pred kosilom. Hotel San Rocco ponuja prav to.


Spodaj na stari cesti je gostilna, zaradi katere so Italijani že zdavnaj nehali kuhati črno rižoto, saj nima smisla tekmovati. Zgoraj v vasi pa je konoba, v kateri je San Rocco začel gostinsko razmišljati. Danes so v njej sicer vrata preveč plastična in ploščice preveč raznolike, toda še vedno pizza diši daleč naokrog, za začetek je pršut na roko zrezan, šparglji – začeli so se že dnevi špargljev na 32 lokacijah Umaga, Buj, Novigrada in Brtonigle – pa so najboljši s polento in sirom ter z jajci in šunko. In, ker je potem tako v njokih kot v pljukancih preveč moke, sploh ni težko končati, saj je kmalu večerja spodaj v restavraciji, ki je lani poslovnežem kuhala na letalih hrvaškega letalskega prevoznika, letos pa tudi na naše kruhke maže Argetino pašteto iz mlade govedine s šparglji in suhimi paradižniki. A daleč od tega, da je San Rocco industrija. Tako kot morje pri Umagu Brtonigli zavida lego, tako tudi Katoro, Stella Maris, Pelegrin in Kanegra San Roccu zavidajo butičnost. Zato ima njegova restavracija le šest miz, kuhinja pa prostor le za avtorsko začinjene istrske jedi.

Domačno, a prestižno

Že “entré” pove, da niste zgrešili. Slana panakota z vongolo, jadranski tun sušen v soli, prvi divji šparglji iz najbližjega grma, eleganten izdelek in istrski okusi. Lahko se mirno nasloniš v stolu, raztegneš mehki prtiček, z obema rokama primeš debelušni kozarec z vodo in se razgledaš po diplomah na steni, tramovih na stropu, Stillesovem bidermajerju v prostoru. Domačen je, čeprav kamnit, in prestižen, čeprav je v kravati le Teo, mladi gospodar.

Škampi so (še) nedolžni. Rešeni oklepa, le malo popečeni, na ”začimbi” zelene leče, ne na zob, temveč na jezik kuhane, ki še poudari njihovo nežno sladkost, in z ovčjo skuto iz sosedovega hleva, ki z gospodarjevim olivnim oljem, izbranim med najboljše na svetu v referenčni publikaciji Marca Oreggie, pooseblja čistost in izvornost okusov ter lokalnost in svežino sestavin. Če bi bila namesto peteršilja vejica krebuljice, ki ni le lepša, temveč bolj blagega okusa, torej ni le okras, bi bilo za čisto pet … Saj tudi pokrovače niso zaostajale, v svoji istrski ekskluzivni preprostosti, jeseni z belimi tartufi, spomladi z divjimi šparglji, z jadranskim (ne atlantskim) poreklom, ugrizom, ki ni ne žvečilen ne zdrizast, temveč večslojno mehek, a še vedno kompakten, in z okusom, ki ima do morja enako blizu kot kuharjev pogled.

Krompir z rumenjaki in tartufi je predstavil idealno kombinacijo, ki je sicer najbrž že tudi v kakšni drugi kuharski knjigi – kot tudi kombinacija krompirjeve pene in sipinega črnila -, a je tukaj pomembno vlogo odigrala tudi izvedba. Znanje je pač potrebno nagraditi, to pa gre najboljše z zadnjo krušno sredico, ki pomaže dno porcelana. Za demi glace so bile pred tremi dnevi potrebne velike kosti, a konec je bil šele pri mizi, ko je vanj dobrojedec z žlico razlil rumenjak.

Prav ta pika na i pa je zmanjkala raviolom, ki jim je rakovica podarila okusen nadev, divji šparglji (ko so, jih je potrebno pač trgati) pa prepoznavno omako. A je žal ostalo pri tem, saj se oboje, kar je sicer za testenine bistveno in nujno, ni združilo. Povezava, poroka, sožitje, v tem se dvojina testenin in omake loči od ednine pašte.

Je pa bil nekaj posebnega zagotovo brodet. Hrabra jed, ki je postregla z dodano vrednostjo kreme, ki je vase vpila vse vonjave in okuse takšne jadranske originalnosti, kot jo ima le ribiški ”golaž”. Primer, kako iz preprostosti nastane napredno-elegantno-dobrojedski ”fine dining”, v katerem vse školjke in ribe, brez katerih na pot iz morja do lonca ne sme noben brodet, ohranijo svojo barvo, obliko in okus.

Seveda ga čez klasični brodet še vedno ni, toda ponj je potrebno v ribiški čoln, ne pa v restaurant, v katerem v soju sveč iščemo drugačnost.

Iskanje novih kombinacij

Zato je tak v San Roccu tudi boškarin. Meso se je trgalo, ovito v pršut, ki ni bil presoljeno poten, na stelji mlade špinače s krompirjem, ki ni bila siceršnja blitva. A to je bilo šele za nasmeh; da se je ta tudi omastil, je bila na vrhu čista zmaga – kombinacija, ki gre tako logično skupaj, da se jo upa uporabiti le malo chefov … Tisti kos maščobe boškarinovh pleč, v katerem se je nabrala vsa esenca njegovega dolgega življenja, je šel za par deviškosti škampa, ki je bil še (skoraj) živ. S pravilnim izborom vina, ki je v znani claijevski oranžnosti premagalo klasičnost rdečega kombiniranja govedine, je San Rocco izrazil vso svojo filozofijo butične ekskluzivnosti, ki se je z družinskim poslanstvom zapisalo stalnemu iskanju novih kombinacij starih istrskih okusov.

Takšna kombinacija je bil tudi sorbet pomaranče, ker je združil nemogoče, počistil po ribi in boškarinu, nadražil pred sladkim. Oziroma, ker San Rocco za slovo ne ponudi tort in pen, temveč limono (kremo in sladoled) ter hruško (keks, karamela, sladoled iz zrn tonka fižola), je res dobro šele (in zato), ker (ko) sladica potolaži. Po predigri in pred slovesom.

Zakaj obiskati?

Ambiciozna, avtorska in visoka, toda še vedno dovolj lokalna in tradicionalna, zato predvsem istrska kuhinja. Zato, ker v San Roccu k jedi sodi tudi postelja, po njej zajtrk na terasi, po njem kopanje med oljkami, nato sprehod po vasi, raziskovanje po okolici, popoldanski počitek v velnesu … Razlog, zakaj prava Istra ni na obali, temveč v notranjosti.

VINSKA PONUDBA 4,5

Kamor seže pogled, so vinogradi in to se vidi tudi iz vinske karte. Francoski šampanjci, slovenski Italijani, velike steklenice, oranžna vina, najbolj znani Slovenci, seveda pa je glavna celotna istrska kdo je kdo; ne debela, da se izgubiš, temveč izbrana, da najdeš. Če ne, je spodaj klet z degustacijskim prostorom.

Število vinskih etiket 250; hišni vinar Moreno Coronica, vinska svetovalca Teo in Tullio Fernetich; najbolj priljubljeni vinarji: Moreno Coronica, Kozlović, Giorgio Clai, Marjan Simčič.

Pozdrav: Tomac, chardonnay in nekaj avtohtonih sort, zelo sveži in aperitivni mehurčki. Jakobinke: sosedov sauvignon z najboljših mikro lokacij, Capo, 2011. Škampi: Geržinićeva sveža malvazija, 2011. Tartufi: Kozlovićev muškat, ki preseneti s suhostjo. Boškarin: Clai.









Komentar bralcev:



Dodatni podatki

Kako do tja:  deset kilometrov za mejo, odcep z avtoceste za Brtoniglo

Regija:  Hrvaška

Značilnost:
avtorsko sredozemsko

Naslov:  Srednja ul. 2, Brtonigla, Hrvaška

Telefon:  +385 (0)52 725 000

www:  www.san-rocco.hr

E-pošta:  info@san-rocco.hr

Zaprto:  nikoli; odprto vsak dan med 12. in 22. uro

Lastnik:  družina Fernetich (Rita, Tullio, Teo, Luana)

Kuhar:  Zoran Čobanov

Cene:  degustacijski meni 50 evrov (5 hodov) in 70 evrov (7 hodov)

Jedi:
avtorska istrska kuhinja

Dodatno:
član Jeunes Restaurateurs d'Europe; hotel San Rocco (član verige Heritage boutique hotels)

Leto obiska:  marec 2013



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND